Employee entitled to higher severance pay under collective agreement when statutory law is less favorable.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi :

"Tožena stranka je dolžna tožnici plačati razliko do pripadajoče odpravnine v znesku 397.488,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 dalje, v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 30.400,00 SIT, v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 39.900,00 SIT, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Delavec, ki mu delovno razmerje preneha na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, je upravičen do razlike odpravnine med odpravnino, ki mu gre po 109. členu ZDR in odpravnino, določeno v panožni kolektivni pogodbi za trajno presežne delavce.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike v odpravnini v znesku 397.488,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 dalje ter zahtevek na povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 86.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2005 do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi. Navaja, da ji je tožena stranka izplačala odpravnino za 11 let delovne dobe, čeprav jih še ni dopolnila, kar pomeni, da ji je priznala zanjo ugodnejšo zakonodajo po Kolektivni pogodbi za kmetijstvo in živilsko industrijo. Sporno je samo, ali bi morala tožena stranka pri odmeri odpravnine upoštevati ugodnejšo zakonodajo. Vztraja pri tem, da bi morala tožena stranka pri določanju višine odpravnine upoštevati predpis, ki je za delavca bolj ugoden in je tudi še v veljavi, torej določila Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo in Razlago kolektivne pogodbe. Po Razlagi določbe o določanju odpravnine ostanejo v veljavi, zato bi morala prejeti odpravnino v višini polovice bruto plače, izračunane na podlagi zadnjega tromesečja, ko je še delala. Razlika znaša 397.488,00 SIT. Meni, da ji je bila višja odpravnina določena tudi v uvodnem delu pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.1997. Trditev sodišča prve stopnje, da so določbe panožne kolektivne pogodbe ter Razlage v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 in nadaljnji), ne vzdrži.

Po zakonu je odpravnina omejena navzgor, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. V še vedno veljavnih kolektivnih pogodbah obstajajo tri vrste določb : tiste, ki so za delavce manj ugodne od določb ZDR/90, ki se zato ne uporabljajo več, določbe, ki so za delavce bolj ugodne, ki se še vedno uporabljajo in določbe, ki so zaradi spremenjene pravne narave določenih inštitutov postale neuporabljive. Ker je po panožni kolektivni pogodbi določba o višini odpravnine ugodnejša, bi ji morala biti izplačana odpravnina po tem predpisu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačil razlike v odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Postavilo se je na stališče, da je tožnici prenehalo delovno razmerje v času veljavnosti novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002), zato pri višini odpravnine ni več možno upoštevati 36. f člena ZDR/90. Glede na to, da je tožnica trdila, da bi morala tožena stranka pri določanju višine odpravnine upoštevati določila Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 58/2001, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) ter glede na to, da se po razlagi komisije za razlago kolektivne pogodbe še vedno uporablja 18. člen panožne kolektivne pogodbe, je zavzelo stališče, da je razlaga komisije, v kolikor se nanaša na 13. točko 18. člena panožne kolektivne pogodbe v nasprotju s 109. členom ZDR/2002, zato je ni mogoče uporabiti. Menilo je, da je panožna kolektivna pogodba v 13. točki 18. člena povzela določbo 36. f člena ZDR/90, kar pomeni, da delavcem ni zagotavljala ugodnejših pravic od zakonskih.

Z navedenim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Novi ZDR/2002 je višino odpravnine uredil za delavce manj ugodno kot 3. odstavek 36. f člena ZDR/90. 109. člen ZDR/2002 je na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V 4. odstavku navedenega člena je določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni določeno drugače.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, kakor tudi večje število panožnih kolektivnih pogodb nima določb o višini odpravnine trajno presežnih delavcev. Le kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo v 18. členu, točka 13 izrecno določa višino odpravnine trajno presežnih delavcev v višini polovice bruto plače za vsako dopolnjeno leto dela. Komisija za razlago obravnavane kolektivne pogodbe (Ur. l. RS št. 118/2003) je sprejela razlago, da se 18. člen panožne kolektivne pogodbe (glede višine odpravnine) še vedno uporablja. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določanju višine odpravnine upoštevati predpis, ki je za delavca bolj ugoden in tudi še v veljavi.

ZDR/2002 v 1. alinei 1. odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih lahko delavcu preneha delovno razmerje. Glede na določbe ZDR/2002 o možnosti določanja višjih pravic v kolektivni pogodbi, je imela komisija za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti podlago za razlago, da se določbe 18. člena kolektivne pogodbe dejavnosti glede višine odpravnine uporabljajo tudi po uveljavitvi novega ZDR/2002.

V konkretnem primeru torej panožna kolektivna pogodba določa več pravic za delavca, zato je treba upoštevati to kolektivno pogodbo v skladu z določbo 245. člena ZDR/2002 in v skladu z določbo 2. odstavka 7. člena ZDR/2002.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi spremembe odločbe je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločati tudi o stroških postopka. Tožnica je z zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka (1. odstavka 154. člena ZPP). Tožnica je priglasila stroške v višini sodnih taks za tožbo v znesku 15.200,00 SIT in za sodbo v višini 15.200,00 SIT, torej v skupni višini 30.400,00 SIT, ki jih ji je pritožbeno sodišče v celoti priznalo.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini sodnih taks za pritožbo v znesku 39.900,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo tudi o tem, ali dopusti revizijo. Ker gre za odločitev v zvezi z odpravnino v višini 397.4880,00 SIT, revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega 1.000.000,00 SIT (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerih, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.