Appeal dismissed; failure to request extension of court-set payment deadline before expiry precludes late performance.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Rok za plačilo predujma, ki ga je določilo sodišče prve stopnje (do

20.04.2005) je sicer sodni rok, ki se na predlog prizadete osebe

lahko podaljša, če so za to upravičeni razlogi (drugi odstavek 110.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Vendar pa mora podaljšanje

roka stranka predlagati preden se ta rok izteče (tretji odstavek 110.

člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke na plačilo 640.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in glede

na zavrnjen tožbeni zahtevek tožeči stranki naložilo povrnitev

stroškov tožene stranke v znesku 8.800,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov, predlaga spremembo sodbe tako, da naj zahtevku v celoti

ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega

postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker da je štelo, da je

rok, ki ga je določilo tožeči stranki za založitev predujma 30.000,00

SIT za dopolnitev izvedenskega mnenja, prekluzivni, ta rok pa je

sodni in dopušča stranki, da naloženo procesno dejanje opravi tudi po

roku, pri čemer je tožeča stranka predujem plačala pred obravnavo

06.06.2005 in bi sodišče prve stopnje moralo slediti njenemu

dokaznemu predlogu, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost

sodbe.

Uveljavljena procesna kršitev ni podana. V obravnavanem primeru je

tožeča stranka predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca v

vlogi z dne 17.03.2005 (list. št. 45 do 47). Prvostopno sodišče je s

sklepom z dne 18.03.2005 pozvalo tožečo stranko na plačilo predujma

30.000,00 SIT za dopolnitev izvedenskega mnenja do 20.04.2005 ter jo

opozorilo na posledice. Tožeča stranka ni plačala predujma v tem

roku, prav tako ni predlagala podaljšanje tega roka, zato je sodišče

prve stopnje za 06.06.2005 razpisalo glavno obravnavo. Tožeča stranka

je res pred to obravnavo 05.06.2005 plačala predujem, pri čemer je

zgolj navedla, "da ga plačuje z malo zakasnitvijo" in ni navedla

razloga zakasnitve. Rok za plačilo predujma, ki ga je določilo

sodišče prve stopnje (do 20.04.2005) je sicer sodni rok, ki se na

predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to upravičeni

razlogi (drugi odstavek 110. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Vendar pa mora podaljšanje roka stranka predlagati preden se ta rok

izteče (tretji odstavek 110. člena ZPP). Tožeča stranka tega ni

storila. Predujem je plačala šele 03.06.2005, niti ni navedla razloga

prekoračitve. Iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje

štelo, da je rok za plačilo predujma prekluzivni rok, saj je navedlo,

da tožnik ni predlagal podaljšanja sodnega roka za njegovo plačilo,

prav tako ni navedel razloga prekoračitve. Uveljavljana bistvena

kršitev ni podana, v okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa

pritožbeno sodišče tudi ne ugotavlja uradno upoštevnih procesnih

kršitev.

Sodišče prve stopnje tudi ni nepopolno ugotovilo dejansko stanje

oziroma preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi opustitve dokaza

z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, ker da bi lahko samo ugotovilo,

da tožniku pripada zavarovalnina za invalidnost, če bi upoštevalo že

podano izvedensko mnenje in tabelo invalidnosti NE-96. Kot izhaja iz

razlogov sodbe (ki jih pritožbeno sodišče povzema), sodišče prve

stopnje ob povzemanju izvedenskega mnenja zaključuje, da omejeni gibi

levega gležnja tožnika v eni smeri ne dosegajo 20 % omejitve

normalnega giba sklepa, kar je pogoj za oceno invalidnosti po 7.

točki 23. poglavja tabele invalidnosti po NE-96, zato te posledice ne

predstavljajo invalidnosti. Iz mnenja izhaja gibljivost gležnja v vse

smeri 105 stopinj, normalna vrednost pa je 120 stopinj, kar pomeni

skupni deficit 15 stopinj (kar v pritožbi ni sporno) oziroma kar

pomeni 87,5 % normalne gibljivosti oziroma deficit 17,5 %, pri čemer

izvedenec zgolj pri gibljivosti gležnja pri upogibu levo hrbtno

ugotavlja gibljivost do 15 stopinj, normalna pa je 20 stopinj. Tožeča

stranka je ravno v tej smeri predlagala dopolnitev izvedenskega

mnenja, ko se je na to sklicevala v vlogi z dne 18.03.2005, ta

tožnikov dokaz pa je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo, ko

tožeča stranka ni plačala predujma v naloženem roku oziroma pred

iztekom roka predlagala njegovega podaljšanja iz upravičenih

razlogov. Šele v pritožbi navaja, da predujma ni mogla prej založiti,

ker to zanjo predstavlja veliko finančno breme, kar pa predstavlja

neupoštevno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, saj ne

pojasni, da tega ni mogla navajati in predlagati

pravočasno.

Glede na obrazloženo je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo

je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen

353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim

odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča

stranka ni uspela s pritožbo, trpi sama svoje pritožbene stroške.