Civil court rejects appeal on limitation period for bodily harm and unlawful deprivation of liberty claims.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje v obsodilnem in zavrnilnem delu.

Prvo in drugotoženi stranki nosita sami svoje stroške

pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ugovor zastaranja za vtoževano odškodninsko terjatev za

telesne bolečine in strah ni utemeljen, ker je bil

prvotoženec za iz škodnega ravnanja izvirajoče kaznivo

dejanje lahke telesne poškodbe pravnomočno spoznan za

krivega v kazenskem postopku in so pravna dejanja v

kazenskem postopku pretrgala zastaranje, od samega

dejanja do tožbe pa ni preteklo več kot pet let.

Enako velja za terjatev iz naslova neupravičenega

odvzema prostosti, ko je zoper oba toženca kazenski

postopek bil sicer pravnomočno ustavljen zaradi

zastaranja kazenskega pregona, prvostopno sodišče pa je

za potrebe pravde ocenilo, da ima njuno ravnanje vse

zakonite znake kaznivega dejanja protipravnega odvzema

prostosti. Zato je šteti, da je za to obliko škode

pretrgano zastaranje z vložitvijo obtožnega predloga

zaradi suma storitve kaznivega dejanja protipravnega

odvzema prostosti. Od dejanja do vložitve tožbe pa tudi

ni preteklo več kot pet let.

Ob škodnem dogodku 18 let staremu tožniku, z

zadobljenimi poškodbami rane na zgornjem delu vek,

podpludbami okoli obeh ušes, udarnin spodnje ustnice in

krvavitev iz nosu, zaradi katerih je bil v staležu

bolnih en mesec in je trpel eno do dve uri hude

bolečine, tri dni občasne, en teden stalne in tri tedne

občasne lahke, mu gre odškodnina v znesku 500.000,00

SIT. Za strah mu pripada 250.000,00 SIT, ki je bil ob

dogodku intenziven, tekom zdravljenja pa zmeren za izid

zdravljenja. Za protipravni odvzem prostosti za čas pol

ure, na način, ko je bil predhodno pretepen po

prvotožencu, nato pa sta mu toženca privezala roke na

hrbet in h boksu za živino v hlevu, mu pripada

500.000,00 SIT odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo

tožbenemu zahtevku in tako zavezalo pod točko 1 izreka

samostojno prvotoženca k plačilu tožniku 800.000,00 SIT

odškodnine (550.000,00 SIT za telesne bolečine in

250.000,00 SIT za strah), z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od razsodbe dalje. V presežnem delu je tožbeni

zahtevek za povedani obliki škod zavrnilo. Pod točko 2

izreka pa je oba toženca nerazdelno zavezalo k plačilu

500.000,00 SIT odškodnine za protipravni odvzem

prostosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsodbe

dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zoper oba

toženca za to obliko škode zavrnilo. V točki 3 izreka je

tožencema nerazdelno naložilo v povrnitev tožniku

23.682,60 SIT pravdnih stroškov s pripadki.

V razlogih sodbe je pojasnjeno, da gre za škodni dogodek

z dne 27.9.1995 zjutraj, ob priliki tožnikovega prinosa

mleka v zbiralnico mleka na kmetiji drugotoženke, ko mu

je ta oddajo mleka zavrnila zaradi medsebojnih

družinskih sporov. Ob tožnikovem vztrajanju pri oddaji

mleka ga je prisotni prvotoženec v prostorih zbiralnice

mleka udaril dvanajstkrat s pestmi v obraz in mu

povzročil rano na levi zgornji veki, podpludbe okoli

obeh ušes, udarnine spodnje ustnice in krvavitve iz

nosu. Nato sta toženca zvlekla tožnika v hlev

drugotoženke, mu zvezala z vrvjo roki na hrbet, s

preostankom vrvi pa k boksu za privez telet, kjer sta ga

pustila pol ure do prihoda policije, ki jo je poklicala

drugotoženka. Ni ugotovilo sokrivde tožnika. Zavrnilo je

tudi ugovor zastaranja terjatev iz obeh tožbenih

zahtevkov zaradi ugotovljenega pretrganja zastaranja v

posledici opravljenih pravnih dejanj v okviru teka

kazenskega postopka, vodenega zoper oba toženca zaradi

obravnavanih dejanj obeh tožencev v vlogi obdolžencev

(drugi odstavek 376. člena tedaj veljavnega Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR). Prvotoženec je bil v

zvezi s fizičnim napadom na tožnika pravnomočno spoznan

za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne

poškodbe s sodbo Občinskega sodišča v Slovenski

Bistrici, opr. št. z dne , tožba pa je bila vložena

znotraj petletnega absolutnega zastaralnega roka. Zoper

oba toženca je sicer bil kazenski postopek zaradi suma

storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema

prostosti pravnomočno ustavljen zaradi zastaranja

kazenskega pregona. Vendar je prvostopno sodišče

ugotovilo, da ima ravnanje obeh tožencev zoper tožnika,

ko sta ga zvezala v hlev k jaslim, vse zakonite znake

kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po

členu 143 Kazenskega zakonika - KZ v zvezi s členom 25

KZ, obtožni predlog, vložen zoper njiju dne 26.11.1997

pa je pretrgal zastaranje s tem, da je bila tožba za to

vrsto odškodnine prav tako vložena znotraj petletnega

absolutnega zastaralnega roka.

Toženca vlagata pritožbo, prvotoženec zoper obsodilni

del točke 1, 2 in 3 izreka sodbe, drugotoženka pa zoper

obsodilni del točke 2 in 3 izreka, iz vseh pritožbenih

razlogov in predlagata razveljavitev le-te v teh

napadenih delih oziroma podrejeno njeno spremembo v tem

obsegu z znižanjem dosojene odškodnine. Absolutno

bistveno kršitev vidita: v nejasnosti izreka, odsotnosti

razlogov o zapadlosti terjatev, v nasprotju razlogov o

vprašanju sokrivde tožnika. Nerazjasnjeno pa je dejansko

stanje v sklopu ugovora zastaranja glede ravnanja

drugotoženke, ki bi naj le prinesla vrv, za oceno, ali

ima tako ravnanje zakonite znake kaznivega dejanja

protipravnega odvzema prostosti. Tudi ni razjasnjen

obseg nepremoženjske škode tožnika v zvezi s

protipravnim odvzemom prostosti, saj ni razmejitve z

drugimi vzroki, kot so travmatične razmere znotraj

tožnikove družine in spor z Borisom Lipajem. V

pritožbenih navedbah toženca zanikata, da bi zoper njiju

bil uveden kazenski postopek zaradi sedaj obravnavanih

ravnanj, tudi da bi prvotoženec zanje bil obsojen, s tem

pa vztrajata pri ugovoru zastaranja in tudi pri ugovoru

sokrivde. Ocenjujeta dosojeno odškodnino kot previsoko

in še grajata stroškovni izrek.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper oba zavrnilna dela v

točkah 1 in 2 izreka prvostopne sodbe iz pritožbenih

razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne

uporabe materialnega prava. Le meni, da je dosojena

odškodnina za vse tri oblike škod prenizka.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo druge.

Pritožbi nista utemeljeni.

Le v pritožbi tožene stranke uveljavljan pritožbeni

razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka ni utemeljen in tudi uradni preizkus zadeve ni

pokazal tovrstnih kršitev (člen 350/II Zakona o pravdnem

postopku - ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP). Izrek je

jasen, izvršljiv in ni sam s seboj v nasprotju. Pravilno

je v prvem odstavku točke 1 izreka prvotoženec sam

zavezan k plačilu odškodnine 800.000,00 SIT iz naslova

telesnih bolečin in strahu, kar je tožniku povzročil

sam. V prvem odstavku točke 2 izreka pa sta oba toženca

nerazdelna zavezanca za odškodnino iz naslova

protipravnega odvzema prostosti, kar sta storila oba in

istočasno. Opisana oblika plačilnih zavez tožencev bi

sicer lahko bila zapisana v enem odstavku, kot to očitno

misli pritožba (prvotoženec v znesku 1,300.000,00 SIT,

drugotoženka pa kot nerazdelna zavezanka s prvotožencem

do višine 500.000,00 SIT), kar pa ne vpliva na njeno

pravilnost.

Iz prvostopne sodbe je mogoče razumeti, da je vtoževana

terjatev zapadla najkasneje z izdajo prvostopne sodbe in

so od tedaj dalje dosojene tudi zakonske zamudne obresti

in česar pritožba tožeče stranke ne graja. Kolikor pa

misli pritožba tožene stranke na čas začetka teka

zastaralnega roka, ga je prvostopno sodišče konkretno

opredelilo od časa nastanka škodnega dogodka (27.9.1995)

z nadaljnjo oceno, da do vložitve tožbe (14.9.1999) ni

preteklo pet let.

Prvostopni razlogi glede sokrivde niso s seboj v

nasprotju, saj jasno izražajo situacijo, ko je tožnik le

vztrajal pri oddaji mleka, zaradi česar je sledil nanj

fizični napad prvotoženca in v nadaljevanju odvzem

prostosti po obeh tožencih.

Zavrača se tudi vztrajanje v pritožbi toženih strank pri

ugovoru zastaranja. Ob povzemanju o tem vprašanju

pravilnih in dovoljnjih prvostopnih razlogov, se k

izrecnim pritožbenim navedbam pove, da je pravilna

prvostopna ocena, da pomeni ravnanje drugotoženke, ki ga

je v strankini izpovedbi sama opisala "sta tožnika

privezala" in se hkrati sklicevala na izpovedbo v

kazenskem postopku: prvotoženec ji je pomagal tožnika

zvezati z vrvjo "roki na hrbet in s podaljškom vrvi h

boksu za teleta", nedvomno protipravni odvzem prostosti.

Sami podatki spisa pa povedo, da je pravilna prvostopna

ocena, da je bil zoper oba toženca voden kazenski

postopek, zoper prvotoženca zaradi storitve kaznivega

dejanja lahke telesne poškodbe, ki izvira iz

obravnavanega dejanja fizičnega napada prvotoženca zoper

tožnika in za katerega je bil tudi pravnomočno spoznan

za krivega s sodbo Občinskega sodišča v Slovenj Gradcu,

opr. št. z dne . Kazenski postopek zoper toženca zaradi

suma storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema

prostosti pa se je vodil ločeno: zoper prvotoženca

nazadnje pod opr. št. in zoper drugotoženko nazadnje pod

opr. št. . Nato prvostopno sodišče v razlogih obrazloži,

v čem vidi glede obravnavanih dejanj obeh tožencev glede

protipravnega odvzema prostosti zakonite znake takega

kaznivega dejanja in česar pritožba tožene stranke

konkretno ne ovrže. Ob vsem povedanem, ko imata ravnanji

tožencev zakonite znake kaznivega dejanja protipravnega

odvzema prostosti, je prvo sodišče pravilno upoštevalo

ob ugovoru zastaranja določila tretjega odstavka 376.

člena ZOR, ki v takem primeru predvidevajo pretrganje

zastaranja, na pritožbeni stopnji pa ni sporno, da je

bila vložena tožba znotraj petletnega absolutnega

zastaralnega roka.

Ob jasnih in pravilnih prvostopnih razlogih o poteku

dogodka od začetka do konca, je tudi pravilna prvostopna

ocena, da tožnik z ničemer ni izzval tožencev, saj je le

kot stranka prinesel mleko za oddajo v zbiralnico k

drugotoženki in je imel pravico pri tem vztrajati. Zato

je pravilna prvostopna ocena, da ni sokrivde na strani

tožeče stranke pri nobenem zoper toženca uperjena

ravnanja.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje tožene

stranke pri razmejitvi nepremoženjske škode, saj ta z

ničemer ni izkazala, da bi po toženi stranki zatrjevani

vzroki vplivali na njen obseg.

Sicer na prvi stopnji ugotovljen obseg nepremoženjske

škode tožnika na pritožbeni stopnji ni sporen in pokaže

pritožbeni preizkus zadeve glede pravilne uporabe

materialnega prava pri dosoji višine odškodnin za vse

tri oblike škod sledeče:

Zaradi uvodoma že opisanega obsega poškodb tožnika na

obrazu je ta trpel hude telesne bolečine eno do dve uri,

srednje hude bolečine tri dni občasno in lahke telesne

bolečine en teden ter tri tedne še občasno. Ob staležu

bolnih v trajanju meseca dni s spremljajočimi vsemi

nevšečnostmi med zdravljenjem, kot so šivanje arkade,

jemanjem pomirjeval in protibolečinske terapije, je

tožniku dosojena odškodnina 550.000,00 SIT primerno

denarno zadoščenje za prestane telesne bolečine z vidika

individualizacije, namena in primerljivosti odškodnin za

podobne škode, ki jih odmerjajo sodišča (tedaj še

veljavna določila 200. člena ZOR).

Tožnik je trpel kratkotrajen, hud strah za življenje ob

škodnem dogodku, za tem pa v zmerni obliki za izid

zdravljenja do konca bolniškega staleža. Tudi za to

obliko škode je na prvi stopnji dosojena odškodnina v

znesku 250.000,00 SIT primerna in skladna vsem že

povedanim vidikom individualizacije, zakonskim normam in

sodni praksi.

Primerna je tudi na 500.000,00 SIT dosojena odškodnina

tožniku za protipravno odvzeto prostost, čeprav le za

pol ure, ob upoštevanju načina in okoliščin samega

dejanja nedostojnega človeku in zlasti stopnji duševnih

bolečin tožnika, ki jih je doživljal kot mlad in

neizkušen človek in v tem življenjskem obdobju še

posebej ranljiv zatem, ko je bil predhodno pretepen s

strani prvotoženca in poškodovan. Tako odmerjena

odškodnina za to obliko škode je skladna določilom 200.

člena ZOR, sodni praksi in je pravilno

individualizirana.

Tudi ni pritrditi pritožbi tožene stranke o napačni

stroškovni odločitvi na prvi stopnji. Ta je pravilno

upoštevala sporno vrednost 3,800.000,00 SIT, skupno

dosojeno odškodnino 1,300.000,00 SIT in je tudi pravilno

ocenjen pravdni uspeh 34,2 % proti 65,8 % s tem, da je

slednji sprejemljivo zaokrožen navzgor na 66 % in kar je

celo toženi stranki v korist.

Pritožbena odločitev je sprejeta po določilih člena 353

ZPP.

O pritožbenih stroških tožene stranke je odločeno po

členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP, medtem ko

jih tožeča stranka ni priglasila.