Employer liability dismissed; workplace accident alone insufficient without fault or objective liability elements.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Samo dejstvo, da je do poškodbe tožnice prišlo na

službeni poti (prometna nesreča) pa ne zadostuje za

obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca tožnice, to

je tožene stranke. Prometna nesreča na službeni poti

utemeljuje samo obstoj prve predpostavke za odškodninsko

odgovornost delodajalca in sicer, da gre za nesrečo v

zvezi z delom.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi

sodbe opr. št. z dne 28.9.2005 je sodišče prve stopnje

zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena

stranka dolžna iz naslova odškodnine za nepremoženjsko

škodo plačati 1,450.000,00 SIT ter ji iz naslova

premoženjske škode 418.047,50 SIT in 3.300,00 SIT, vse z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka

izpodbijane sodbe. V odločbi o pravdnih stroških je

tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov

tožene stranke v znesku 370.574,50 SIT.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka

zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne

uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba

spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je povsem pravilno tožbeni zahtevek

tožeče stranke zavrnilo. Tožeča stranka je namreč v

predmetni zadevi obstoj odškodninske odgovornosti vezala

samo na dejstvo službene poti. Samo dejstvo, da je do

poškodbe tožnice prišlo na službeni poti (prometna

nesreča) pa ne zadostuje za obstoj odškodninske

odgovornosti delodajalca tožnice, to je tožene stranke.

Prometna nesreča na službeni poti utemeljuje samo obstoj

prve predpostavke za odškodninsko odgovornost

delodajalca in sicer, da gre za nesrečo v zvezi z delom.

Po določbi 73. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih

pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR mora delodajalec

delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, to

škodo povrniti po splošnih načelih odškodninske

odgovornosti. Ta pa je krivdna ali objektivna (prvi in

drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR).

Dejstev oziroma okoliščin v smeri krivdne odgovornosti

tožeča stranka v tožbi in tekom pravde sploh ni

zatrjevala. Objektivno odgovornost toženke pa je gradila

zgolj na dejstvu, da je do nesreče prišlo na službeni

poti. Povedano pa je že, da samo dejstvo službene poti

ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti

delodajalca in že iz tega razloga se pokaže kot povsem

pravilna odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi

tožbenega zahtevka tožeče stranke. Pri tem pa velja še

opozoriti na določbo 7. člena pa tudi 212. člena Zakona

o pravdnem postopku - ZPP, in sicer, da je sodišče

vezano na tisto trditveno podlago, ki jo stranka

uveljavlja.

Po navedenem pa se pritožbena izvajanja tožeče stranke,

da prvostopna sodba nima razlogov o višji sili kot

razlogu za oprostitev objektivne odgovornosti (prvi

odstavek 177. člena ZOR), da je bila tožena stranka

kljub dejstvu, da je bila tožnica lastnica avtomobila,

imetnik (uporabnik) avtomobila kot nevarne stvari in da

tožena stranka z ničemer ni izkazala, da je škoda

nastala izključno zaradi ravnanja tožnice, pokažejo kot

pritožbena novota, ki pa v skladu z določbo prvega

odstavka 337. člena ZPP ni dopustna. Pri tem pa

pritožnik v ničemer ni pojasnil, da navedenih dejstev

brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za

glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave.

Pri tem pa velja še opozoriti, da pa je prvostopno

sodišče kljub temu, da je tožeča stranka v svojem

zahtevku obstoj objektivne odškodninske odgovornosti

utemeljevala samo z dejstvom službene poti, povsem

pravilno presodilo, da tožeča stranka v danem primeru ne

more biti objektivno odgovorna, ker je bila lastnica

avtomobila, s katerim je prišlo do prometne nesreče,

tožnica, ki je navedeno vozilo tudi uporabljala. Tožena

stranka je tožeči stranki zato plačevala kilometrino. Za

lastnika in uporabnika avtomobila je tako v danem

primeru šteti tožnico in tako tudi morebitna okvara

vozila (nenadno izpranjenje pnevmatike) kot možen vzrok

nastanka prometne nesreče zato ni pomembna za razsojo v

tej zadevi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu

izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim

odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih

kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe

materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je

razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama

svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika -

OZ.