Appeal dismissed; first instance court correctly applied OZ s. 179 for partial non-pecuniary damages award.

Pritožba drugotožene stranke zoper zavrnilni del zamudne

sodbe (drugi odstavek izreka) se zavrže.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem

obsodilnem delu in v stroškovnem izreku (prvi in tretji

odstavek izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve

stopnje.

Drugotožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno

pravo - 179. člen OZ, ko je glede na v tožbi prikazan

obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

nedoletni tožnici priznalo iz tega naslova denarno

odškodnino 180.000,00 SIT in za prestani strah

150.000,00 SIT - skupno 330.000,00 SIT (na pravilno

uporabo materialnega prava je dolžno paziti višje

sodišče po uradni dolžnosti).

Glede na pritožbene navedbe višje sodišče pripomni, da

je seveda možno izdati takšno zamudno sodbo, kot jo je

izdalo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, da se

delno ugodi tožbenemu zahtevku, delno pa se ga zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno zamudno sodbo

razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati

tožnici 330.000,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi od

03.11.2004 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje

dne 23.05.2005 v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 24.05.2005 dalje

do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo (prvi odstavek

izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi

odstavek izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna

povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 158.144,40 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

prvostopne sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo

(tretji odstavek izreka). Obrazložilo je, da so

izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu

Zakona o pravdnem postopku - ZPP, na osnovi dokaznih

listin in v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika

- OZ pa je tožnici prisodilo 330.000,00 SIT kot pravično

denarno odškodnino (180.000,00 SIT za fizične bolečine

in 150.000,00 SIT za prestani strah), v presežku do

400.000,00 SIT pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje

drugotoženec po svoje pooblaščencu. Zamudno sodbo

izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določil

postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Meni, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne

sodbe, ker tožba ne vsebuje vseh potrebnih dejstev, ki

so relevantna za obseg škode in ugotovitev njene višine.

Tožbene navedbe tudi ne vsebujejo dejstev, ki bi

dokazovala, da sta toženca solastnika psa, ki je škodo

povzročil, niti navedb glede intenzivnosti in trajanja

pretrpljenih telesnih bolečin, temveč le glede

nevšečnosti zaradi zdravljenja. Sodišče prve stopnje je

tudi bistveno kršilo določila ZPP in v nasprotju s 318.

členom ZPP izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbeni

zahtevek tožnice v znesku nad 300.000,00 SIT (pravilno

330.000,00 SIT) zavrnilo, saj bi z zamudno sodbo lahko

le v celoti zavrglo (zaradi nesklepčnosti) ali v celoti

ugodilo zahtevku tožnice, ne pa, da je delno zavrnilo

zahtevek tožnice. Drugotoženec predlaga, da naj višje

sodišče "pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo

razveljavi tako glede zahtevka zoper pritožnika, kot

tudi glede zahtevka zoper prvotoženo stranko, ki sta v

konkretnem sporu enotna sospornika in tožeči stranki

naloži plačilo vseh stroškov tega postopka".

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

K sklepu:

Drugotoženec izpodbija zamudno sodbo tudi v zavrnilnem

delu, čeprav je taka odločitev njemu v korist.

Drugotoženec v tem delu nima pravnega interesa za

pritožbo ter je njegova pritožba zoper zavrnilni del

(drugi odstavek) zamudne sodbe nedovoljena (člen 343/III

ZPP). Zaradi tega je višje sodišče pritožbo drugotoženca

v delu, ki se nanaša na zavrnilni del zamudne sodbe,

zavrglo kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

K sodbi:

Seveda pa je izkazan pravni interes drugotoženca za

izpodbijanje obsodilnega dela zamudne sodbe, vključno s

stroškovnim izrekom ter je višje sodišče v tem obsegu

preizkusilo zadevo tako v okviru razlogov, ki jih

uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti (člen

350/II ZPP).

Pritožbenim navedbam, da niso bili izpolnjeni pogoji za

izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in da je podan

pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega

postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni

mogoče pritrditi.

Po 318. členu ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če toženec

v roku iz 277. člena ZPP na odgovori na tožbo in so

izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v

odgovor;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo

razpolagati;

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev,

ki so

navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso

v nasprotju

z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z

dejstvi, ki so

splošno znana.

V predmeti zadevi so bili izpolnjeni vsi pogoji za

izdajo zamudne sodbe, tako tudi pogoja iz 3. in 4. točke

člena 318/I ZPP in pritožbenim navedbam ni mogoče

pritrditi. Tožnica je v tožbi opisala vrsto in obseg

telesnih poškodb (ugrizne rane po hrbtu), potek

zdravljenja, navedla, "da je trpela telesne bolečine

različnih vrst intenzitet, od močnejših do lažjih",

točno opredelila nevšečnosti med zdravljenjem ter strah.

Za svoje navedbe je predložila tudi listinske dokaze ter

dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, niso v

nasprotju z dokazi, ki jih je predložila. Glede

odgovornosti tožencev pa je navedla, da odgovarjata

krivdno, saj nista ustrezno poskrbela za svojega psa, da

le-ta ne bi predstavljal nevarnosti za okolico oziroma

ljudi. Pri izdaji zamudne sodbe je potrebno upoštevati,

da v kontumačnem postopku sodišče gradi svojo meritorno

odločitev na zatrjevanih dejstvih, zaradi toženčeve

pasivnosti se namreč šteje, da priznava resničnost v

tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo

za dejansko podlago zamudne sodbe ter se preizkusi, ali

niso zatrjevana dejstva v nasprotju s splošno znanimi

dejstvi, ali pa z dokazi, ki jih je predlagal sam

tožnik. Vse to pa je sodišče prve stopnje preizkusilo in

pravilno ugotovilo, da so podani vsi pogoji za izdajo

zamudne sodbe. Mladoletni (še ne 3 leta stari) tožnici

je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo,

upoštevajoč tožbene navedbe - glede intenzivnosti

pretrpljenih telesnih bolečin (pri čemer res ni točno

opredeljeno trajanje) in nevšečnosti med zdravljenjem,

saj se nevšečnosti med zdravljenjem upoštevajo pri

odmeri odškodnine za telesne bolečine ter glede na

prikazani strah. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da

tožbene navedbe tožeče stranke ne vsebujejo vseh

dejstev, na podlagi katerih bi bila mogoča

individualizacija denarne odškodnine oziroma njena

umestitev razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter

odškodninami zanje.

Kot je že navedeno, se šteje, da tožena stranka zaradi

svoje pasivnosti priznava resničnost v tožbi zatrjevanih

dejstev, v tožbi je zatrjevano, da sta toženca

solastnika psa in je neutemeljen tudi ta pritožbeni

očitek.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno

pravo - 179. člen OZ, ko je glede na v tožbi prikazan

obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

nedoletni tožnici priznalo iz tega naslova denarno

odškodnino 180.000,00 SIT in za prestani strah

150.000,00 SIT - skupno 330.000,00 SIT (na pravilno

uporabo materialnega prava je dolžno paziti višje

sodišče po uradni dolžnosti).

Glede na pritožbene navedbe višje sodišče pripomni, da

je seveda možno izdati takšno zamudno sodbo, kot jo je

izdalo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, da se

delno ugodi tožbenemu zahtevku, delno pa se ga zavrne,

obsodilni del se izda na podlagi prvega odstavka 318.

člena ZPP, zavrnilni del pa po tretjem odstavku 318.

člena (če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s

katero tožbeni zahtevek zavrne), pri čemer se je

izoblikovala sodna praksa, da je v odškodninskih sporih

za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo možno

delno ugoditi zahtevku, delno pa ga zavrniti (sodba

Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 45/2002). Ker niso

podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne

razlogi, na katere mora paziti višje sodišče po uradni

dolžnosti, je višje sodišče pritožbo drugotoženca v tem

delu zavrnilo in v prvem in tretjem odstavku izreka

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krije

drugotoženec sam stroške neuspele pritožbe.