Appeal dismissed; unilateral acknowledgment of paternity upheld to protect child's best interests over natural father's rights.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Izjava o priznanju očetovstva sicer ni pogodba, je pa enostranski

zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju

družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna

upravičenja in kot taka je tudi podvržena presoji ničnosti pravnega

posla ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega

zakonika - OZ.

V presoji spornega priznanja očetovstva v povezavi s pravicami

(upravičeni) naravnega očeta, pa je potrebno upoštevati najboljše

koristi otroka. Te pa so v danem primeru zagotovo bile že v času

priznanja očetovstva v polni meri v prid priznanju očetovstva po

drugotožencu. Sedaj obstoječe in bodoče koristi otroka pa tudi

narekujejo ohranitev danega priznanja očetovstva, ker otrok živi in

dobro funkcionira v družini z drugotožencem, katerega tudi šteje in

ima za očeta. Tako pa se tudi v tehtanju kolizije ustavnih človekovih

pravic, pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave RS) in pravice

otrok (56. člen Ustave RS), upoštevaje omejevanje človekovih pravic

po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ravno

zaradi varovanja največje možne koristi otroka, pokaže kot pravilna

izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek:

- da drugotoženec ni oče tretjetoženke - ndl. otroka;

- da je izjava o priznanju očetovstva za otroka, katero je podal

drugotoženec pri upravnem organu, nična;

- da je izjava prvotoženke o soglasju k priznanju očetovstva za

otroka po drugotožencu, nična;

- da je upravni organ dolžan v rojstni matični knjigi kot očeta

tretjetoženke vpisati tožnika;

- da so toženci dolžni tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške.

V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi

pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 82.895,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, "da prvostopno

sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti

ugodi", podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev

prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja naslednja dejstva, čemur tudi

pritožba ne oporeka:

- tožnik in prvotoženka sta živela v izvenzakonski skupnosti, razšla

sta pa se še pred rojstvom tretjetoženke, katere naravni oče je

tožnik. Iz podatkov spisa (odgovor na tožbo) izhaja, da je

izvenzakonska skupnost prenehala;

- tretjetoženka se je rodila dne;

- drugotoženec je pri pristojnem upravnem organu dne podal izjavo o

priznanju očetovstva, istega dne pa je izjavo o strinjanju s takim

priznanjem podala otrokova mati;

- pri navedenem priznanju otroka za svojega sta tako drugotoženec kot

prvotoženka - otrokova mati vedela, da drugotoženec ni naravni oče

tretjetoženke in da je naravni oče tretjetoženke tožnik;

- prvotoženka in drugotoženec sta živela skupaj že v času rojstva

otroka in je tako drugotoženec po rojstvu otroka živel skupaj z

otrokom ter za otroka prevzel vse starševske dolžnosti (preživljanje,

vzgoja, skrb za zdravje in osebnostni razvoj, kot določata 102. člen

in 103. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih -

ZZZDR);

- tožnik kot naravni oče otroka pa za otroka sploh ni skrbel in se za

njega posebej ni zanimal, le po porodu ga je enkrat obiskal v

porodnišnici.

Po 87. členu ZZZDR za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi,

velja tisti, ki otroka prizna za svojega. Priznanje v smislu te

določbe pa je podal drugotoženec. Priznanje očetovstva je bilo podano

v skladu s 88. in 89. členom ZZZDR, pri čemer se je s priznanjem

strinjala tudi otrokova mati (prvi odstavek 90. člena ZZZDR).

Priznanja očetovstva v smislu citiranih določb pa ni podal tožnik, ki

je glede na dejstvo, da je bilo priznanje podano in vpisano v matično

knjigo dne, prekludiran tudi za vložitev tožbe na izpodbijanje

očetovstva, kot to določa 99. člen ZZZDR. Po citirani določbi se mora

namreč tožba na izpodbijanje očetovstva vložiti v enem letu od dneva,

ko je bilo očetovstvo vpisano v matično knjigo.

Izjava o priznanju očetovstva sicer ni pogodba, je pa enostranski

zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju

družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna

upravičenja in kot taka je tudi podvržena presoji ničnosti pravnega

posla ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ.

Obravnavano priznanje očetovstva je tako potrebno presojati tudi iz

vidika ničnosti pravnega posla, in sicer ali izjava o priznanju

očetovstva nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim

načelom. Pri taki presoji pa ima prvostopno sodišče prav, da sporno

priznanje očetovstva ne nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom, ker

je bilo podano v skladu z že citiranimi zakonskimi določbami ZZZDR. S

takim priznanjem pa tudi niso bile v ničemer ogrožene koristi otroka,

ker je s priznanjem otrok dobil očeta, ki je že na podlagi samega

zakona (ZZZDR) dolžan skrbeti za varstvo, vzgojo in preživljanje

otroka.

Pri tem pa ni sporno, da drugotoženec, ki z otrokom in njegovo

materjo skupaj živi od njegovega rojstva dalje, za otroka skrbi v

polni meri in je v skrbi otroka prevzel vse očetove dolžnosti. Na

drugi strani pa tožnik kot naravni oče otroka, za otroka od njegovega

rojstva dalje ni skrbel, ga ni obiskoval in tudi ni imel nobenih

stikov z otrokom. Skratka, svoje očetovske dolžnosti sploh ni

izpolnjeval oziroma jih je v celoti zanemarjal. Zaradi navedene

brezbrižnosti tožnika kot naravnega očeta, ki je bil dejansko do

tretjega leta otrokove starosti tudi povsem pasiven glede ureditve

njegovega statusa kot očeta otroka, pa se priznanje očeta po

drugotožencu, ki za otroka dejansko skrbi že od njegovega rojstva

dalje, ne kaže kot nezakonito in nemoralno in to tudi ob dejstvu, da

je drugotoženec ob priznanju očetovstva vedel, da ni naravni oče

otroka in da je naravni oče otroka prvotoženec. Priznanje očetovstva

je bilo podano izključno z namenom varovanja najboljših koristi

otroka, ker otrok vse do navedenega priznanja ni imel formalno

urejenega očetovstva.

V presoji spornega priznanja očetovstva v povezavi s pravicami

(upravičeni) naravnega očeta, pa je potrebno upoštevati najboljše

koristi otroka. Te pa so v danem primeru zagotovo bile že v času

priznanja očetovstva v polni meri v prid priznanju očetovstva po

drugotožencu. Sedaj obstoječe in bodoče koristi otroka pa tudi

narekujejo ohranitev danega priznanja očetovstva, ker otrok živi in

dobro funkcionira v družini z drugotožencem, katerega tudi šteje in

ima za očeta. Tako pa se tudi v tehtanju kolizije ustavnih človekovih

pravic, pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave RS) in pravice

otrok (56. člen Ustave RS), upoštevaje omejevanje človekovih pravic

po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ravno

zaradi varovanja največje možne koristi otroka, pokaže kot pravilna

izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča.

Po obrazloženem se pritožbena izvajanja v smeri ničnosti izjave o

priznanju očetovstva zaradi protiustavnosti, nezakonitosti in

nemoralnosti, pokažejo kot neutemeljena.

Odločitev pritožbenega sodišča je v skladu s 353. členom Zakona o

pravdnem postopku - ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na

pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato

pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.