Appeal dismissed; court upheld first instance ruling denying personal liability for company debts.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[OBRAZLOŽITEV]

Potem, ko je sodišče prve stopnje o zadevi ponovno

odločalo, je z izpodbijano sodbo (ponovno) zavrnilo

tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženca dolžna

solidarno plačati tolarsko protivrednost 60.843,73 EUR z

upoštevanjem uradnega nakupnega tečaja A Banke d.d. na

dan plačila, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

zneska 10,608.850,00 SIT za čas od 22.8.1996 do plačila

in mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da

je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v

višini 964.723,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Svojo

odločitev je utemeljilo, da je tožnik posodil denar po

posredniških pogodbah, ki po svoji naravi predstavljajo

posojilne pogodbe, podjetju in ne tožencema osebno ter

da niso izpolnjeni pogoji po 6. členu Zakona o

gospodarskih družbah - ZGD za spregled pravne osebnosti

in odgovornost tožencev kot družbenikov predmetne družbe

ter tako ni podana obligacijska obveznost tožencev.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz

vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da naj

višje sodišče njegovi pritožbi ugodi ter napadeno sodbo

spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev pravdnih

stroškov, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi in

napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno

odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da si v

odločilnih dejstvih izpovedi in trditve strank še vedno

nasprotujejo, da sam ne more sprejeti dejstva, da je

sodišče v celoti poklonilo vero izpovedi tožene stranke,

le-tej verjame ne glede na dejstvo, da toženca kot

lastnika oziroma družbenika in zakonita zastopnika

družbe nista poskrbela niti za osnovno zakonitost

poslovanja družbe, niti za spoštovanje vsaj splošnih

načel in računovodskih pravil in standardov, niti da bi

bilo poslovanje družbe do strank transparentno. Takšno

dejansko stanje kaže vsaj na izredno lahkomiselnost, pa

tudi na direktno protipravno in škodljivo ravnanje

tožencev kot lastnikov in zakonitih zastopnikov družbe

in ob nesporni ugotovitvi izvedenke finančne stroke, da

družba nikoli ni prejela spornega denarja, pa je sodišče

povsem nasprotno sporne "posredniške" pogodbe uvrstilo v

kategorijo posojilnih pogodb, s katerimi bi naj tožnik

podjetju posodil vtoževani znesek. Toženca se

sprenevedata glede dogovorov s tožnikom, saj vesta, da

se edino na tak način lahko izogneta obveznostim do

njega. Tožnik meni, da je dokazni postopek potrdil

njegovo zatrjevanje, da je denar posodil tožencema -

obema kot zakoncema, kar je potrdilo njegovo zaslišanje

in tudi izpovedba prič. Sodišče je prezrlo tudi drugo

pomembno dejstvo, da je bila odločilna okoliščina, da je

tožnik posodil svoj denar tožencema, prav njihovo

medsebojno prijateljstvo, zato je tožencema zaupal in v

posledici tega se je zadovoljil s tem, da je dobil

potrdilo o izročitvi denarja. Napačna ugotovitev sodišča

o naravi pravnega razmerja med strankama je tudi

direktno v nasprotju z ugotovitvami izvedenke finančne

stroke. Očitno je, da podjetje sredstev, ki so predmet

tega postopka, nikoli ni prejelo. Sicer pa je dokazni

postopek potrdil najmanj to, da sta toženca zlorabila

svojo družbo za oškodovanje svojih upnikov, vedela sta

za finančne in likvidnostne probleme, pa sta vseeno

dovoljevala pridobivanje denarja na nezakonit in

protipraven način, hkrati pa sta lahko vedela, da

prejetega denarja ne bo moč vrniti. Prav tako je podana

odgovornost tožencev - družbenikov po določilu tretje

alinee 6. člena ZGD, tožencema je dokazano, da nista

poskrbela niti za transparentnost finančnega poslovanja

družbe, niti da bi družba prejela sredstva, katera so ji

bila izročena in za katere je izstavljala listine. Tako

poslovanje je bilo le v korist samih tožencev ali pa še

mogoče koga tretjega, vsekakor pa je konstantno

zmanjševalo premoženje njune družbe, ki je očitno

služila le kot kulisa. Tudi, če bi naj tožnik sklenil

posojilno pogodbo z družbo, sta za vračilo lahko

odgovorna le toženca solidarno, izpolnjeni so pogoji za

uveljavitev instituta spregleda pravne osebnosti.

Sodišče je zgolj formalistično zaslišalo še nezaslišane

priče in stranke, odločitev pa je dejansko le potrditev

prvotno zavzetega stališča, ne pa dokazne presoje po

pravilih o dokaznem bremenu, tožena stranka ni

predložila nobenega dokaza glede nestrinjanja z

izvedeniškim mnenjem, tudi ne glede eventualne

zakonitosti poslovanja družbe in tudi ne za trditev, da

je bil denar posojen prav družbi in ne tožencema osebno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo napadeno sodbo v mejah

razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni

dolžnosti (člen 350/II ZPP). Pritožbenim navedbam, da je

ugotovitev prvostopnega sodišča o naravi pravnega

razmerja direktno v nasprotju z ugotovitvami izvedenke

finančne stroke, s čemer se smiselno očita absolutno

bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka

339. člena ZPP, ni mogoče pritrditi. Izvedensko mnenje

se nanaša na finančno poslovanja podjetja, po

ugotovitvah izvedenke iz finančnega vidika podjetje

sredstev po pogodbah o posredovanju in blagajniških

prejemkih ni sprejelo, prejemi gotovine niso bili

položeni na račun podjetja. Pritožba tudi neutemeljeno

očita prvostopnemu sodišču, da ni izvedlo dokazne

presoje po pravilih o dokaznem bremenu, sodišče prve

stopnje je ocenilo izvedene dokaze in svojo odločitev

ustrezno utemeljilo, tako da se da preizkusiti.

Prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo nobene uradoma

upoštevne bistvene kršitve določb postopka, na katere je

dolžno paziti višje sodišče po uradni dolžnosti, tako da

ta pritožbeni razlog ni podan.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za

odločanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Višje

sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju,

povzema pravilne razloge iz prvostopne sodbe. Glede

ostalih pritožbenih navedb pa še dodaja:

Višje sodišče nima pomislekov k pravilnim ugotovitvam in

zaključku prvostopnega sodišča, da je tožnik posodil

denar in podpisal posredniške pogodbe, ki pa po vsebini

predstavljalo posojilne pogodbe, s podjetjem, kar je

prvostopno sodišče tudi ustrezno utemeljilo glede na

izvedene dokaze. Tako so bile pogodbe o posredovanju

sklenjene med in tožnikom kot naročiteljem, blagajniške

prejemke za vplačano gotovino - "vlogo sredstev za

posredovanje" je tožniku izdalo podjetje. Po ugotovitvah

izvedenke se "prejem gotovine po pogodbah o

posredovanju in blagajniških prejemkih očitno ni pokazal

v spremembi premoženja podjetja", vendar pa slednje ne

pomeni, da podjetje teh sredstev nikoli ni prejelo, kot

sedaj izpostavlja pritožba. Pogodbe o posredovanju in

blagajniški prejemki izkazujejo, da je tožnik vložil

sredstva v....., kot trdi tožena stranka in sta

izpovedala prvotoženec in drugotoženka, kar je potrdila

tudi priča. Pritožbenim navedbam, da je dokazni postopek

potrdil, da je tožnik posodil denar tožencema - kot

zakoncema, tako ni mogoče pritrditi. Višje sodišče tudi

nima pomislekov k ugotovitvi prvostopnega sodišča, da

posredniške pogodbe po svoji vsebini predstavljajo

posojilne pogodbe, kar pa niti ni bistveno, saj tudi če

je šlo za posredniške pogodbe - je le-te tožnik sklenil

z .... Poslovanje podjetja je bilo po ugotovitvah

izvedenke res v nasprotju z zakonodajo, ki ureja

plačilni promet; šlo je za tako imenovano "izvenbilančno

poslovanje", zgolj neknjiženje prejete gotovine pa ne

pomeni, da podjetje tega denarja nikoli ni sprejelo (kot

navaja pritožba), saj že pogodbe o posredovanju in

blagajniški prejemki izkazujejo nasprotno, pri čemer pa

je potrebno upoštevati tudi prikazano poslovanje

podjetja (predvsem izpovedbo drugotoženke in priče).

Višje sodišče tudi nima pomislekov k ugotovitvam

prvostopnega sodišča, da niso izpolnjeni zakonski pogoji

za uporabo 6. člena ZGD, kar je tudi ustrezno

utemeljilo. Dokazano breme v zvezi s spregledom pravne

osebnosti je na strani tožnika. Tožnik ni dokazal, da bi

toženca družbo kot pravno osebno zlorabila za

oškodovanje svojih upnikov niti da bi toženca

(družbenika) v nasprotju z zakonom ravnala s premoženjem

družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem

in se pritožba neutemeljeno sklicuje, da so izpolnjeni

pogoji za spregled pravne osebnosti po 1. in 3. alinei

prvega odstavka 6. člena ZGD.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo tožnika

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodišča prve

stopnje.

Odločitev višjega sodišča temelji na 353. členu ZPP.

Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krije

tožnik sam stroške neuspele pritožbe.