Appellate court remands easement case for retrial and dismisses counterclaim via ruling due to lack of interest.

A. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

v izpodbijanem delu - točki I, III in IV izreka razveljavi ter zadeva

vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

B. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v točki II izreka spremeni v toliko, da se s sklepom (in ne s

sodbo) tožba (in ne tožbeni zahtevek) tožene stranke po nasprotni

tožbi v delu glede ugotovitve neobstoja služnosti,

zavrže.

Glede odločitve o pravdnih stroških pa se upošteva odločitev pod A

tega sklepa, v ostalem se pritožba zavrne.

C. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Pritrditi je pritožbi, da je možno priznati služnostno pravico tudi v

manjšem obsegu - do obstoječe parcele štev. 615 (ki je sedaj v lasti

tožnice) ter da je za pravilno odločitev potrebno predhodno rešiti

vprašanje poteka meje ali pa počakati na konec nepravdnega postopka.

V kolikor se izkaže, da so izpolnjeni pogoji priposestvovanja za

določen del služnostne poti in da je le-ta ožja, je seveda možno

ugoditi le delu tožbenega zahtevka. Res pa je, da se zavrže tožba (in

ne tožbeni zahtevek) in to s sklepom (in ne s sodbo), zato je višje

sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu delno ugodilo in sklenilo,

kot je razvidno iz točke B sklepa. Ob tem višje sodišče še pripomni,

da je glede na že prej postavljeni tožbeni zahtevek tožnice za

ugotovitev služnosti, nasprotna tožba tožene stranke v tem delu glede

na identičnost tožbenega zahtevka v objektivnem in subjektivnem

pogledu nedovoljena tudi glede na načelo litispendence in je

nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja

služnosti, potrebno zavreči tudi na podlagi tretjega odstavka 189.

člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka

zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da na parc. št. -

dvorišče, stanovanjska stavba, z.k. vl. št. k.o. in je last toženke,

kot služečem zemljišču, obstaja služnosta pravica hoje in vožnje z

vsemi vozili v obe smeri, tudi za potrebe gradnje, v korist parc. št.

- vinograd, pripisane k z.k. vl. št. k.o. ter v korist parc. št. -

stanovanjska stavba, dvorišče, - vinograd, - vinograd, - njiva in

- travnik, pripisanih k z.k. vl. št. k.o., sedaj vse v lasti

tožnice, kot gospodujočega zemljišča ter da služnost poteka po

dobrovidni trasi na parc. št. k.o. , od občinske ceste, po parc. št.

k.o. do tožničinih gospodujočih zemljišč, v dolžini okrog 30 m in

širini 3 m, med parc. št. in stanovanjsko hišo toženke na parc. št.

obe k.o. ter je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno

listino za vknjižbo te služnosti in tožnici povrniti pravdne stroške.

Pod točko II izreka je tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni

tožbi - da se ugotovi, da ne obstoji sužnostna pravica hoje in vožnje

z vsemi vozili v obe smeri, tudi za potrebe gradnje po parc. št. -

dvorišče, stanovanjska stavba, vl. št. k.o. , last tožnice, v korist

parc. št. k.o. , last toženke, zavrglo. Pod točko III je toženi

stranki prepovedalo vstopiti na parc. št. - dvorišče, stanovanjska

stavba, vl. št. k.o., last tožnice. V točki IV izreka pa je toženi

stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi)

povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 586.034,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do

plačila. Obrazložilo je, da izvedeni dokazni postopek ni izkazal, da

je v naravi obstajala služnostna pot za vsa vozila, tudi za potrebe

gradnje; v podaljšku stare zidanice so bili svinjski hlevi in nato

gnojna jama, oboje je prejšnji lastnik parc. št. podrl šele v letu

1997 ter pred tem ni bilo dovolj prostora, da bi se lahko vozilo.

Tožnica tako ni uspela dokazati, da bi 20 let pred vložitvijo tožbe

izvrševala služnost vožnje v obe smeri in je zato v tem obsegu ni

mogla priposestvovati; dokazni postopek je sicer izkazal, da se v

korist parc. št. - sedaj k.o. dejansko izvrševala služnost vožnje,

vendar ne po trasi, ki jo je zatrjevala tožnica. Tožnica bi tudi

morala določno opisati potek služnostne poti v naravi, saj je bilo ob

ogledu ugotovljeno, da celotna pot ni vidna, kot tudi, da je del

sporne poti širok samo dva metra. Dokazni postopek je izkazal, da je

tožnica hodila po zatrjevani poti in tudi izpolnila priposestvovalno

dobo 20 let, vendar potek služnostne hoje ni dovolj natančno določen

in ker sta možni dve varianti služnostne poti (tako kot jo zatrjuje

tožnica, ali pa med hišama naravnost do starega gospodarske

poslopja), je sodišče zavrnilo tudi zahtevek na služnostno pravico

hoje po sporni poti. Sodišče je še ocenilo, da toženka za

ugotovitveni del zahtevka po nasprotni tožbi nima pravnega interesa,

saj v primeru, če sodišče ne ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku,

služnostna pravica tudi ne nastane in ni potrebna posebna tožba v tej

smeri in je zato ta del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi

zavrglo, ocenilo pa je, da toženka (ker tožnica ni uspela s

služnostno pravico po parceli last toženke) utemeljeno zahteva, da se

tožnici prepove vstopati na toženkino parcelo k.o..

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni

stranki.

Tožnica se pritožuje zoper točke I, III, in IV prvostopne sodbe iz

vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP. Nepravilne so ugotovitve, da se je

izvrševala služnost voženj po drugi trasi, da tožnica ni dovolj

določno opisala poteka služnostne poti v naravi, toženka je

služnostno traso zožila tekom te pravde. Trditev sodišča, da sama ni

uspela dokazati, da bi 20 let dejansko izvrševala služnost vožnje v

obe smeri, je protispisna, glede na izpovedbo prič in, ob upoštevanju

izpovedb ostalih prič. Zgrešena je ugotovitev prvostopnega sodišča,

da ni določno specificirala zatrjevane služnostne poti; iz

fotografije je jasno, da je služnostna pot potekala med razpadajočim

gospodarskim poslopjem parc. št. last in toženkino hišo na parc. št.

k.o. ; za parc. št. je ta pot potekala naravnost, meja med parc. št.

last toženke na eni strani ter parc. št. in last tožnice na drugi

strani pa je še sporna in je vprašanje ali in v kakšni meri zadnji

del trase služnosti poteka po toženkinem zemljišču, saj postopek

zaradi sodne ureditve meje N še ni končan ter je vprašanje, ali je

del zahtevka, ki se nanaša na služnostno traso ob gospodarskem

poslopju, ki je imelo parc. št. , sploh potreben. Sicer pa bi moralo

sodišče, če je že prepričano, da tožeča stranka ni izkazala

pridobitve služnosti v zatrjevanem obsegu, le-tej moralo priznati

služnost v manjšem obsegu v skladu s svojo dokazno oceno; pri čemer

je prvostopno sodišče tudi napačno razumelo potek sporne meje.

Napačno je tudi interpretiralo izpovedbe prič, "vsa vozila pa

pomenijo osebna, kot tudi tovorna, ki so po v naravi vidni trasi

sposobna peljati, ne da bi pri tem delala škodo". Zmotna ugotovitev

dejanskega stanja ima za posledico napačno uporabo materialnega

prava. Glede služnostne pravice pešhoje je jasno, kje poteka -

obstaja v smeri J-S, gledano od javne ceste proti gospodarskemu

poslopju, ki je imelo parc. št. in nato proti vzhodu do tožničinega

vikenda, pri čemer na skrajnem S delu te trase zadnje tri, štiri

metre res niso več vidne kolesnice, to je posledica dejstva, da je

toženka kakšni dve leti pred izdajo začasne odredbe tožnici

prepovedala vsakršne vožnje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi

bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki člena 339/II

ZPP, saj ugotavlja, da je tožnica izkazala priposestvovalno dobo za

peš hojo in gospodarske vožnje v ožjem obsegu, kljub temu pa je

zahtevek zavrnilo. Ni nikakršnih ovir, da bi sodišče tožnici glede

parc. št. priznalo služnostno pravico peš hoje in vožnje z vsemi

vozili po obstoječi kolovozni poti v smeri J-S, glede ostalih

gospodojočih zemljišč pa bi sodišče pred odločitvijo moralo rešiti

predhodno vprašanje poteka meje, ali pa počakati do konca nepravdnega

postopka. Sicer pa je služnostna trasa v celotnem obsegu po mnenju

tožnice dovolj opredeljena. Predlaga, da naj višje sodišče njeni

pritožbi ugodi, citirano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne

zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Enako se zavzema tudi

tožnica sama v svoji dopolnilni laični pritožbi.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo oziroma sklep v delu, s

katerim ni uspela (zavržen zahtevek II. točka - po nasprotni tožbi)

in posebej glede premalo priznanih pravdnih stroškov (IV. točka

izreka) ter podrejeno v delu, kjer sodišče ni odločilo o predlogu za

odpravo sklepa o izdaji začasne odredbe. Toženka meni, da je sodišče

nepravilno odločilo, ko je njeno nasprotno tožbo zavrglo iz razloga,

ker naj ne bi imela pravnega interesa, sodišče pa bi ji moralo

priznati tudi vse priglašene pravdne stroške. V kolikor prvostopno

sodišče ne bo izdalo dopolnilne odločbe, s katero se naj odpravi

začasna odredba, se pritožuje tudi "zaradi neodločitve o predlogu za

odpravo začasne odredbe". Predlaga, da naj višje sodišče "izpodbijano

sodbo oziroma sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in v II. tč.

sodbe odločitev razveljavi in vrne v nov postopek, v IV. tč. pa

prisodi še preostale - nepriznane stroške postopka, ter podrejeno

glede predloga o odpravi začasne odredbe, v kolikor sodišče ne bo

izdalo dopolnilne odločbe, nasprotni stranki pa naloži pritožbene

stroške toženke oziroma tožnice po nasprotni tožbi, z zak. zam.

obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila."

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga

zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba tožnice je v celoti utemeljena, pritožba tožene stranke pa

delno utemeljena.

O pritožbi tožnice - k točki A sklepa

Pritožbenim navedbam o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb

pravdnega postopka iz člena 339/II, točke 14 ZPP ni mogoče pritrditi,

sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se da preizkusiti; iz

obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče zavrnilo

celotni tožbeni zahtevek iz razloga, ker je menilo, da ni zadosti

določen.

Potrebno pa je pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve

stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve

stopnje namreč ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ki so potrebna

za sprejem materialnopravno pravilne odločitve. Ugotovitve in

zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica ni izkazala zatrjevane

služnosti pravice hoje in vožnje, so zaenkrat preuranjene in so

posledica napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve

stopnje. Kot pravilno opozarja pritožba, izpovedbe številnih prič

vendarle potrjujejo, da se je vozilo (z vozom, traktorjem) vsaj do

hiše, pa tudi prvostopno sodišče ugotavlja, da je dokazni postopek

izkazal, da se je v korist parc. št. - sedaj k.o. , dejansko

izvrševala služnost voženj, vendar po drugi trasi, kot je zatrjevala

tožnica in kot je sodišče označilo na skici ob ogledu (list. štev.

82). Prav tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica izkazala

priposestvovanje služnosti poti. Navede pa, da tožbeni zahtevek ni

dovolj natančno določen. V kolikor prvostopno sodišče meni, da gre za

formalno pomanjkljivost, bi moralo tožečo stranko pozvati s sklepom

na popravo oziroma dopolnitev vloge (108. člen ZPP v zvezi s 180.

členom ZPP).

Pritrditi je pritožbi, da je možno priznati služnostno pravico tudi v

manjšem obsegu - do obstoječe parcele štev. (ki je sedaj v lasti

tožnice) ter da je za pravilno odločitev potrebno predhodno rešiti

vprašanje poteka meje ali pa počakati na konec nepravdnega postopka.

V kolikor se izkaže, da so izpolnjeni pogoji priposestvovanja za

določen del služnostne poti in da je le-ta ožja, je seveda možno

ugoditi le delu tožbenega zahtevka.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v

izpodbijanem delu - v točki I, posledično pa tudi v točki III, saj je

ta odločitev posledica zavrnitve zahtevka za ugotovitev obstoja

služnosti in v stroškovnem izreku - točki IV razveljavilo in zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (355. člen

ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v

navedeni smeri. Tako bo razčistilo, kje točno bi naj potekala

služnostna pot (v primeru, da meni, da je tožbeni zahtevek formalno

pomanjkljiv, je potrebno tožnico pozvati s sklepom na dopolnitev

vloge). Ugotoviti bo potrebno, po kateri poti so (in če so) tožnica

in njeni pravni predniki hodili in vozili ter s kakšnimi vozili in

koliko časa ter o tem natančno zaslišati pravdni stranki in priče

(možno tudi ob ponovnem ogledu na kraju samem). Da bo sodišče

sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, bo moralo rešiti

predhodno vprašanje poteka meje ali pa počakati na pravnomočnost

odločitve v nepravdnem postopku.

K pritožbi tožene stranke - k točki B sklepa

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka nima

pravnega interesa, za ugotovitveni del zahtevka glede neobstoja

služnosti po nasprotni tožbi in pritožbenih navedbam, da je izkazan

pravni interes, ni mogoče pritrditi. Res pa je, da se zavrže tožba

(in ne tožbeni zahtevek) in to s sklepom (in ne s sodbo), zato je

višje sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu delno ugodilo in

sklenilo, kot je razvidno iz točke B sklepa. Ob tem višje sodišče še

pripomni, da je glede na že prej postavljeni tožbeni zahtevek tožnice

za ugotovitev služnosti, nasprotna tožba tožene stranke v tem delu

glede na identičnost tožbenega zahtevka v objektivnem in subjektivnem

pogledu nedovoljena tudi glede na načelo litispendence in je

nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja

služnosti, potrebno zavreči tudi na podlagi tretjega odstavka 189.

člena ZPP (litispendenca). Stroškovno odločitev (točko IV izreka) je

višje sodišče razveljavilo že v posledici ugoditve pritožbi tožeče

stranke in bo o stroških celotnega pravdnega postopka ponovno

odločeno, zato se višje sodišče s pritožbenimi navedbami toženke

glede nepravilne odmere pravdnih stroškov ni posebej

ukvarjalo.

Predmet pritožbenega obravnavanja je lahko le prvostopna odločitev,

zato so pritožbene navedbe v zvezi z neodločitvijo o predlogu o

odpravi začasne odredbe pri pritožbenem obravnavanju zadeve,

neupoštevne.

Odločitev višjega sodišča v zvezi s pritožbo tožene stranke temelji

na 3. in 2. točki 365. člena ZPP.

K točki C sklepa

Po členu 165/IV, III ZPP se odločitev o stroških pritožbenega

postopka, ki sta jih tožeča in tožena stranka priglasili v pritožbah,

tožeča pa še v odgovoru na pritožbo, pridrži za končno

odločbo.