Good faith purchaser prevails over bad faith owner even with land registry entry under ZOR and ZPP.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zavezalo toženca k izstavitvi za zemljiškoknjižni vpis ustrezne listine za pridobitev lastninske pravice v korist tožnika na nepremičnini parc. št. vl. št. k.o., sicer bo le-to nadomestila pravnomočna sodba ter še k plačilu tožniku 826.330,40 SIT pravdnih stroškov s pripadki. Nato je še sklenilo, da se zavrne predlog na izdajo začasne odredbe zaradi prepovedi odtujitve in obremenitve predmetne nepremičnine.

[JEDRO]

v konkurenci lastninskega upravičenja obdarjencev, od katerih vsi niso dobroverni pridobitelji, močnejšo lastninsko pravico tisti dobroverni pridobitelj, čeprav je slaboverni že dosegel zemljiškoknjižni vpis.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodbeno odločitev je sodišče prve stopnje pojasnilo ob ugotovitvi, da je utemeljena primarna tožbena podlaga, to je veljavna darilna pogodba z dne, sklenjena med tožnikovo sestro kot darovalko in tožnikom kot obdarjencem, katere predmet je vtoževana nepremičnina, ki sicer ni bila overjena po sodišču in ni bila zemljiškoknjižno izvedena, bila pa je realizirana, saj jo ima tožnik ves čas v posesti. Tožena stranka veljavnosti te pogodbe tudi ni uspela izpodbiti zaradi napak volje, ker je za slednje že pretekel prekluzivni rok (člen 117 tedanjega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ta daritev pa tudi ni nična, kot to trdi tožena stranka, saj je Občina kot pogodbenica in takratna lastnica še tedaj nacionaliziranega zemljišča pod zgradbo dala soglasje za zemljiškoknjižni prenos. Dejstvo je, da je z vtoževano nepremičnino še vdrugič razpolagala, saj jo je z darilno pogodbo z dne podarila sinu - tožencu, ta pa je bila tudi zemljiškoknjižno izvedena, kar pa tožniku ne more biti v škodo. Toženec, ki je v času daritve v letu bil star let in kot otrok navzoč pri daritvi iz leta ter je bil podrobno seznanjen o vseh okoliščinah sklenitve daritve iz leta in s posestjo nepremičnine po tožniku, v času sklenitve darilne pogodbe v njegovo korist v letu namreč ni bil dobroverni pridobitelj. Smiselno je še razumeti iz prvostopnih razlogov, da ima po sodni praksi v konkurenci lastninskega upravičenja obdarjencev, od katerih vsi niso dobroverni pridobitelji, močnejšo lastninsko pravico tisti dobroverni pridobitelj, čeprav je slaboverni že dosegel zemljiškoknjižni vpis.

Toženec vlaga pritožbo po pooblaščencu in neposredno le zoper prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno njeno razveljavitev. Navaja, da ni jasno, zakaj tožnik ni dosegel zemljiškoknjižnega vpisa, niti ni jasna tožbena podlaga in je daritev iz leta 1999 veljavna, iz leta 1979 pa ne. Toženec je dobroverni pridobitelj in ne obratno, ko je z dosego zemljiškoknjižnega vpisa dobroverni že po zakonu, kar tožnik ni izpodbil. Tožnik je res imel nepremičnino v posesti, a le z dovoljenjem. Tožbeni zahtevek pa tudi ne vključuje izpodbijanje daritve iz leta .

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne pojasni pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, uradni pritožbeni preizkus zadeve pa take procesne kršitve ni pokazal (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP). Tudi nista utemeljena preostala pritožbena razloga.

Ob povzemanju pravilnih, jasnih in argumentirano pojasnjenih vseh razlogov o odločilnih dejstvih v prvostopni sodbi je le na pritožbene navedbe odgovoriti, da niso utemeljene. Ni pomembno, da tožnik ni uveljavljal zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice na predmetni nepremičnini in je jasna tožbena podlaga, kar je že pojasnjeno. Zadostuje tožbeni zahtevek le v obsegu dajatvenega dela, saj glede na obstoj veljavne pisne darilne pogodbe iz leta 1979, kot je ugotovljeno v zadevi kot predhodno vprašanje, ni potreben še ugotovitveni del, ki bi bil le deklaratornega pomena. Nikakor pa ni potrebe po izpodbijanju daritve iz leta 1999, kot to zmotno misli pritožba, ki sama po sebi ustvarja pravni položaj, v katerem po že pojasnjenem obdarjenec pač ni dobroverni pridobitelj. Ta med drugim kot stranka postopka tudi ni izkazal, da je tožnik imel v posesti vtoževano nepremičnino do preklica. Za vprašanje dobrovernosti toženca ob sklenitvi daritve iz leta, pa že doseženi zemljiškoknjižni vpis ni pravno pomemben.

Pritožbena odločitev je sprejeta po členu 353 ZPP.

Pritožbeni stroški tožene stranke niso priglašeni.