Appeal allowed: Court reversed first instance for misapplying ZDR Art. 47 vs. 90 regarding resignation with new offer.

Pritožbi ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je opravila uskladitev internih aktov z novim ZDR, zaradi česar je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je podpisal. Sodišče prve stopnje je spor zmotno presojalo po določilu 47. člena ZDR, ker ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka tožniku pred tem že redno odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne gre za spremembo pogodbe o zaposlitvi, ampak za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj iz 48. člena ZDR izhaja, da je potrebno v primeru, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov iz 1. odstavka 88. člena ZDR in obstajajo razlogi za nadaljevanje dela delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delu, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v skladu z 90. členom ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati razliko v plači v skupnem znesku 255.144,00 SIT bruto za obdobje od meseca oktobra 2003 do februarja 2005, ter zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 10.10.2003 nezakonita (1. točka izreka sklepa). Poleg tega je tožniku naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 127.775,00 SIT (2. točka izreka sklepa). Zoper navedeno sodbo in sklep je tožnik vložil laično pritožbo, smiselno zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Navedel je, da mu je tožena stranka v letu 2003 ukinila vse titule, zaradi česar zahteva 4,000.000,00 SIT. V letih 2000 in 2001 namreč ni mogel opravljati dela, poleg tega je bil diskriminiran s strani direktorja I.Š.. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Navedla je, da pritožba nima bistvenih sestavin, tožnik pa jo je vložil sam, kljub temu, da ga v postopku zastopa pooblaščenec. Meni, da bi ga bilo potrebno pozvati na dopolnitev pritožbe, ker ta ne vsebuje pritožbenih razlogov.

Poleg tega je tožena stranka še navedla, da je tožnik sprožil več sporov in kljub dejstvu, da opravlja delo, vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4,000.000,00 SIT. Vsi delavci, vključno s tožnikom, so podpisali nove pogodbe o zaposlitvi, tako da pri toženi stranki ni šlo za postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi. Tožnik sedaj opravlja delo, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, njegova plača pa se ni znižala. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je napačno presodilo listinske dokaze ter posledično nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Na tej podlagi je spor presojalo z zmotnega materialnopravnega izhodišča. Pritožbeno sodišče je vloženo pritožbo najprej presojalo s formalnega vidika, pri čemer je ugotovilo, da jo je vložil tožnik sam, kljub temu, da ga v postopku zastopa pooblaščenec. Navedeno ne pomeni, da pritožba ni dopustna, saj sme tudi stranka, ki ima pooblaščenca, po določilu 2. odstavka 86. člena ZPP kadarkoli priti na sodišče ali dajati izjave, sme torej tudi vložiti pravno sredstvo. Pri tem za pritožbeni postopek ni določeno, da lahko stranka opravlja pravdna dejanja le po pooblaščencu, ki je odvetnik, kot to velja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (3. odstavek citiranega člena ZPP).

Poleg tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da vsebuje pritožba vse nujne sestavine, ki so potrebne, da je mogoča njena presoja. Ob meritorni presoji izpodbijane sodbe in sklepa pa je pritožbeno sodišče na podlagi dosedaj izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka opravila uskladitev internih aktov z novim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/02), zaradi česar je tožniku ponudila novo pogodbo za delovno mesto KV zidar, ki jo je podpisal. Sodišče prve stopnje je štelo, da mu tožena stranka pred tem pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto skupinovodja ni odpovedala, in da gre pri listini z dne 10.10.2003 (priloga A2) za spremni dopis k novi pogodbi o zaposlitvi.

Takšnemu dopisu zakon ne daje sodnega varstva, zaradi česar je njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določilu 18. člena ZPP zavrglo. Spor pa je presojalo po določilu 47. člena ZDR, ki ureja spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi predloga ene izmed pogodbenih strank. Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšno dokazno oceno navedene listine, saj iz nje nedvomno izhaja, da je tožena stranka z dne 30.9.2003 tožniku iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skupinovodja, hkrati pa mu je dodelila 30-dnevni rok za odločitev, ali bo podpisal novo pogodbo o zaposlitvi.

V konkretnem primeru je torej uporabila institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in je potrebno spor presojati glede na določbo 90. in ne 47. člena ZDR. Iz 48. člena ZDR namreč izhaja, da je potrebno v primeru, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov iz 1. odstavka 88. člena tega zakona (torej tudi iz poslovnega razloga) in obstajajo razlogi za nadaljevanje dela delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delu, novo pogodbo o zaposlitvi skleniti v skladu z 90. členom ZDR. Na podlagi navedenega je tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi dopusten, saj je sodno varstvo delavca, ki ob odpovedi sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, urejeno v 3. odstavku 90.

člena ZDR in sicer ima pravico pred pristojnim sodiščem izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je tako zmotno odločilo, ko je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep po določilu 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Poleg tega je sodišče po določilu 355. člena ZPP razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo razlike med plačo za delovno mesto KV zidar in delovno mesto skupinovodja, ker je njegova utemeljenost odvisna od odločitve o tem, ali je tožena stranka v konkretnem primeru tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi oziroma ali mu je ob tem ponudila novo pogodbo za ustrezno zaposlitev.

V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek in skladno z določilom 3. odstavka 90. člena ZDR, ki določa obseg sodne presoje v primeru, ko delavec ob odpovedi sprejme novo pogodbo o zaposlitvi, odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka v celoti. Pritožbenih navedb tožnika, da mu je tožena stranka odvzela vse titule ter da je bil podvržen diskriminaciji s strani direktorja I.Š., zaradi česar zahteva odškodnino v višini 4,000.000,00 SIT, pa pritožbeno sodišče ni presojalo, ker predstavljajo pritožbene novote. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je v postopku odločanja o pravnem sredstvu po določilu 1. odstavka 337.

člena ZPP izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo ali do konca glavne obravnave, tega pa tožnik v konkretnem primeru ni izkazal.