Supreme Court dismisses appeal as facts and evidence cannot be grounds for appeal under ZPP. Appeal rejected because factual findings and evidence assessment are not valid appeal grounds under ZPP. Court upheld lower court's decision on liability based on statutory provisions. Appeal dismissed because factual findings and evidence assessment are not valid appeal grounds under ZPP. Court upheld lower court's decision on liability based on statutory provisions.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Bistveni poudarek revizije je torej v graji ugotovljenega dejanskega stanja in sprejete dokazne ocene, vendar pa to ne more biti revizijski razlog, saj po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi svoj izvršilni sklep z dne 8.5.1992, po katerem je toženec kot dolžnik dolžan plačati tožeči stranki kot upniku znesek 18.951,80 SIT s pripadki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo, vsebinsko uveljavlja revizijske razloge iz določbe 385. člena ZPP in predlaga izdajo ustrezne revizijske odločbe, ki bo njemu v prid. Graja predvsem dokazno (in pravno) oceno o tem, da kot naročnik izkopa odgovarja za nastalo škodo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa o njej ni izjavil (drugi odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, v pravdi ni bilo. Tudi preizkus izpodbijane sodbe s stališča pravilne uporabe materialnega prava - toženec zmotno pravno presojo očita le v posplošeni navedbi, da ni bila upoštevana njegova navedba o nastanku škode, kar pomeni, da odklanja odškodninsko odgovornost - je pokazal, da sta nižji sodišči na podlagi ugotovljenih dejstev sprejeli pravno pravilno odločitev. Dejanske ugotovitve so narekovale sklepanje, da je bil toženec naročnik izkopa, med katerim je bil poškodovan kabel, kar je povzročilo tožeči stranki škodo, pri čemer je njegova odškodninska odgovornost podana tako po določbi 154. člena, kot tudi po določbi 207. člena ZOR. Naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu (tožeči stranki) za škodo, ki mu je bila povzročena v zvezi z izvajanjem teh del. Ocena izvedenih dokazov je namreč omogočila zanesljivo sklepanje, da je bil tožnik naročnik izkopa. V tej smeri revizija posveča pretežni del svojih navedb graji dokazne ocene, predvsem verodostojnosti priče P. F. Bistveni poudarek revizije je torej v graji ugotovljenega dejanskega stanja in sprejete dokazne ocene, vendar pa to ne more biti revizijski razlog, saj po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).