Appeal dismissed; late-found estate divided by original probate decree without new inheritance proceedings.

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni več mogoče

obravnavati vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino in

izdati novega sklepa o dedovanju. Pozneje najdena

zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti

dednih deležev, skladnih dednopravnemu upravičenju,

ugotovljenemu s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Z

novim sklepom se torej razdeli pozneje najdeno

premoženje na podlagi obstoječega pravnomočnega sklepa o

dedovanju. V postopku glede pozneje najdenega

premoženja, pa so stranke postopka tudi dediči dediča iz

pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki je med tem že umrl.

To pa zato, ker se bo po teh osebah, po uradni dolžnosti

vodil zapuščinski postopek, in se mora zato na tak način

rešiti predhodno vprašanje glede premoženja, ki spada v

njihovo zapuščino. Kdo vse bodo dediči tega premoženja,

se bo ugotavljalo v drugih zapuščinskih postopkih,

medtem ko se pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne

opravi zapuščinske obravnave in se zapuščina razdeli

samo na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da v zapuščino, poleg premoženja navedenega v

pravnomočnem sklepu o dedovanju sodišča v z dne, spada

tudi do 1/2 solastne nepremičnine, vpisane v vl. št.

k.o. in do 1/2 solastne nepremičnine vpisane v vl. št.

k.o. Kot zakonite dediče prvega dednega reda je

razglasilo zapustničinega sina in zapustničino hči,

vsakega do 1/2 naknadno najdenega premoženja.

V obrazložitvi svoje odločitve je sodišče prve stopnje

pojasnilo, da sta dediča po zapustničinem dediču, ki je

umrl, in sicer in, ter zapustničina dedinja, sodišču

predlagali izdajo dodatnega sklepa za premoženje, za

katerega se je naknadno ugotovilo, da spada v zapuščino

po pokojni. Sodišče je sklep izdalo na podlagi 221.

člena Zakona o dedovanju - ZD, ki določa, da sodišče v

primeru, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju

najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni

vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske

obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom

na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija zapustničina

zakonita dedinja zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega

stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP v povezavi s 163. členom ZD) in

kršitve procesnih določb Zakona o dedovanju. V pritožbi

navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo

obseg zapuščine, ki jo je razdelilo z dodatnim sklepom o

dedovanju in uveljavlja izločitev dveh parc. št. in vl.

št. k.o., iz zapuščine. Na navedenih nepremičninah je s

soglasjem zapustnice (ki je bila po njenih trditvah

lastnica celotnega zemljiškoknjižnega vložka) postavila

gospodarski objekt, ki pa zaradi vloženega dela in

sredstev s strani pritožnice, ne more postati predmet

dedovanja (32. člen ZD). Pritožba predlaga razveljavitev

izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni več mogoče

obravnavati vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino in

izdati novega sklepa o dedovanju. Pozneje najdena

zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti

dednih deležev, skladnih dednopravnemu upravičenju,

ugotovljenemu s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Z

novim sklepom se torej razdeli pozneje najdeno

premoženje na podlagi obstoječega pravnomočnega sklepa o

dedovanju. V postopku glede pozneje najdenega

premoženja, pa so stranke postopka tudi dediči dediča iz

pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki je med tem že umrl.

To pa zato, ker se bo po teh osebah, po uradni dolžnosti

vodil zapuščinski postopek, in se mora zato na tak način

rešiti predhodno vprašanje glede premoženja, ki spada v

njihovo zapuščino. Kdo vse bodo dediči tega premoženja,

se bo ugotavljalo v drugih zapuščinskih postopkih,

medtem ko se pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne

opravi zapuščinske obravnave in se zapuščina razdeli

samo na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju.

To pravilo ima samo eno izjemo in sicer, primer podane

odpovedi dediščini v korist določenega dediča, v prvem

zapuščinskem postopku. Vrhovno sodišče RS je namreč že

leta 1970 sprejelo načelno pravno mnenje, da se odpoved

dediščini v korist določenega dediča, šteje za izjavo o

odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju in ne o

odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju (VSS

2-3/70). V obravnavani zadevi nimamo zabeležene navedene

izjave, zato je postopanje sodišča prve stopnje pravilno

in zatrjevana kršitev procesnih določil ZD, ni

ugotovljena.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je

sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obseg zapuščine in

posledično dejansko stanje. Iz zemljiškoknjižnih

izpiskov za zemljiškoknjižna vložka št. k.o. in št. k.o.

z dne izhaja, da so solastniki obravnavanih nepremičnin

(zapustnica) do 1/2, ter in (sinova pokojnega

zapustničinega sina) vsak do 1/4 nepremičnin. Na podatke

zemljiške knjige kot javne knjige je zapuščinsko sodišče

vezano. Res je, da je pritožnica predlogu za izdajo

dodatnega sklepa priložila zemljiškoknjižna izpiska, iz

katerih izhajajo drugačna lastninska razmerja, vendar

sta bila izdana leta 2004, ko se še ni realizirala

darilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju z

dne. Na podlagi navedene pogodbe se je vknjižila, na

(zapustnica) in (zapustničin pokojni mož) vsakemu lastni

1/4, lastninska pravica v korist (njun sin) do 1/2. V

nadaljevanju se je po smrti, na podlagi pravnomočnega

dodatnega sklepa o dedovanju sodišča z dne, opr. št.

vknjižila na lastni 1/2, lastninska pravica v korist in

(njegovih sinov), za vsakega do ene polovice zapuščine.

Tako pregled podatkov zemljiške knjige pokaže (kar je

sodišče druge stopnje storilo izključno v pojasnilo

pritožnici), da je obseg dodatne zapuščine dejansko 1/2

nepremičnin obeh zemljiškoknjižnih vložkov. V kolikor bo

pritožnica še naprej vztrajala pri svojem zahtevku, ga

lahko uveljavlja v pravdi.

Zgoraj navedeno je narekovalo zavrnitev neutemeljene

pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla,

ker niso bili priglašeni.