Appeal dismissed: Tenant failed to prove housing rights in military hotel room, so eviction stands.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnica živela pred vselitvijo v sporno stanovanje v vojaškem hotelu P. v L.. Po ugotovitvah istih sodišč tožnica med postopkom ni dokazala, da bi v hotelski sobi navedenega hotela pridobila kakšne stanovanjske pravice. Zato sta sodišči nižje stopnje utemeljeno zavrnili tudi preostali del tožničinega zahtevka, da ji mora toženka predati v posest enosobno stanovanje na naslovu T., Ljubljana, podrejeno pa drugo primerno stanovanje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč ni podana pravna podlaga, po kateri bi bila toženka obvezana k sporni izpolnitvi. Taka podlaga bi bila podana le v primeru, če bi se tožnica preselila v sporno sobo iz prostorov, v katerih bi imela stanovanjsko zaščito po določbah preje veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih ali če bi prostor zasedala na podlagi naslova, ki bi ji dajal stanovanjsko varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je na podlagi pravnomočne odločbe Komande garnizije v L. štev. IN 4/55 z dne 9.9.1991 postala imetnica stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju, Š. v L. in da je nastalo stanovanjsko razmerje 24.9.1991. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek, da naj se ji dodeli drugo primerno stanovanje, zahtevek na izročitev v posest enosobnega stanovanja št. 418 na T. in podrejeni zahtevek za dodelitev drugega primernega stanovanja. Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. V reviziji izvaja, da je sporno stanovanje pridobila po odločbi pristojnega vojaškega stanovanjskega organa in na podlagi takrat veljavnih določb zakona o stanovanjskih razmerjih. Odločba o dodelitvi stanovanja je po 15 dneh to je 24.9.1991 postala pravnomočna. Na podlagi vselitve v sporno stanovanje je nastalo stanovanjsko razmerje med njo in stanodajalcem. Njen status bi se moral presoditi na podlagi določb tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Spornega civilnopravnega razmerja ni mogoče rešiti na podlagi določb Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Sicer pa je bila bivša SFRJ lastnica spornega stanovanja vse do sprejetja uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo, ki pa ne more veljati za nazaj. Končno datum izdaje odločbe o dodelitvi stanovanja ne more biti odločilen za rešitev spora, ker je potrebno upoštevati tudi druge okoliščine primera kot so datum vložitve prošnje za dodelitev stanovanja, dobra vera stanovalca, dejstvo, da je tožnica samohranilka in podobno.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravilno je razlogovanje sodišča druge stopnje, da je bilo že pravnomočno razsojeno o stanovanjski pravici tožnice na spornem stanovanju v L., Š., s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VI P 244/92 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje, opr. št. II Cp 1186/93, s katerima je bilo odločeno, da mora tožnica izprazniti navedeno stanovanje, ker je v njem brez pravnega naslova. Ta ugotovitev (ki je v postopku na prvi stopnji sicer dajala podlago za zavrženje tožbe v delu, ki se je nanašal na sporno stanovanje) je ob ostalih ugotovitvah v predmetnem postopku (da se je tožnica vselila v obravnavano stanovanje na podlagi odločbe garnizijske komande - stanovanjskega organa L. z dne 9.9.1991, kot ta s stanovanji ni mogla več razpolagati po 25.6.1991 glede na določila temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) utemeljevala zavrnitev tožničinega zahtevka v delu, s katerim je uveljavljala stanovanjsko pravico na stanovanju v L. in s to pravico povezana upravičenja. Sodišči prve in druge stopnje sta v tem delu odločitve materialno pravo pravilno uporabili ter so drugačna revizijska izvajanja, ki zanemarjajo temeljno ugotovitev, da se je tožnica vselila v stanovanje brez veljavnega pravnega naslova, neutemeljena. V zvezi z revizijskimi izvajanji je še dodati, da je Republika Slovenija s 25.6.1991 prevzela oblast tudi efektivno, da je od tedaj dalje veljal na njenem območju njen pravni red, z Brionsko deklaracijo pa so bile le začasno odložene nadaljnje aktivnosti v smeri osamosvajanja ter s tri mesečnim moratorijem ni bilo vzpostavljeno formalnopravno stanje, kakršno je obstajalo pred 25.6.1991. V skladu z navedenimi ugotovitvami Republiko Slovenijo niso mogle vezati po 25.6.1991 izdane stanovanjske odločbe bivše JLA, na čemer pa gradi revizija vsa svoja materialnopravna izvajanja.

V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnica živela pred vselitvijo v sporno stanovanje v vojaškem hotelu P. v L. Po ugotovitvah istih sodišč tožnica med postopkom ni dokazala, da bi v hotelski sobi navedenega hotela pridobila kakšne stanovanjske pravice. Zato sta sodišči nižje stopnje utemeljeno zavrnili tudi preostali del tožničinega zahtevka, da ji mora toženka predati v posest enosobno stanovanje na naslovu T., L., podrejeno pa drugo primerno stanovanje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč ni podana pravna podlaga, po kateri bi bila toženka obvezana k sporni izpolnitvi. Taka podlaga bi bila podana le v primeru, če bi se tožnica preselila v sporno sobo iz prostorov, v katerih bi imela stanovanjsko zaščito po določbah preje veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih ali če bi prostor zasedala na podlagi naslova, ki bi ji dajal stanovanjsko varstvo.

Ker po ugotovitvah revizijskega sodišča sodišči druge in prve stopnje materialnega prava nista zmotno uporabili, samo pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo neutemeljeno revizijo tožnice zavrniti (člen 393 ZPP).