Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on unjust enrichment and interest calculation under ZOR. Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on unjust enrichment and interest calculation under ZOR. Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on unjust enrichment and interest calculation under ZOR.

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu - v točki

II in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je uporabilo pri presoji spora

določbo 216. člena ZOR, s katero je predpisano, kdaj je

mogoče prejeto obdržati oziroma kdaj kondikcija ni

dopustna, čeprav obstajajo razlogi za vrnitev. Ta

določba se nanaša le na primere vrnitve odškodnin za

osebno škodo, ko pravna podlaga naknadno odpade, vse pa

pod pogojem, da je bila odškodnina plačana poštenemu

prejemniku. Oškodovanec - tožena stranka, pa je dolžan

vrniti tisto, kar še ima v času zahtevane vrnitve. Tako

se ne vračajo sredstva, ki so bila že uporabljena, razen

v kolikor še obstoji korist pridobljena iz tega naslova

in še ta pod pogojem, da je lahko korist, ki je bila

pridobljena na ta način predmet vrnitvenega zahtevka.

Dokazno breme v trditvenem in dokaznem obsegu glede

poštenosti oziroma nepoštenosti kot tudi v zvezi z

dejanskimi možnostmi vrnitve pridobljenega v že prej

navedeni smeri, nosi tožena stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje

odločilo o še spornem delu tožbenega zahtevka zaradi

plačila premoženjske škode. Ta del sodbe v obsodilnem in

zavrnilnem delu ni predmet pritožbenega obravnavanja.

Odločilo je še o zahtevku iz nasprotne tožbe, in sicer

je naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi -

oškodovancu, da plača tožeči stranki po nasprotni tožbi

znesek 513.672,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva vložitve tožbe, medtem, ko se je presežni del

tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od

20.06.1995 do dneva vložitve tožbe zavrnil kot

neutemeljen. Toženi stranki iz nasprotne tožbe je še

naloženo, da povrne tožeči stranki iz nasprotne tožbe

sodno odmerjene pravdne stroške v znesku 32.343,93 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2004.

Stranki sta vložili pravočasni pritožbi. Tožeča stranka

iz nasprotne tožbe graja zavrnilni del iz naslova

zamudnih obresti z uveljavljanjem pritožbenih razlogov

bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne

uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom, da

sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in v izpodbijanem

obsegu razveljavi prvostopno sodbo ter zadevo vrne v nov

postopek sodišču prve stopnje, ali pa da po ugoditvi

pritožbi spremeni prvostopno sodbo in prisodi tožeči

stranki še zakonske zamudne obresti vsaj od 04.11.1997

dalje, ne pa šele od dneva vložitve tožbe. Kakšno

procesno kršitev očita prvostopnemu sodišču pa tožeča

stranka s pritožbo posebej ne pojasni.

Vsebina njene pritožbe je, da se ne strinja s pravnim

stališčem prvostopnega sodišča ter meni, da ta temelji

na nepravilnem tolmačenju določbe 214. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR.

Tožena stranka po nasprotni tožbi graja obsodilni del

prvostopne sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog

bistvene kršitve pravdnega postopka, zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava s pritožbenim predlogom, da sodišče

druge stopnje ugodi pritožbi, spremeni prvostopno sodbo

in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa da po razveljavitvi

izpodbijanega dela prvostopne sodbe, zadevo vrne v nov

postopek prvostopnemu sodišču.

Tudi ta stranka posebej ni pojasnila, katere procesne

kršitve očita sodišču prve stopnje in se pritožbena

izvajanja nanašajo le na pritožbeni razlog zmotne

uporabe materialnega prava. Navaja, da vztraja pri

ugovoru zastaranja in da se s prvostopnimi stališči o

tem vprašanju ne strinja ter da je prvostopno sodišče

odločilo preuranjeno, ker se je uprlo le na del določbe

216. člena ZOR oziroma le na okoliščino, da je pravna

podlaga za plačilo nepremoženjske škode tožencu,

naknadno prenehala veljati. Vrhovno sodišče RS je namreč

ugodilo reviziji tožeče stranke (II Ips 525/95 z dne

12.06.1997) in znižalo nepremoženjsko škodo, prisojeno

pred Višjim sodiščem v Mariboru (opr. št. I Cp 1450/94 z

dne 09.05.1995) za znesek 390.000,00 SIT. Tožeča stranka

je plačala toženi stranki v paricijskem roku po

pravnomočni sodbi (opr. št. z dne 25.08.1994) odškodnino

za nepremoženjsko škodo v celoti. Izrecno izpostavlja,

da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem,

ali je bil toženec pošteni prejemnik odškodnine. Meni pa

tudi, da pravdni stroški niso bili odmerjeni v pravilni

višini.

Stranki nista vložili odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravdni stranki sicer uveljavljata pritožbeni razlog

bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar zgolj

pavšalno, tako da se je sodišče druge stopnje omejilo le

na uradni preizkus zadeve. Ta pa je pokazal, da

procesnih kršitev, na katere je vselej dolžno paziti

sodišče druge stopnje ni bilo zaslediti (drugi odstavek

350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Uporabljeno pa je bilo tudi pravilno materialno pravo,

in sicer v skladu s končno določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika - OZ, ki dopuščajo uporabo

pravil, navedena v ZOR-u, če so ta veljala v času

obravnavanega spornega razmerja.

K pritožbi tožene stranke

Sodišče prve stopnje je uporabilo pri presoji spora

določbo 216. člena ZOR, s katero je predpisano, kdaj je

mogoče prejeto obdržati oziroma kdaj kondikcija ni

dopustna, čeprav obstajajo razlogi za vrnitev. Ta

določba se nanaša le na primere vrnitve odškodnin za

osebno škodo, ko pravna podlaga naknadno odpade, vse pa

pod pogojem, da je bila odškodnina plačana poštenemu

prejemniku. Oškodovanec - tožena stranka, pa je dolžan

vrniti tisto, kar še ima v času zahtevane vrnitve. Tako

se ne vračajo sredstva, ki so bila že uporabljena, razen

v kolikor še obstoji korist pridobljena iz tega naslova

in še ta pod pogojem, da je lahko korist, ki je bila

pridobljena na ta način predmet vrnitvenega zahtevka.

Dokazno breme v trditvenem in dokaznem obsegu glede

poštenosti oziroma nepoštenosti kot tudi v zvezi z

dejanskimi možnostmi vrnitve pridobljenega v že prej

navedeni smeri, nosi tožena stranka.

Tožena stranka v odgovoru na nasprotno tožbo in tudi do

konca zadnje glavne obravnave ni navajala okoliščin, ki

bi bile v njeno korist, oziroma na podlagi katerih bi

bilo mogoče presoditi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen,

zaradi podanih pogojev iz 216. člena ZOR. Pritožbena

izvajanja v smeri ugotavljanja poštenosti oškodovanca -

toženca pa se kot nedopustna pritožbena novota zavračajo

(prvi odstavek 337. člena ZPP) z upoštevanjem, da je

imel toženec dejansko in pravno možnost, da bi te

okoliščine navajal že v postopku na prvi stopnji v

skladu z ustreznimi določbami ZPP, vendar pa tega ni

storil.

Ni pritrditi pritožbi tudi v delu, da je terjatev tožeče

stranke zastarala. Sodišče prve stopnje je z razlogi,

navedenimi v obrazložitvi napadene sodbe dovolj

pojasnilo tudi okoliščine, na podlagi katerih je

sprejelo zaključek, da ugovor zastaranja ni podan, in

ker se sodišče druge stopnje s temi stališči strinja in

povzema prvostopno obrazložitev, kar velja tudi za vse

ostale dele prvostopne obrazložitve, saj se pritožbeno

sodišče z dejansko in pravno oceno prvostopnega sodišča

v celoti strinja.

K pritožbi tožeče stranke

Z določbo 214. člena ZOR je predpisano, da je dolžan

plačati pošteni pridobitelj zakonske zamudne obresti od

dneva vložitve zahtevka, nepošteni pa od dneva

pridobitve.

Da je šteti toženca za poštenega pridobitelja v času, ko

mu je tožeča stranka plačala nepremoženjsko škodo je v

zvezi z obrestnim delom zahtevka ugotovilo že sodišče

prve stopnje in temu stališču stranki ne nasprotujeta,

kar je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj za

pravilno uporabo 214. člena ZOR in za zaključek, da

dolžna tožena stranka poleg glavnega zahtevka plačati

tožeči tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve

te tožbe.

Sodišče druge stopnje je po oceni, da v pritožbah strank

uveljavljani in po uradni dolžnosti preizkušeni

pritožbeni razlogi niso podani, neutemeljeni pritožbi

zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo, kar vključuje tudi

povsem pravilno odločitev o pravdnih stroških (353. člen

ZPP).

O pritožbenih stroških s pritožbama neuspešnih strank je

odločeno z uporabo prvih odstavkov 154. in 165. člena

ZPP.