Appeal allowed; employee missed 30-day material deadline for termination claim due to prior demand timing.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter tožba zavrže.

[JEDRO]

Delavec lahko uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ob predhodni zahtevi za odpravo kršitve ves čas trajanja delovnega razmerja ali pa neposredno pred sodiščem v roku 30 dni od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri drugotoženi stranki ni prenehalo dne 30.6.2004 in še vedno traja, da sta jo prvo- in drugotožena stranka dolžni pozvati nazaj na delo, ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 1.7.2004 do ponovne reintegracije v delovno razmerje in ji za ta čas obračunati in izplačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače in prejemke, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta prvo- in drugotožena stranka izigrali institut pogodbe o zaposlitvi za določen čas. S pomočjo drugotožene stranke se je prvotožena stranka skušala izogniti sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas tako, da je z aneksi podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, čeprav je bila vseskozi podana stalna potreba po tožničinem delu. To je potrdila tudi izpovedba priče B.S., do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Logično bi bilo, da bi zaradi povečanega obsega dela, potem ko je pri njej tožnici dne 31.12.2003 prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas, prvotožena stranka s tožnico sklenila še en aneks. Ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi v mesecu decembru 2003 je bila izkazana tudi višja proizvodnja pri toženi stranki. Pri podpisu pogodbe z drugotoženo stranko so tožnici obljubljali, da bo ostalo vse isto. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi tožnica v bistvu od obeh strank zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zato, ker naj bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, zaradi česar je potrebno šteti, da je bila sklenjena za nedoločen čas in tako z iztekom časa ni mogla prenehati. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem individualnem delovnem sporu ključno vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe. Po 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če pa delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima po 1. odst. 204. člena ZDR pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi, oz. da svoje obveznosti izpolni. V tem primeru lahko po 2. odst. 204. člena ZDR, če delodajalec v roku 8 delovnih dni ne izpolni obveznosti ali ne odpravi kršitve, delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. za odpravo kršitve, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Navedeno pomeni, da je imela tožnica dve možnosti - ob predhodni zahtevi za odpravo kršitve uveljavljanje transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ves čas trajanja delovnega razmerja za določen čas in še do sodnega varstva 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, ali pa neposredno uveljavljanje nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja.

Po vpogledu v spisovno dokumentacijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica odpravo kršitve pri drugotoženi stranki zahtevala dne 17.12.2004 (priloga A8), torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje z iztekom določenega časa že prenehalo, tožba pa tudi ni bila vložena v roku 30 dni po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je pogodba o zaposlitvi pri prvotoženi stranki prenehala že dne 31.12.2003 in pri drugotoženi stranki 30.6.2004. S prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je namreč tožnici pričel teči rok 30 dni, ki se je pri prvotoženi stranki iztekel v petek dne 30.7.2004 pri drugotoženi stranki pa dne 30.1.2004. Tožba je bila vložena priporočeno po pošti šele 6.8.2004, zato je tožnica zamudila 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva.

Rok za vložitev tožbe se je sicer iztekel v času sodnih počitnic. Po določbi 3. odst. 83. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. št. 19/94 s spremembami) v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja razen v nujnih zadevah, katere določa zakon. Rok, določen v 3. odst. 204. člena ZDR, ni procesni, temveč materialni rok. V tem roku delavec lahko uveljavlja pravico do sodnega varstva zoper ravnanje delodajalca in zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na drug način, določen z zakonom. Sodne počitnice vplivajo le na tek procesnih rokov, medtem ko na tek materialnih prekluzivnih rokov, med katere spada tudi rok iz 3. odst. 204. člena ZDR, ne vplivajo. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje zaradi neizpolnjevanja pogojev za vložitev tožbe zavreči, kot mu to nalaga 1. odst. 274. člena ZPP.

Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče na tožničine vsebinske pritožbene ugovore ne odgovarja, saj je pravočasnost vložitve tožbe procesna predpostavka. Ob pomanjkanju procesne predpostavke so takšni ugovori za rešitev zadeve brezpredmetni.

V pritožbi je sicer tožnica predlagala povrnitev pritožbenih stroškov, pri čemer jih ni opredelila niti po temelju, ne po višini, zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbe ni odločalo.