Tenant eviction upheld; prior law deemed subtenancy unlawful after owner vacated property.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Toženka se je vselila v sporno stanovanje, ko je še veljal zakon o stanovanjskih razmerjih. Ta je določal v 76. členu, da se šteje za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda te prostore in da se zato lahko zoper njega uvede postopek za izselitev po 50. členu istega zakona. Uporaba stanovanja brez naslova pa je nezakonita tudi po določbah stanovanjskega zakona (člen 58). Izpraznitveni zahtevek tožeče stranke je bil zato utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora izprazniti dvosobno stanovanje št. 18 v L. in ga praznega izročiti tožeči stranki, ker je ugotovilo, da toženka zaseda navedeno stanovanje brez veljavnega naslova. Toženkino pritožbo zoper tako sodbo pa je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. V reviziji navaja, da še vedno vztraja na tem, da bi bilo potrebno zaslišati stanovalce v bloku o tem, da je dejansko živela v spornem stanovanju že najmanj dve leti pred sklenitvijo podstanovanjske pogodbe. Ta pogodba je bila sklenjena zgolj iz formalnih razlogov. S svojim dejanskim bivanjem v ekonomski skupnosti v spornem stanovanju v trajanju več kot dve leti je pridobila status imetnika stanovanjske pravice.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da toženka zaseda sporno stanovanje na podlagi dne 1.3.1991 z imetnikom stanovanjske pravice sklenjene podstanovanjske pogodbe, da se je imetnik stanovanjske pravice iz stanovanja v celoti izselil do konca leta 1991 in da toženka ni dokazala, da bi pred 1.3.1991 živela v spornem stanovanju. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta zaključili, da toženka do uveljavitve stanovanjskega zakona 19.10.1991 ni prebivala v spornem stanovanju dve leti, da tako s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice ni mogla živeti do tedaj dve leti v ekonomski skupnosti, kar bi ji lahko dajalo status uporabnika stanovanja ter da mora zato, ker je v stanovanju brez naslova, le-tega izprazniti. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje predmetni spor materialnopravno pravilno rešili. Toženka se je vselila v sporno stanovanje, ko je še veljal zakon o stanovanjskih razmerjih. Ta je določal v 76. členu, da se šteje za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda te prostore in da se zato lahko zoper njega uvede postopek za izselitev po 50. členu istega zakona. Uporaba stanovanja brez naslova pa je nezakonita tudi po določbah stanovanjskega zakona (člen 58). Izpraznitveni zahtevek tožeče stranke je bil zato utemeljen ter sta sodbi sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilni. Pri tem je zaradi revizijskih izvajanj, ki ponavljajo že v pritožbi podan predlog, da bi bilo potrebno dodatno razjasniti okoliščine toženkinega bivanja v spornem stanovanju, le še dodati, da zaključek o materialnopravno pravilni odločitvi izključuje utemeljenost revizijskih pomislekov tudi v tej smeri (ki sicer v delu, ko posegajo na področje dejanskega stanja, niti niso dovoljeni). Ker revizija ni utemeljena iz razlogov, ki jih je uveljavljala, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).