Slovenian court allows appeal against dismissal of actio Pauliana due to missing proof of creditor's damage.

Odločitev o stroških pritožbenega sodišča se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V primeru neodplačnega razpolaganja zakon določa ne izpodbijano domnevo, da je dolžnik vedel ali bi moral vedeti, da z dejanjem škoduje upniku. V škodo upnika sklenjene neodplačne pogodbe je torej mogoče izpodbiti, čeprav nobena od strank ni imela namena, da bi upnika oškodovala oziroma ni vedela, da z dejanjem škoduje upniku. Tudi ni važno, kdaj je upnikova terjatev nastala. Terjatev mora obstajati v trenutku vložitve tožbe, nastala pa je lahko pred ali tudi po dolžnikovem pravnem dejanju, ki ga upnik želi izpodbiti. To pomeni, da ni potrebno, da bi upnik obstajal, kot upnik že takrat, ko je dolžnik storil izpodbojno dejanje, lahko je postal upnik šele kasneje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta darilna pogodba z dne 11.2.1997 in aneks k darilni pogodbi z dne 5.5.1997, s katerima je J. U. podaril svojemu sinu D. U., svoje nepremičnine vpisane v vl. št. 528 k.o. ..., vl. št. 79 k.o. ..., vl. št. 80 k.o. ..., vl. št. 1078 k.o. ... in 1/2 vl. št. 745 k.o. ..., brez pravnega učinka do tožeče stranke do višine glavnice v znesku 10.360.679,26 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (kot so razvidne iz izreka), sodnih izvršilnih stroškov in pravdnih stroškov (prav tako razvidnih iz izreka); da je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na svoje tako pridobljeno premoženje do višine dolga, v znesku 10.360.679,26 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, za sodne izvršilne stroške in za pravdne stroške, s prodajo nepremičnine na javni dražbi ali s pogodbo, in poplačilom tožeče stranke iz izkupička od prodane nepremičnine, v roku 15 dni po izdaji sodbe; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 489.384,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 15 dneh.

Proti sodbi se tožeča stranka pravočasno pritožuje, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca, da je tožeča stranka zamudila triletni prekluzivni rok, saj je do realizacije posla, to je do prenosa lastninske pravice, prišlo šele 7.2.2001. Če je temu tako, pa so napačne ugotovitve in zaključki sodišča, da dolg tožnika v času sklepanja pravnega posla, torej v letu 1997, ni obstojal. Bistveno je, da je dolg obstojal na dan 7.2.2001, ko je prišlo do prenosa lastninske pravice na nepremičninah na toženca. Sodišče prve stopnje je torej zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Takšno razlagovanje sodišča omogoča izigravanje upnikov s strani dolžnikov, ki darilno pogodbo realizirajo (vpišejo v zemljiško knjigo) šele takrat, ko lastnik ugotovi, da bo njegovo premoženje, če ga ne bo prepisal, predmet izvršilnega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo na podlagi določb 280. do 285. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, tako imenovano actio Pauliana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba sicer vložena v roku iz 285. člena ZOR, vendar pa dolžnik (darovalec) ob sklenitvi (neodplačnega) posla ni vedel, da bo z njegovo sklenitvijo škodoval upniku, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja, da je bila tožba vložena pravočasno. Zavezovalni pravni posel, darilna pogodba med dolžnikom, darovalcem J.

U. in tožencem, obdarjencem, je bil sklenjen dne 11.2.1997, aneks pa dne 5.5.1997. Do realizacije posla, to je do prenosa lastninske pravice (razpolagalni pravni posel) pa je prišlo šele 7.2.2001. Tožba je bila vložena 20.10.2003, torej znotraj triletnega roka, kot to vse pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (285. člen ZOR; primerjaj tudi komentar k 257. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003). V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. V konkretnem primeru je šlo nesporno za neodplačno razpolaganje.

V takšnem primeru pa zakon določa neizpodbojno domnevo, da je dolžnik vedel ali bi moral vedeti, da z dejanjem škoduje upniku (3. odstavek 281. člena ZOR; prim. tudi Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Ljubljana, 1984, stran 992 in 993; Vizner, Komentar Zakona o obveznim odnosima, 2. knjiga, Zagreb, 1978, stran 1126 in 1127; Varanelli, Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio Pauliana v ureditvi OZ, Pravna praksa, št. 5/2003). Določba 3. odstavka 281. člena ZOR (sedaj 3. odstavka 256. člena OZ), torej vzpostavlja absolutno pravno domnevo (da je dolžnik vedel, da z neodplačnim razpolaganjem škoduje upnikom), zato ni dovoljen niti dokaz nasprotja (Zobec, Komentar k 8.

členu ZPP, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, stran 89). V škodo upnika sklenjene neodplačne pogodbe je torej mogoče izpodbiti, čeprav nobena od strank ni imela namena, da bi upnika oškodovala oziroma ni vedela, da z dejanjem škoduje upniku. Že objektivno dejansko stanje brezplačnosti zadostuje za izpodbojnost, ker je prikrajšanje upnika že v tej brezplačnosti odsvojitve. Poleg tega tudi ni važno, kdaj je upnikova terjatev nastala. Terjatev mora obstajati v trenutku vložitve tožbe, nastala pa je lahko pred ali tudi po dolžnikovem pravnem dejanju, ki ga upnik želi izpodbiti (1. odstavek 280.

člena ZOR). To pomeni, da ni potrebno, da bi upnik obstajal kot upnik že takrat, ko je dolžnik storil izpodbojno dejanje, lahko je postal upnik šele pozneje (Cigoj, Komentar, II. knjiga, stran 991).

Pritožbeno sodišče sodbe ne more spremeniti, saj sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega pristopa, ni ugotavljalo obstoja škode kot splošne predpostavke actio Pauliane. Upnik lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (1. in 2. odstavek 280. člena ZOR). Toženec je tekom postopka zatrjeval, da dolžnik (darovalec) ima sredstva za poplačilo svojih dolgov, zato se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do te predpostavke.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V nadaljevanju postopka bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še, ali je bilo brezplačno razpolaganje storjeno v škodo upnika