Appeal dismissed because plaintiff failed to state the disputed subject's value in the initial complaint, violating statutory requirements.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the plaintiff's appeal against the second-instance judgment confirming her status as an heir. The core issue was that the plaintiff did not declare the value of the disputed subject matter in her original complaint, a mandatory requirement for securing the right to appeal in property disputes. The court held that the defendant's later response regarding the value did not cure this procedural defect, leading to the dismissal of the appeal.
Legislator headnote
AI generatedZPP 390. odst. 3; ZPP 186. odst. 2; ZPP 382. odst. 3: In property disputes concerning inheritance, the right to appeal is conditional upon the plaintiff stating a value exceeding the statutory threshold in the initial complaint; a value stated by the defendant in their response does not establish this right.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, zato si pravice do revizije ni zagotovila. Označitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je napravila tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne vpliva na obstoj tožničine pravice do revizije.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica dedinja po pokojnem I. H. zaradi dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z njim in sicer od leta 1979 do njegove smrti.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V skladu s 3. odstavkom 390. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni dovoljena.
Tožnica je 12.1.1994 vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da je med njo in pokojnim I. H. obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost, ki ima za oba enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo in kar naj bi bila tožena stranka dolžna priznati. Na naroku z dne 18.10.1995 je tožbeni zahtevek popravila tako, da je zahtevala ugotovitev, da je zaradi dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z I. H. njegova dedinja, kar naj bi ji bila tožena stranka dolžna priznati.
Gre torej za premoženjskopravni spor o ugotovitvi obstoja oziroma neobstoja dedne pravice. Pri takšnih sporih je pravica do revizije omejena tako, da je odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta. Navedba vrednosti spornega predmeta je zato v teh sporih obvezna sestavina tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP). Da bi bila revizija dovoljena, mora v tožbi navedena vrednost spornega predmeta presegati 80.000,00 SIT (3. odstavek 382. člena ZPP v zvezi z novelo ZPP, Uradni list RS, št. 55/92). Samo navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in v znesku, ki presega navedeni znesek, je način, da si tožeča stranka zagotovi pravico do revizije.
Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, zato si pravice do revizije ni zagotovila. Označitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je napravila tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne vpliva na obstoj tožničine pravice do revizije.
Glede na navedeno je bilo treba revizijo tožeče stranke zavreči (392. člen ZPP).