Appeal dismissed; tenant status lost means no statutory sale obligation under Housing Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tožnik ne izpodbija dejstva, da mu je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano s pravnomočno sodbo in da na podlagi nje nima več statusa imetnika stanovanjske pravice. Takšen status tožnika pa je predpogoj za obveznost tožene stranke, da po 117. členu stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) tožniku proda sporno stanovanje. Če pa obveznosti tožene stranke ni, to je, če tožena stranka ni zavezanec po SZ, pa tožnik ne more izsiliti prodaje s tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi tožena stranka morala skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo za stanovanje v K., v izmeri 76,40 m2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da kljub pravnomočni sodbi o odpovedi stanovanjskega razmerja, ki je bila izdana v času veljavnosti ZSR, prodaja stanovanja ni prepovedana. Tožnik je po dvajsetletnem delu pri toženi stranki gotovo upravičen do nakupa tega stanovanja. Stanovanjski zakon v takšnih primerih navaja le, da lastnik "ni dolžan prodati stanovanja". Poleg tega je tožena stranka tožniku ponujala stanovanje, on pa je ponudbo sprejel. Glede obrazložitve te okoliščine se sklicuje na svojo pritožbo zoper prvostopno sodbo. Navaja še, da je ostal brez stanovanja in brez dela pri toženi stranki. Zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo odpravi (najbrž razveljavi) in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik ni opredeljeno navedel, zakaj meni, da je bila storjena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijani sodbi sta jasni in imata vse potrebne razloge o pravno odločilnih okoliščinah spora. Ti razlogi tudi niso med seboj v nasprotju. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Tožnik ne izpodbija dejstva, da mu je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano s pravnomočno sodbo in da na podlagi nje nima več statusa imetnika stanovanjske pravice. Takšen status tožnika pa je predpogoj za obveznost tožene stranke, da po 117. členu stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) tožniku proda sporno stanovanje. Če pa obveznosti tožene stranke ni, to je, če tožena stranka ni zavezanec po SZ, pa tožnik ne more izsiliti prodaje s tožbo.

Že pritožbeno sodišče je odgovorilo na tožnikove pritožbene razloge o njegovem socialnem položaju. Te razloge ponavlja tožnik tudi v reviziji. Revizijsko sodišče lahko le ponovi stališče pritožbenega sodišča. Socialne razmere niso pravna podlaga za obveznost tožene stranke, da proda stanovanje tožniku. Socialne razmere se rešujejo po drugi poti in na drugačen način. Tudi dejstvo, da je tožnik pri toženi stranki delal dvajset let, pravice do nakupa stanovanja ne zagotavlja. Enako velja tudi za zatrjevano dejstvo, da tožnik v stanovanju še vedno prebiva. Tožnik prebiva v stanovanju nezakonito. Sodišči druge in prve stopnje sta končno pravilno ugotovili, da dopis tožene stranke tožniku v zvezi z nameravano prodajo stanovanja po SZ, nima statusa ponudbe, in da zato tožene stranke ne veže.

Ker je izpodbijana sodba materialnopravno in procesnopravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.