Inheritance law: Statutory succession prevails over will regarding denationalized property without explicit mention.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Tako ni mogoče niti iz oporoke same niti iz okoliščin, ki so

obstajale v času sestave oporoke (podržavljenih 109 ha od 257 ha pri

vl. št. 1 k.o.) zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem,

ki je predmet denacionalizacije, ravnal tako, kot s premoženjem, ki

ga je imel v času sestave oporoke, saj je bil v tem času še vedno

lastnik 192 ha zemljišč v tej vložni številki.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da v

zapuščinski zadevi nastopi dedovanje na podlagi zakona.

Tak sklep s pravočasno pritožbo izpodbija oporočni dedič. Uveljavlja

pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata

razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje.

Na podlagi določila 81. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen imajo

oporočna razpolaganja napravljena pred izdajo odločbe o

denacionalizaciji glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej

odločbi pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. V

nasprotnem primeru (če to v oporoki ni izrecno navedeno) imajo

oporočna razpolaganja pravni učinek le, če s tem soglašajo zakoniti

dediči. To določbo (81. člena ZDen) je presojalo Ustavno sodišče v

odločbi U-1-96/92 in odločilo, da ni v neskladju z Ustavo.

Določba 81. člena ZDen, kakor ugotavlja ustavno sodišče, daje

prednost zakonitemu dedovanju in onemogoča ugotavljanje domnevne

(hipotetične) oporočiteljeve volje. Po določbi drugega odstavka 84.

člena Zakona o dedovanju - ZD se je treba tedaj, če nastane dvom o

razlagi prave oporočiteljeve volje, držati tistega, kar je ugodnejše

za zakonitega dediča. Ta določba v primeru razlage oporoke v dvomu

daje prednost zakonitemu dedovanju. Glede na določilo 81. člena ZDen

ni dovoljeno ugotavljanje domnevne volje oporočitelja niti tedaj,

kadar je mogoče iz oporoke same in iz okoliščin, ki so obstajale v

času sestave oporoke, zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s

premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako, kot s

premoženjem, ki ga je imel v času sestave oporoke.

Nobenega dvoma ni, da zapustnik v času, ko je pisal oporoko,

02.07.1950 ni bil lastnik premoženja, ki mu je bilo vrnjeno z odločbo

o denacionalizaciji z dne 28.03.1995, saj mu je bilo to premoženje

odvzeto z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo na Prevaljah,

izdane na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Nobenega

dvoma torej ni, da zapustnik 02.07.1950 ni bil več lastnik

premoženja, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, saj je to

premoženje postalo splošno ljudsko premoženje na podlagi odločbe

državnega organa z dne 13.12.1946, za kar vknjižba v zemljiško knjigo

ni bila potrebna.

Tako se izkaže za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da

zapustnik v času sestave oporoke s premoženjem, ki je predmet

denacionalizacije, ni mogel več razpolagati. Takšno ugotovitev

potrjuje tudi sama odločba o denacionalizaciji spornega premoženja, s

katero je bilo to vrnjeno zapustniku in ne zemljiškoknjižnim

lastnikom (oporočnim dedičem), ki so to postali na podlagi dedovanja

potem, ko je bilo njihovim pravnim prednikom premoženje že

podržavljeno.

Pritožbena trditev, da je zapustnik - denacionalizacijski

upravičenec, oporočno razpolagal s celotnim posestvom, to je z vsemi

291 ha, ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za oporočno dedovanje po

81. členu ZDen. Zapustnik v oporoki ne pove, katere parcele zapušča,

temveč zapušča celotno nepremičnino, pri tem pa iz oporoke same ni

razvidno, ali je s tem mislil vseh 291 ha ali pa le 192 ha, ki so mu

ostali po tem, ko mu je bilo z agrarno reformo odvzetih 109 ha.

Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v oporoki ni

izrecno navedeno, da velja tudi glede premoženja, ki pripada

upravičencu na podlagi denacionalizacije (109 ha od 257 ha).

Tako ni mogoče niti iz oporoke same niti iz okoliščin, ki so

obstajale v času sestave oporoke (podržavljenih 109 ha od 257 ha)

zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet

denacionalizacije, ravnal tako, kot s premoženjem, ki ga je imel v

času sestave oporoke, saj je bil v tem času še vedno lastnik 192 ha

zemljišč v tej vložni številki. Ugotavljanje domnevne zapustnikove

volje bi v danem primeru bilo povezano z dolgotrajnimi spori, kakor v

obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja Ustavno sodišče.

Tako se izkažejo kot neutemeljena pritožbena izvajanja, da je bil

zapuščinski postopek po zapustniku zaključen 26.01.1952, da je

zapustnik oporočno razpolagal s celotnim premoženjem, to je z vsemi

nepremičninami in da je z njimi razpolagal veljavno, saj pritožba

prezre, da je bila v času sestave oporoke v zemljiški knjigi že

zaznamovana odločba o agrarni reformi, kakor ugotavlja upravni organ

v odločbi z dne 05.12.1994 in je bil tako sklep o dedovanju glede 109

ha nepravilen. V kolikor bi bilo namreč dedovanje v letu 1952

pravilno in zakonito izpeljano, potem tudi ne bi bilo spora v tem

zapuščinskem postopku, saj bi bil pritožnik tudi upravičenec v

postopku denacionalizacije.

Iz povedanega tudi sledi, da ni jasno, ali so bili zakoniti dediči

dedno odpravljeni glede vseh 257 ha ali pa morda glede 152 ha,

katerih lastnik je ostal pokojni vse do svoje smrti in so bili

nacionalizirani njegovim oporočnim dedičem.

Pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje je na pravilno

in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo

materialno pravo, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve

ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora

paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določila 2. točke 356.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom ZD

pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.