Court dismisses negligence claim against equestrian club when rider ignores wet terrain warnings.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v

izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da se

tožbeni zahtevek, ki glasi:

"Toženka je dolžna plačati tožniku odškodnino za

nematerialno škodo v znesku 2.000.000,00 SIT z zamudnimi

obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 po 13,5 % letni

obrestni meri, od 28.06.2003 dalje pa po 17 % letni

obrestni meri do dneva plačila ter mu povrniti

povzročene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izreka sodbe do plačila, vse na TRR

pooblaščenca odvetnika, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti

315.779,00 (tristo petnajst tisoč sedemsto

devetinsedemdeset 00/100) SIT stroškov pravdnega

postopka, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Zavarovanec tožene stranke je vendarle storil vse

potrebno, da do tožnikove poškodbe ne bi prišlo. Takšen

zaključek pa še dodatno potrjuje dejstvo, da je tožniku

z opravljenim izpitom "Jahač 2" (ki dokazuje zadostno

znanje in usposobljenost za samostojno jahanje)

dovoljeno, da samostojno opravi uro jahanja v maneži

kateregakoli konjeniškega kluba in da se je kritičnega

dne sam odločil za jahanje v maneži zavarovanca tožene

stranke, kljub dejstvu, da je bila v tej maneži po dežju

zemlja blatna in trava mokra.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo

odločilo, da je tožena stranka plačati povrniti tožeči

stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku

840.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do

27.06.2003 po 13,5 % letni obrestni meri, od 28.06.2003

dalje pa po 17 % letni obrestni meri do dneva plačila

ter ji povrniti povzročene pravdne stroške v višini

99.817,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje prvostopne sodbe do plačila, v roku 15 dni. V

presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožena

stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem

odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Navedla je, da izpodbijana sodba nima razlogov o

odločilnih dejstvih, saj ni pojasnjeno kaj je sploh

mogoče očitati zavarovancu tožene stranke. Sicer pa je

tožena stranka na podlagi izvedenega dokaznega postopka

prepričana, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati

niti najmanjše malomarnosti za obravnavano nezgodo.

Ravno nasprotno, zaključiti gre, da je zavarovanec

tožene stranke ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka,

saj je storil vse potrebno in običajno, da do nezgode ne

bi prišlo, zato bi bilo treba ob pravilni uporabi

materialnega prava, tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožnik

tudi poudarja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo

zavrniti tožbeni zahtevek, saj v primeru, če je podana

krivdna odgovornost njenega zavarovanca, ni podano

zavarovalno kritje. V kolikor je prvostopenjsko sodišče

ugotovilo, da bi zavarovanec tožene stranke moral

pričakovati škodljivo posledico, bi to imelo za

posledico domnevo naklepa oziroma ravnanje, pri katerem

v skladu z določili zavarovalne pogodbe obveznost tožene

stranke po izplačilu zavarovalnine, ni podana.

Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, tako da se

tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno

razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne

stranke.

Pritožba je utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja enako, tako kot to

graja pritožba, da sodišče prve stopnje na podlagi

dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku in izvedenih

dokazov, ni sprejelo pravilne materialnopravne

odločitve, ko je zaključilo, da je podana 70 % sokrivda

tožene stranke za nastanek škodnega dogodka z dne

14.06.1998, medtem ko naj bi tožnikov prispevek k

nezgodi znašal 30%. Tako je prav zmotna uporaba

materialnega prava, ki jo je zagrešilo sodišče prve

stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju

pritožbenemu sodišču narekovala spremembo izpodbijane

sodbe v skladu z določilom 4. točke 358. člena ZPP.

Eden od pogojev odškodninske odgovornosti povzročitelja

škodnega dogodka je, da je škodo povzročil krivdno. Po

določilu prvega odstavka 154. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR, ki uzakonja načelo

subjektivne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom,

je namreč tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan to

povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove

krivde.

Iz pravno relevantnih dejstev, ugotovljenih v postopku na

prvi stopnji, pritožbeno sodišče ugotavlja, da

zavarovancu tožene stranke, v maneži katerega je tožnik

padel s konja in se pri tem poškodoval, ni mogoče

očitati odgovornosti za nastanek škodnega dogodka. V

skladu z obrnjenim dokaznim bremenom je namreč tožena

stranka uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene

krivde oziroma, da je za nastanek škodnega dogodka

podana izključna krivda samega tožnika. Kot je sodišče

prve stopnje povzelo iz izpovedbe zaslišane priče,

tožnikovega inštruktorja, voditelja šole jahanja in

predsednika konjeniškega kluba, je tožnik kritičnega dne

jahal konja Levisa, izšolanega za učenje jahanja v

maneži, izredno poslušnega, dobro vjahanega in tudi

dovolj hitrega, sicer pa v zelo dobrih letih za konja

(8-9 let), ki ga tistega dne pred tožnikom ni še nihče

jahal. Izbira konja je torej glede na tožnikove

predhodne izkušnje in ob upoštevanju dejstva, da je po

oceni inštruktorja veljal za zelo dobrega jahača in

pridobljenem tožnikovem nazivu "Jahač 2" povsem

ustrezala tožnikovim sposobnostim. Nadalje pa je

razmeram na terenu ustrezala tudi oprema konja, saj je

bil konj ustrezno podkovan, kovinske podkve pa so bile

opremljene tudi z videoštolami, ki zagotavljajo boljši

oprijem konjskih kopit glede na podlago. In še, vso

predpisano opremo je imel tudi tožnik, saj je jahal s

čelado, jahalnimi hlačami in škornji, ki zagotavljajo

boljšo oprijemljivost in omogočajo lažje dajanje komand

konju.

Zaslišana priča je izpovedal tudi, kar je izrecno potrdil

tudi sam tožnik, da je na dan tožnikovega poškodovanja

preveril kako je tožnik osedlal in pripravil konja in

tudi bil prisoten v maneži, ko je tožnik jahal, čeprav

to niti ne bi bilo potrebno glede na dejstvo, da je

tožnik imel opravljen izpit "Jahač 2". Poleg tega pa

tožnik tudi ni zanikal, da ga je trener pred začetkom

jahanja opozoril na moker in blaten teren, posebej pa še

na previdnost v ovinku.

Po navedenem je sklepati, da je zavarovanec tožene

stranke vendarle storil vse potrebno, da do tožnikove

poškodbe ne bi prišlo. Takšen zaključek pa še dodatno

potrjuje dejstvo, da je tožniku z opravljenim izpitom

"Jahač 2" (ki dokazuje zadostno znanje in usposobljenost

za samostojno jahanje) dovoljeno, da samostojno opravi

uro jahanja v maneži kateregakoli konjeniškega kluba in

da se je kritičnega dne sam odločil za jahanje v maneži

zavarovanca tožene stranke, kljub dejstvu, da je bila v

tej maneži po dežju zemlja blatna in trava mokra. Razen

tega je bil tožnik pred pričetkom jahanja v maneži še

izrecno opozorjen na previdnost in je tudi sam videl, da

se v maneži nahaja mlaka, pa kljub temu ni prilagodil

tempa in oblike hoda v jahanju razmeram na terenu. Kot

je povedal tožnik sam, je konja najprej vodil v hodu,

nato pa v kasu, kar je bilo po izpovedbi priče precej

hitro, v desnem ovinku, ko je zagalopiral pa se je konju

pri mlaki speljalo, kot je izpovedal. Krivdo za nastanek

obravnavanega škodnega dogodka je torej v celoti

pripisati ravnanju tožnika, ki se je kljub znanim

posledicam prej neugodnih vremenskih razmer odločil za

jahanje v maneži, nato pa načina svojega jahanja kljub

opozorilom ni prilagodil danim razmeram.

Ker ni podan eden od temeljnih pogojev za obstoj

civilnega delikta, je zaključiti, da tožena stranka ni

odškodninsko odgovorna za vtoževano škodo, zato je

pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in

sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo ter

tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (4. točka 358. člena

ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari pa ima za posledico

tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka

(drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v

pravdnem postopku v celoti uspela, je upravičena do

povračila pravdnih stroškov v višini 315.779,00 SIT, kar

ji je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena

ZPP dolžna plačati tožeča stranka. Navedeni znesek

predstavlja seštevek naslednjih priglašenih in potrebnih

stroškov tožene stranke:

-53.240,00 SIT: 400 točk za sestavo odgovora na tožbo,

ter v odgovoru na tožbo priglašeni 19 % DDV in 2%

administrativni stroški;

-6.750,00 SIT kot sodna taksa za odgovor na tožbo;

-53.680,00 SIT: 400 točk za sestavo pripravljalne vloge

z dne 21.10.2003, ter v pripravljalni vlogi priglašeni

20 % DDV in 2 % administrativni stroški;

-49.500,00 SIT: 400 točk za pristop na prvo glavno

obravnavo z dne 27.10.2003 in 50 točk za prisotnost na

glavni obravnavi;

-33.000,00 SIT: 200 točk za pristop na glavno obravnavo

dne 19.11.2003 in 100 točk za prisotnost na glavni

obravnavi;

-119.609,00 SIT za izdelavo izvedenskega mnenja

konjeniške stroke.

Pritožbeno sodišče pa toženi stranki kot potreben

strošek zastopanja ni priznalo kilometrine, saj

obravnavani spor ni zahtevnejše narave, zaradi česar ne

bi bilo možno substituiranje niti zaupnejše narave, ko

substituiranje ne bi bilo primerno, tožena stranka pa

tudi ni izkazala, da ni bilo mogoče najti substituta.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla,

ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena

ZPP).