Voluntary insurance clause exempting liability for specific spinal injuries upheld against claims of unfairness under Obligations Act.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the plaintiff's appeal against the first-instance judgment rejecting their claim for non-pecuniary damages. The plaintiff argued that a specific exclusion clause in their voluntary AO Plus insurance policy violated principles of equal value and prohibition of harm under the Obligations Act. The court ruled that voluntary insurance contracts are governed by party autonomy and that the clause was validly signed and specific to the policy terms.
Legislator headnote
AI generated3. člen OZ; 8. člen OZ; 10. člen OZ: In voluntary insurance contracts, parties may freely agree on liability exclusions provided the terms are clearly communicated and signed, overriding general principles of fairness.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega
postopka.
[JEDRO]
Pritožba le oporeka, da je navedena klavzula v nasprotju
z določbo 8. člena Obligacijskega zakonika - OZ (načelo
enake vrednosti dajatev) ter 10. člena OZ (prepoved
povzročanja škode). Takim izvajanjem pritožbe pa ni
pritrditi, ker je AO plus zavarovanje prostovoljno in
pogodbeno zavarovanje in kot tako ni omejeno z določili
Zakona o zavarovalništvu in Zakona o obveznem
zavarovanju v prometu. Pri sklepanju pogodbenega
zavarovanja pa velja prosto urejanje obligacijskih
razmerij (3. člen OZ) in le od pogodbene volje strank je
odvisno ali bodo sklenile ustrezen pravni posel
(zavarovalno pogodbo). Pri sklepanju AO plus zavarovanja
pa je tožniku bila navedena klavzula (priloga B 3) dana
posebej v podpis in je tako tožnik bil z navedeno
klavzulo AO plus zavarovanja posebej in izrecno
seznanjen.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje
zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta iz naslova
pogodbenega AO plus zavarovanja vtoževala odškodnino za
nepremoženjsko škodo v znesku 500.000,00 SIT s
pripadajočimi obrestmi, zavrnilo. V odločbi o pravdnih
stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih
stroškov tožeče stranke v znesku 163.974,78 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2005 dalje.
Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka
zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu
sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se
tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi, podrejeno
pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Prvostopno sodišče povsem pravilno ugotavlja (temu tudi
pritožba ne oporeka), da je tožeča stranka s toženo
stranko sklenila pogodbeno AO plus zavarovanje in da je
bila ob sklenitvi navedene zavarovalne pogodbe med
strankama podpisana klavzula z oznako KL-AO plus/2002-1
(priloga B3). V navedeni klavzuli pa je med strankama
dogovorjena omejena odgovornost zavarovalnice iz AO plus
zavarovanja tako, da toženka ne jamči za nobeno obliko
pravno priznane škode v primerih:
-nateg mišičevja in ligamenta vratne, prsne in ledvene
hrbtenice;
-zvin vratne, prsne in ledvene hrbtenice in
-udarnine kateregakoli dela hrbtenice.
Nadalje je v klavzuli dogovorjeno, da pa je jamstvo
zavarovalnice podano v primeru zvina kateregakoli dela
hrbtenice, če je s funkcionalnim RTG slikanjem dokazan
premik med korpusi vretenc večji od 3 mm.
Nadalje je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je
tožnik v obravnavanem škodnem dogodku (prometni nezgodi)
utrpel poškodbo vratnega segmenta hrbtenice, vendar je
bila poškodba vratnega dela hrbtenice takšne narave, da
je v skladu z zgoraj navedeno klavzulo, izključeno
jamčevanje zavarovalnice. Tudi taki presoji prvostopnega
sodišča tožeča stranka ne oporeka.
Pritožba le oporeka, da je navedena klavzula v nasprotju
z določbo 8. člena Obligacijskega zakonika - OZ (načelo
enake vrednosti dajatev) ter 10. člena OZ (prepoved
povzročanja škode). Takim izvajanjem pritožbe pa ni
pritrditi, ker je AO plus zavarovanje prostovoljno in
pogodbeno zavarovanje in kot tako ni omejeno z določili
Zakona o zavarovalništvu in Zakona o obveznem
zavarovanju v prometu. Pri sklepanju pogodbenega
zavarovanja pa velja prosto urejanje obligacijskih
razmerij (3. člen OZ) in le od pogodbene volje strank je
odvisno ali bodo sklenile ustrezen pravni posel
(zavarovalno pogodbo). Pri sklepanju AO plus zavarovanja
pa je tožniku bila navedena klavzula (priloga B 3) dana
posebej v podpis in je tako tožnik bil z navedeno
klavzulo AO plus zavarovanja posebej in izrecno
seznanjen.
Dejstvo je, da pa je tožnik zraven poškodbe vratne
hrbtenice utrpel še številne udarnine po telesu,
udarnino glave ter desnega ramena in kolena. Tožena
stranka je tožniku že takoj po vložitvi tožbe
(31.12.2003) za navedene poškodbe in z njimi povezane
fizične bolečine ter nevšečnosti pri zdravljenju
izplačala 300.000,00 SIT. Prvostopno sodišče ima prav,
da je tožena stranka z navedenim zneskom tožniku za
navedene poškodbe in z njimi povezane fizične bolečine
ter nevšečnosti med zdravljenjem, izplačala primerno in
pravično odškodnino v skladu s prvim odstavkom 179.
člena OZ. Tak zaključek je prvostopno sodišče (stran 3
in 4 prvostopne sodbe) ustrezno obrazložilo in da ne bo
ponavljanja se pritožbeno sodišče taki presoji
prvostopnega sodišča v celoti pridružuje.
Po obrazloženem se pritožbena izvajanja v smeri zmotne
uporabe materialnega prava pokažejo kot neutemeljena in
zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz
izreka te sodbe (353. člen ZPP).
Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama
svoje stroške pritožbenega postopka.