Slovenian Supreme Court dismisses appeal for failure to state property dispute value in land servitude case.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti spora je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku navedenega člena namreč revizije ni v premoženjsko pravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožničin primarni zahtevek na ugotovitev, da tožencu kot lastniku parcele št. 553 vl. št. 244 k.o. P., ne pripada služnostna pravica voženj po parcelni št. 55 in 582, vpisanih v k.o. P., ki so last tožnice. Prav tako je zavrnilo tožničin podrejen zahtevek, da se služnost, če bi se ugotovilo, da jo je toženec priposestvoval, ukine kot nepotrebna. Ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku toženca ter ugotovilo, da služnostna pravica voženj z vsemi motornimi vozili čez parceli tožnice po obstoječi cestni trasi obstaja ter je zato naložilo tožnici, da mora izdati listino, na podlagi katere bo možno to pravico vpisati v zemljiški knjigi. Pritožbo tožnice zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo s pobijano sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala, da naj se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita. Ker so nekatere priče izpovedale, da je toženec uporabljal sporno služnost le 10 let, nekatere druge pa 22 let, je dvomljiv zaključek, da je toženec uporabljal sporno kolovozno pot več kot 20 let. Toženec pa tudi ni pravilno oblikoval nasprotnega zahtevka, ker ni opredelil dimenzij in položaja služnostne trase. Poleg tega je bila sporna le poljska služnost, ki jo je potrebno izvrševati tako, da čim manj obremenjuje služno stvar ter ni bilo podlage za ugotovitev, da pripada tožencu služnost gospodarskih voženj z vsemi gospodarskimi stroji in motornimi vozili. Po izvedencu izračunana ocena stroškov utrditve trase je vprašljiva in je pretirana. Končno je sodišče odločilo tudi v nasprotju z načeli, da se morajo zemljiške služnosti utesnjevati.

Na vročeno revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti spora je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku navedenega člena namreč revizije ni v premoženjsko pravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije.

V tem primeru gre za spor o služnostni pravici, ki je premoženjskopravne narave. Tožnica bi morala zato vrednost spora oceniti že v tožbi, če si je hotela zagotoviti pravico do revizije (prvi odstavek 35. člena ZPP). Ker pa vrednosti spora ni navedla v tožbi, niti ni bila ta ocenjena po določilu tretjega odstavka 40. člena ZPP, si tožnica ni zagotovila pravice do revizije. Tožničina revizija zato ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (člen 392 ZPP).