Court partially allowed appeal reducing personal injury damages for jaw fracture from 1.1M to 900K SIT.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

spremeni tako, da izrek sedaj glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino za

negmotno škodo v znesku 900.000,00 SIT (devetsto tisoč

00/100), od 1.1.2002 do dneva sodbe z obrestmi po Zakonu

o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni

meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od izreka sodbe

dalje do dneva plačila pa z veljavnimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi ter mu povrniti povzročene pravdne

stroške v znesku 121.894,00 SIT (sto enaindvajset tisoč

osemsto štiriindevetdeset 00/100) z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izreka sodbe do dneva plačila, vse na

transakcijski račun tožnikovega pooblaščenca pri NKBM

d.d., PE Ptuj, v roku 15 - ih dni, da ne bo izvršbe.

V presežku 600.000,00 SIT se tožbeni zahtevek zavrne."

V preostalem se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki

16.417,00 SIT (šestnajst tisoč štiristo sedemnajst

00/100) stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni,

pod izvršbo.

[JEDRO]

Tožnik je v posledici trojnega zloma spodnje čeljusti

trpel 10 dni hude, najmanj en mesec srednje hude ter

eden do dva meseca lahke telesne poškodbe, ob tem pa je

prestajal tudi razne nevšečnosti. Odškodnina v višini

1,000.000,00 SIT za telesne bolečine kot jo je prisodilo

prvostopenjsko sodišče, je glede na navedeno previsoka.

Primerno zadoščenje iz tega naslova predstavlja znesek

800.000,00 SIT. Iz naslova sekundarnega strahu je

prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo odškodnino v

višini 100.000,00 SIT, kar je primerno zadoščenje za

nastalo škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo,

da je toženec dolžan plačati tožniku 1,100.000,00 SIT

nepremoženjske škode od 1.1.2002 do dneva sodbe z

obrestmi po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o

predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni

obrestni meri, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

izreka sodbe dalje do dneva plačila pa z veljavnimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti povzročene

pravdne stroške v znesku 232.675,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izreka sodbe do dneva plačila. V

presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe (sporna

vrednost v pritožbi je 1,100.000,00 SIT) se pritožuje

toženec, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga

zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava. Prvo očitano kršitev

naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo v zvezi s temeljem

tožbenega zahtevka, ko je ugotovilo, da je toženec

tožnika udaril in mu zadal poškodbo. Tožnik (pravilno

toženec) je ves čas postopka zanikal, da bi toženca

(pravilno tožnika) telesno poškodoval, njegovo izpovedbo

pa so potrdile tudi zaslišane priče. Izpovedbe teh prič

je sodišče zmotno ocenilo kot pristranske, saj tudi

druga dejstva kažejo, da gre tožencu in pričam verjeti.

Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik obravnavanega

dne aktivno udeležen v prekršku zoper javni red in mir,

o katerem pa zaradi časovne odmaknjenosti dogodka

toženec ni mogel pridobiti podrobnejših dokazov

pristojnega državnega organa, neuradno pa je izvedel, da

je šlo za pretep, v katerem je tožnik dejansko tudi

utrpel telesno poškodbo, iz naslova katere sedaj toži

odškodnino od toženca. Poleg tega policija zoper

nobenega od udeležencev prometne nezgode ni podala

predloga za prekršek, čeprav iz poročila policije

izhaja, da je tožnik kršil več cestnoprometnih

predpisov, iz navedenega poročila pa tudi izhaja, da

tožnik po nesreči ni bil telesno poškodovan.

Nepravilnosti so se očitno dogajale tudi ob sprejemu

tožnika v P. bolnišnico, saj zdravstveno osebje takoj po

tem, ko jim je tožnik dejal, da ga je poškodovala

neznana oseba, o tem ni obvestilo policije, poleg tega

pa bi glede na uradni zaznamek, ki ga je izdelal

policist D. F. (toženec se z njegovo vsebino sicer ne

strinja), iz katerega izhaja, da je prišlo do pretepa,

policija v zvezi s tem morala predlagati uvedbo postopka

za prekršek, a ga ni. V zvezi s sporno prometno nesrečo

in prekrškom se je tako dogajalo več nepravilnosti na

strani policije, ki so tožencu onemogočile pridobivanje

potrebnih dokazov o udeležbi tožnika v večih konfliktih,

zlasti v zvezi s soudeleženci teh konfliktov, ki bi

znali potrditi, da je tožnik utrpel poškodbo ob drugem

dogodku istega dne. Ob upoštevanju teh dejstev tudi

tožnikova izpovedba ni tako prepričljiva, da bi lahko na

njej z gotovostjo utemeljili zaključek, ki je v nasprotju

z izpovedbami vseh preostalih prič in toženca. Zmotno

uporabo materialnega prava toženec uveljavlja v zvezi z

višino odmerjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin

in strahu, ki je glede na dejanske ugotovitve, prisojena

v previsokem znesku. Po navedenih očitkih se zavzema za

razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa za

spremembo izpodbijane sodbe v smeri prisoje nižje

odškodnine in pravdnih stroškov.

Tožnik ni podal odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem obsodilnem

delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po

uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP) ter pri tem ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo

relevantna dejstva, ter da ni zašlo v uradoma upoštevne

kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora

pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, da pa je

glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo

materialno pravo. Zadnje je narekovalo delno spremembo

izpodbijane sodbe, kot izhaja iz nadaljevanja.

Tožnik od toženca v predmetni zadevi s tožbo uveljavlja

odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo v zvezi s

telesno poškodbo, ki naj bi mu jo prizadejal toženec po

prometni nesreči, ki sta jo imela dne 7.4.1996. Toženec

naj bi namreč takrat tožnika s pestjo udaril v spodnjo

čeljust in mu jo pri tem zlomil ter premaknil. Toženec

je dejstvo, da je tožnika udaril, sprva priznaval z

navedbo, da je z udarcem zgolj poskušal preprečiti

tožnikov napad, kasneje je navedel, da ga je dejansko le

z rokami odrinil od sebe na ta način, da ga je sunil v

predel prsi, nato pa je trdil, da ga ni udaril. Nikoli

ni priznal, da bi pri navedenem udarcu tožnik utrpel

telesno poškodbo, iz naslova katere sedaj uveljavlja

nepremoženjsko škodo. Navajal je, da naj bi tožnik

poškodbo čeljusti utrpel v pretepu, v katerem je bil

udeležen pred prometno nezgodo oziroma, da naj bi jo

utrpel v prometni nezgodi, ko naj bi z glavo udaril v

volan.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov

ugotovilo, da gre verjeti tožniku. S takšnimi zaključki

se strinja tudi pritožbeno sodišče.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, v katerih toženec

graja ugotovljeno dejansko stanje. Med seboj skladnih

dokazov, ki jih je predložil tožnik (tožnikova

izpovedba, uradni zaznamek in izvedensko mnenje

izvedenca medicinske stroke), izpovedbe toženčevih

sorodnikov, ki so trdili, da toženec tožnika ni udaril,

tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo ovreči, saj

so njihove izpovedbe v delu celo same med sabo v

nasprotju (nekatere priče so izpovedale, da sta se

pravdni stranki po prometni nezgodi pogovarjali,

nekatere, da se nista) nenazadnje pa je treba upoštevati

tudi, da je toženec sprva tudi sam navajal, da je

tožnika udaril. Glede pritožbenih navedb, v katerih

toženec graja delo policije in dejstvo, da zaradi poteka

časa ni mogel pridobiti dokazov in podatkov v potrditev

svojih navedb, čeprav ti še obstajajo arhivirani v

elektronski obliki, pa je pripomniti, da sodišče v

pravdnem postopku odloča zgolj na podlagi dokazov, s

katerimi razpolaga, saj je na pravdnih strankah, da

svoje navedbe dokažejo. Dejansko stanje, ugotovljeno na

prvi stopnji odločanja, je tako pravilno in popolno

ugotovljeno, zato je treba pritožbo v tem delu zavrniti

kot neutemeljeno.

Delno utemeljena pa je pritožbena graja, da je

prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo

v zvezi s prisojeno višino odškodnine za nastalo

nepremoženjsko škodo. Glede na ugotovljeno dejansko

stanje, ki v tem delu ni predmet pritožbene graje, je

namreč prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin

in nevšečnosti tekom zdravljenja v smislu določbe 200.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, upoštevaje

pri tem ustavljeno sodno prakso, ki se je razvila v

podobnih primerih ter načelo individualizacije škode,

odmerjena v previsokem znesku. Odškodnina, ki jo je

prvostopenjsko sodišče prisodilo v odmeno za prestani

sekundarni strah, pa je primerna in v skladu z 200.

členom ZOR.

Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je izvedenec

medicinske stroke, spec. otorinolaringolog v izvidu in

mnenju navedel, da je tožnik v posledici trojnega zloma

spodnje čeljusti trpel 10 dni hude, najmanj en mesec

srednje hude ter eden do dva meseca lahke telesne

poškodbe, ob tem pa je prestajal tudi razne nevšečnosti,

povezane s samim zdravljenjem in naravo poškodbe (drugi

odstavek na strani 5 izpodbijane sodbe in prvi odstavek

na strani 6 izpodbijane sodbe). Odškodnina v višini

1,000.000,00 SIT za telesne bolečine kot jo je prisodilo

prvostopenjsko sodišče, je glede na navedeno previsoka.

Primerno zadoščenje iz tega naslova predstavlja znesek

800.000,00 SIT, zato se v obsegu 200.000,00 SIT pritožbi

toženca ugodi, medtem ko za večje znižanje prisojene

odškodnine ni zakonske podlage in je treba pritožbo v

presežku za to postavko zavrniti.

Iz naslova sekundarnega strahu (iz naslova primarnega

strahu tožniku ni prisodilo odškodnine, saj se zaradi

vinjenosti in z njo povezane nerazsodnosti dogodka ni

prestrašil) je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo

odškodnino v višini 100.000,00 SIT, kar je glede na

poškodbe, ki so pri tožniku povzročale strah za izid

zdravljenja, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča,

pridobljenih na podlagi izvedenskega mnenja, le za

kratek čas, primerno zadoščenje za nastalo škodo in to

tudi glede na tožnikovo osebnost. Za znižanje odškodnine

iz tega naslova ni nobene zakonske podlage, zato je

treba pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava

iz tega naslova zavrniti kot neutemeljeno. Zgoraj

navedeno delno znižanje odškodnine za nepremoženjsko

škodo (od 1,100.000,00 SIT na 900.000,00 SIT) je

spremenilo uspeh pravdnih strank, ki zahteva tudi

spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih na

prvi stopnji odločanja. Tožnik je tako uspel 60 %,

toženec pa 40 % in je od na prvi stopnji odmerjenih

pravdnih stroškov (v znesku 462.757,00 SIT) upravičen do

povrnitve 277.654,00 SIT, toženec pa do 155.760,00 SIT.

Po delnem pobotanju pravdnih stroškov, nastalih na prvi

stopnji odločanja, je tako toženec tožniku dolžan

plačati 121.894,00 SIT.

Zgoraj navedeno je narekovalo delno spremembo

izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v

preostalem pa zavrnitev pritožbe kot neutemeljene (353.

člen ZPP).

Toženec je s pritožbo delno uspel, zato mu v obsegu

uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s drugim

odstavkom 165. člena ZPP), ki znaša 18,18 % gredo tudi

stroški pritožbenega postopka. Slednje je pritožbeno

sodišče odmerilo v skladu z določbo prvega in drugega

odstavka 155. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165.

člena ZPP tako, da je tožencu priznalo stroške za:

- sestavo pritožbe 375 točk

- pregled sodbe in poročilo stranki 50 točk

- 20 % DDV

- sodno takso v znesku 34.200,00 SIT,

kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke v

znesku 110 SIT, 90.300,00 SIT, tako, da je glede na

uspeh s pritožbo, tožnik dolžan tožencu povrniti

16.417,00 SIT.

Določila ZOR je sodišče uporabilo v skladu s določbo

1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika -

OZ.