Appeal dismissed; employment contract rescission barred by 30-day subjective limitation period under ZDR.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 99. člen OZ glede rokov, po preteku katerih preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe. ZDR v 14. členu skrajšuje roke za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, zato ne pride v poštev upoštevanje daljših rokov po OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba zavrže in da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik je zoper sklep sodišča prve stopnje pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bilo na glavni obravnavi dne 14.6.2006 res zapisano, da je tožnik dne 26.11.2004 podpisal pogodbo o zaposlitvi, kar pa je zmotno, saj pogodba o zaposlitvi dne 26.11.2004 s strani tožnika ni bila podpisana, temveč jo je podpisal šele kasneje. Dne 26.11.2004 je pogodbo podpisala le toženka. Pogodba pa je sklenjena, ko jo podpišeta obe stranki. Dne 26.11.2004 tako ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pa tudi sicer pogodba o zaposlitvi velja šele od 1.1.2005. OZ v 99. členu določa, da ima sopogodbenik pravico uveljavljati razveljavitev izpodbijane pogodbe v roku enega leta, šteto od dne, ko je upravičenec izvedel za izpodbojni razlog, oziroma od dne prenehanja sile, v vsakem primeru pa v roku treh let od sklenitve pogodbe. Tožnik pa ni bil prekludiran tudi ob upoštevanju 3. odstavka 14. člena ZDR, saj pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena dne 26.11.2004, tako kot je datirana, temveč kasneje. Natančnega dne sklenitve pogodbe o zaposlitvi prvostopno sodišče ni ugotovilo. Tožnik je ugotovil zmoto šele v februarju 2005, kar upoštevanje 99. člen OZ pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno, in sicer v roku enega leta od dne, ko je tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti. Pogodba o zaposlitvi ima tudi elemente civilnopravne pogodbe, kar pomeni, da je potrebno upoštevati roke za uveljavljanje izpodbojnosti skladno z določili OZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določila 99. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) glede rokov, po preteku katerih preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) v 1. odstavku 11. člena res določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Vendar pa 14. člen ZDR v 2. in 3. odstavku določa drugačne roke, po preteku katerih preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, kot OZ, in sicer preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile (2. odstavek 14. člena ZDR), v vsakem primeru pa preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (3. odstavek 14. člena ZDR). Iz navedenega izhaja, da ZDR skrajšuje roke, v katerih mora stranka uveljavljati izpodbojnost pogodbe, glede na splošno civilnopravno ureditev, zato ne pride v poštev smiselna uporaba pravil glede rokov za izpodbijanje iz 99. člena OZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik že ob podpisu izpodbijane pogodbe z dne 26.11.2004 zvedel za razlog izpodbojnosti, saj je v IX. točki izpodbijane pogodbe jasno naveden bruto znesek tožnikove plače. Tožnik namreč izpodbija pogodbo o zaposlitvi z dne 26.11.2004 zaradi tega, ker naj bi ga toženka z dopisom z dne 19.11.2004 spravila v zmoto, da na podlagi nove (v tem postopku izpodbijane) pogodbe ne bo prejel nižje plače, kot jo je imel prej. Vendar pa tudi če sledimo tožnikovi trditvi, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, da je zmoto ugotovil šele v februarju 2005, ko je prejel plačo za januar 2005, ugotovimo, da je tožnik tožbo z dne 28.12.2005 vložil prepozno, po poteku 30 dnevnega roka od dneva, ko je izvedel za razlog izpodbojnosti (2. odstavek 14. člena ZDR).

Glede na to, da je tožnik tožbo vložil po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 14. člena ZDR, ni potrebno ugotavljati, ali je bila tožba vložena znotraj objektivnega - enoletnega roka, ki teče od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (3. odstavek 14. člena ZDR). Vendar pa pritožbeno sodišče tožniku kljub temu, glede na njegove pritožbene navedbe, pojasnjuje, da je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 26.11.2004, tožba pa vložena prepozno, več kot leto dni kasneje, s čimer je ugasnila tožnikova pravica izpodbijati pogodbo o zaposlitvi tudi na podlagi 3. odstavka 14. člena ZDR. Tožnik je namreč v tožbi trdil, da sta stranki sopodpisali pogodbo o zaposlitvi dne 26.11.2004. Na naroku dne 14.6.2006 pa je sodišče kot med strankama nesporno (med drugim) ugotovilo tudi, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi podpisal dne 26.11.2004. Tožnik pa šele v pritožbi prvič navaja, da dne 26.11.2004 pogodba o zaposlitvi še ni bila sklenjena, ker jo je on podpisal kasneje, pri tem pa ne pove, zakaj ni tega že prej navedel. Navedeno pa predstavlja pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Glede na navedeno pritožbeno sodišče tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi s kasnejšim podpisom pogodbe ni upoštevalo.

Ker je tožnik tako zamudil rok za vložitev tožbe, je prvostopno sodišče v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo tožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.