Appeal dismissed; owner liability for dog injury established under OZ s. 158 and ZZZDR s. 51(2).

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

158. člen OZ ne govori o formalnem in dejanskem lastniku

psa, kakor trdi pritožba, temveč o imetniku psa, kar je

dosti širši pojem. Toženi stranki sta bili zakonca, zato

je tudi pes njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51.

člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih -

ZZZDR). Toženka je psa vodila na sprehode, po lastni

izpovedbi ima psa zato, da se počuti varno in ga bo tudi

vedno imela, pes jo uboga na klic in vedno pride. Iz

vsega tega pa je mogoče zaključiti, da je tudi toženka

imetnica psa, ki je napadel tožnika in mu povzročil

poškodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka.

Takšno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija tožena

stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava,

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve

določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga

spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek

zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za odločitev o podlagi tožbenega

zahtevka izvedlo vse potrebne dokaze in na pravilno ter

popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno

obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema

pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na

izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Pritožbena trditev, da je sporno razmerje nastalo pred

uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ je zmotna,

saj je slednji stopil v veljavo 01.01.2002, do škodnega

dogodka pa je prišlo 25.02.2002.

Dejstvo, da je v glavi sodbe navedena le toženka, v

obrazložitvi pa sodišče obravnava tako toženko kakor

tudi njenega pokojnega moža, ne pomeni bistvene kršitve

določb postopka, kakor zmotno meni pritožba. Iz

celotnega postopka kakor tudi iz obrazložitve sodbe

izhaja, da sodišče zaradi smrti toženca postopka ni

prekinilo, saj je imel ves čas pooblaščenca (1. točka

prvega odstavka 205. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov -

zaslišanja pravdnih strank, priče ter dopisa, pravilno

ugotovilo dejansko stanje - da se je ndl. tožnik skupaj

z babico peljal na traktorski prikolici in sicer na levi

strani, ko pa so se pripeljali mimo hiše tožencev, je od

tam pritekel njihov pes na levo stran prikolice, ga

zgrabil za bundo in potegnil s prikolice na tla, pri

čemer se je tožnik poškodoval. Tako ugotovljenega

dejanskega stanja tožena stranka ne more izpodbiti s

trditvijo, da je tožeča stranka s tem, ko je oprala

bundo, z nje zbrisala vse sledi dogodka, saj bi ta

dokaz, če bi ob času glavne obravnave še lahko obstajal

sicer res potrdil izpovedbo strank in priče, nikakor pa

to ni glavni dokaz v tej pravdni zadevi in je tudi brez

njega dejansko stanje v celoti razjasnjeno in pravilno

ugotovljeno.

Ne drži, da sodba nima razlogov zakaj verjame tožniku,

saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da je njegova

izpovedba v celoti podprta z izpovedbo zaslišane priče -

tožnikove babice, ki je bila ob dogodku prisotna.

Pritožbena izvajanja, da so med pravdnimi strankami bili

že pred tem dogodkom spori in da si je tožnikov oče

dogodek izmislil, pomenijo nedopustno pritožbeno novoto,

saj tožena stranka teh trditev ni postavila že v

postopku na prvi stopnji in tudi ni povedala zakaj tega

ne bi mogla storiti (prvi odstavek 377. člena ZPP).

Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen

imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno

varstvo in nadzorstvo (drugi odstavek 158. člena OZ).

Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi poskrbela za

potrebno varstvo in nadzorstvo in tega tudi v pritožbi

ne zatrjuje. 158. člen OZ ne govori o formalnem in

dejanskem lastniku psa, kakor trdi pritožba, temveč o

imetniku psa, kar je dosti širši pojem. Toženi stranki

sta bili zakonca, zato je tudi pes njuno skupno

premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski

zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Toženka je psa

vodila na sprehode, po lastni izpovedbi ima psa zato,

da se počuti varno in ga bo tudi vedno imela, pes jo

uboga na klic in vedno pride. Iz vsega tega pa je mogoče

zaključiti, da je tudi toženka imetnica psa, ki je

napadel tožnika in mu povzročil poškodbe.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob

uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih

kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na

podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in

potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega

odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.