Court allows revocation of gift due to severe ingratitude and spousal duty violations within limitation period.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje v prvem odstavku izreka.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

tretjem odstavku izreka potrdi, v drugem odstavku izreka pa spremeni

tako, da glasi:

"Toženec je dolžna v roku 15 dni izdati zemljiškoknjižno listino, na

podlagi katere se bo pri " lastninske pravice parcele št. pri vl. št.

k.o. in pri " lastništva stanovanjske hiše s pozidanim poslovnim

prostorom vknjižila lastninska pravica v korist in na ime tožnikov in

, oba iz, za vsakega do ene nerazdelne polovice oziroma do ene

nerazdelne četrtinke glede na celoto, sicer bo takšno listino

nadomestila ta pravnomočna sodba in sicer se bo predlagana vknjižba

opravila na podlagi nje, pod izvršbo."

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 75.340,00

(petinsedemdeset tisoč tristo štirideset 00/100) SIT stroškov

revizijskega postopka in 53.220,00 (triinpetdeset tisoč dvesto

dvajset 00/100) SIT pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 13.09.2006 dalje do plačila, v 15 dneh, pod

izvršbo.

[JEDRO]

Na prvi stopnji ugotovljen toženčev odnos do obdarjenke, ki je trajal

vse do njene smrti (07.07.1992), je mogoče razumeti, da je tako

toženčevo ravnanje trajalo najmanj zadnja tri leta pred vložitvijo

tožbe (07.01.1993), kar pomeni, da je tožba iz dejanske podlage

velike nehvaležnosti vložena znotraj triletnega prekluzivnega roka po

določilih Paragrafa 1487 ODZ, ki so se glede preklica daritve do leta

2002 uporabljala kot pravna pravila v povezavi s sodno prakso. Sedaj

ta institut urejajo določila člena 540 Obligacijskega zakonika - OZ,

ki se vsebinsko pokrivajo z določili Paragrafa 948 ODZ o pogojih in

roku za preklic darila. Slednja in sodna praksa merijo hudo

nehvaležnost kot ravnanje obdarjenca na telesu, časti, svobodi ali

premoženju darovalca, ki omogoča razedinjenje ali dedno nevrednost

obdarjenca v smislu določil Zakona o dedovanju - ZD. To v bistvu

označuje kot hudo nehvaležnost tako ravnanje obdarjenca do darovalca,

in je po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec

darilo obdržal, kar predvideva za ta institut tudi člen 540 OZ.

Prvostopne ugotovitve o naravi in obsegu toženčevih ravnanj, ki

pomenijo tudi kršitev določil 13., 14. in 51. člena Zakona o zakonski

zvezi in družinski razmerjih -ZZZDR, saj je toženec kot zakonec v

odnosu do svoje žene - darovalke kršil njene temeljne pravice in ni

izpolnjeval svojih dolžnosti kot zakonec (vzajemno spoštovanje,

zaupanje, medsebojna pomoč, ... s premoženjem zakonec sam razpolaga

...), nedvomno označujejo toženčevo obnašanje do darovalke najmanj

kot takšno, ki po temeljnih moralnih načelih ne dopušča, da bi

prejeto darilo od nje obdržal. Tako je mogoče tudi razumeti iz

prvostopnih razlogov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje v vnovičnem sojenju v prvem

odstavku izreka sodbe ugodilo ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka

in razveljavilo darilno pogodbo z dne 18.08.1986, s katero je sedaj

že pokojna kot darovalka, podarila tam navedene nepremičnine svojemu

možu in očetu obeh tožnikov kot obdarjencu, tožencu. Nato pa je v

drugem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo dajatveni

del tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za

prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. štev. , vložna štev.

k.o., na vsakega tožnika do 1/4 celote, sicer bo takšno listino

nadomestila ta pravnomočna sodba. Toženca pa je v tretjem odstavku

izreka zavezalo k povrnitvi tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov

v znesku 342.612,00 SIT s pp..

Odločitev o ugotovitvenem delu je sprejelo ob oceni, da za tak

zahtevek sicer ni podana materialna podlaga zaradi napak volje

(prisila), zaradi poteka triletnega prekluzivnega roka od časa

daritve, je pa podana iz naslova velike nehvaležnosti po določbah

Paragrafa 948 Občega državljanskega zakonika - ODZ. Dne 07.07.1992 je

namreč toženec darovalki, ki je mati obeh tožnikov vzel življenje,

sicer v stanju neprištevnosti zaradi obstoječe duševne bolezni,

vendar je izkazana velika nehvaležnost toženca do darovalke tudi iz

njegovega celotnega obnašanja in odnosa do nje v obdobju od sklenitve

predmetne darilne pogodbe, pa prav vse do njene smrti, ko je v tem

obdobju bil do nje žaljiv in nasilen (jo pretepal), ji večkrat grozil

in jo ustrahoval, ji nasilno omejeval obiskovanje bližnjih in ji

prisilno omejeval možnosti razpolaganja z lastnim premoženjem na

bančnem računu oziroma ustvarjenim z gradnjo. Glede odločitve o

zavrnitvi dajatvenega dela tožbenega zahtevka pa je ocenilo, da

toženec po določilih člena 127 Zakona o dedovanju - ZD ni dedno

nevreden po pokojni darovalki, saj ji ni naklepoma vzel življenja in

bo nepremičnina, ki je predmet izpodbijane darilne pogodbe, predmet

zapuščine po njej.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper prvostopno sodbo v obsegu

zavrnilnega dela iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega

prava in predlaga v tem delu spremembo le-te z ugoditvijo tudi temu

delu tožbenega zahtevka. Poudarja, da slonita ugotovitveni in

dajatveni del tožbenega zahtevka na isti dejanski in materialni

podlagi, zato bi moralo ugoditi tudi dajatvenemu delu ob upoštevanju

toženčeve dedne nevrednosti.

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz

pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom

na njeno razveljavitev v napadenem delu. Ne sprejema prvostopne ocene

o podanosti hude - velike nehvaležnosti, ker je darovalki vzel

življenje, saj ni bil prišteven, zato tako njegovo dejanje ni bilo

naklepno. Izpovedbe prič tožeče stranke pa so pristranske zaradi

medsebojnih sorodstvenih vezi.

Pravdni stranki nista vložili odgovora na pritožbo

druge.

Višje sodišče je v zadevi že odločilo o pritožbah obeh pravdnih

strank zoper prvostopno sodbo s sodbo opr. št. z dne 06.09.2005 z

ugoditvijo pritožbi le tožene stranke tako, da je prvostopno sodbo

spremenilo v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je zavrnilo

ugoditveni del tožbenega zahtevka in naložilo tožeči stranki plačati

110.000,00 SIT pravdnih stroškov toženi stranki. Ob taki odločitvi je

izhajalo iz tožbene podlage, da je toženec darovalki vzel življenje.

Zoper drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo in ji je

bilo ugodeno s sklepom opr. št. z dne 18.05.2006 s tem, da je bila

citirana drugostopna sodba razveljavljena iz razloga zmotne uporabe

materialnega prava, ker drugostopna odločitev ni izhajala iz

prvostopnih razlogov, ki vključujejo širšo tožbeno podlago, to je ne

samo, da je toženec darovalki vzel življenje, pač pa tudi vso

toženčevo obnašanje do darovalke od časa daritve pa vse do

darovalkine smrti.

V noven pritožbenem odločanju je oceniti, da je utemeljena le

pritožba tožeče stranke.

Povzemajo se pravilni in zadostni prvostopni razlogi o toženčevem

celotnem obnašanju do darovalke od sklenitve predmetne darilne

pogodbe do njene smrti v smislu nasilniškega obnašanja in prisilne

omejitve odnosov do njenih bližnjih ter prisilne omejitve glede

njenega razpolaganja z lastnim dohodkom in drugim premoženjem.

Slednje bazira predvsem na izpovedbah tožnikov in njunih prič, pa

tudi iz uradnih podatkov in banke, pri katerih je imela darovalka

naložen denar, ki ga je dvigoval toženec, kar slednje v pritožbi sam

ne graja. Izpovedb prič pa tožena stranka na prvi stopnji ni

prerekala, šele pritožbeno navajanje, da so bile le-te v izpovedbi

pristranske, pa v smislu določil 337. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP niso upoštevne. Toženec na prvi stopnji tudi ni ovrgel

tožnikove izpovedbe o tem, da je imel tožnik ob postelji gorjačo v

namenu, da sebe ali drugega pred tožencem brani, kar nedvomno kaže na

toženčevo nasilno naravo, kot pravilno zaključuje prvo sodišče. Na

prvi stopnji ugotovljen toženčev odnos do obdarjenke, ki je trajal

vse do njene smrti (07.07.1992), je mogoče razumeti, da je tako

toženčevo ravnanje trajalo najmanj zadnja tri leta pred vložitvijo

tožbe (07.01.1993), kar pomeni, da je tožba iz dejanske podlage

velike nehvaležnosti vložena znotraj triletnega prekluzivnega roka po

določilih Paragrafa 1487 ODZ, ki so se glede preklica daritve do leta

2002 uporabljala kot pravna pravila v povezavi s sodno prakso. Sedaj

ta institut urejajo določila člena 540 Obligacijskega zakonika - OZ,

ki se vsebinsko pokrivajo z določili Paragrafa 948 ODZ o pogojih in

roku za preklic darila. Slednja in sodna praksa merijo hudo

nehvaležnost kot ravnanje obdarjenca na telesu, časti, svobodi ali

premoženju darovalca, ki omogoča razedinjenje ali dedno nevrednost

obdarjenca v smislu določil Zakona o dedovanju - ZD. To v bistvu

označuje kot hudo nehvaležnost tako ravnanje obdarjenca do darovalca,

in je po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec

darilo obdržal, kar predvideva za ta institut tudi člen 540 OZ.

Prvostopne ugotovitve o naravi in obsegu toženčevih ravnanj, ki

pomenijo tudi kršitev določil 13., 14. in 51. člena Zakona o zakonski

zvezi in družinski razmerjih -ZZZDR, saj je toženec kot zakonec v

odnosu do svoje žene - darovalke kršil njene temeljne pravice in ni

izpolnjeval svojih dolžnosti kot zakonec (vzajemno spoštovanje,

zaupanje, medsebojna pomoč, ... s premoženjem zakonec sam razpolaga

...), nedvomno označujejo toženčevo obnašanje do darovalke najmanj

kot takšno, ki po temeljnih moralnih načelih ne dopušča, da bi

prejeto darilo od nje obdržal. Tako je mogoče tudi razumeti iz

prvostopnih razlogov.

Sam dajatveni zahtevek daje pravni interes celotnemu zahtevku, ki ob

njegovi ugoditvi pomeni, da je predmet izpodbijane darilne pogodbe

prešel s sodno odločbo v last tožnikov in ne predstavlja zapuščine po

darovalki, kot to zmotno zaključuje prvostopno sodišče, toženec pa

tudi ni zatrjeval, da je zapuščinski postopek po darovalki že uveden

za obravnavano premoženje. Zato je tudi materialnopravno zmotno

dajatveni del tožbenega zahtevka prvo sodišče zavrnilo. Glede na

postavljeni zahtevek, bi ga toženec lahko prerekal kot zakoniti dedič

po darovalki s tem, da bi se kot tak priglasil in uveljavljal nanj

pripadajoči delež zapuščine ob izkazu neobstoja dedne nevrednosti po

ZD upoštevne uradoma. Vendar toženec iz tega vidika tožbenega

zahtevka ni grajal po višini.

Uradni pritožbeni preizkus ni pokazal upoštevnih procesnih kršitev

(člen 350/II ZPP), zato je bilo zavrniti pritožbo toženca (člen 353

ZPP) in ugoditi pritožbi tožeče stranke v smislu pravilne uporabe

materialnega prava s spremembo prvostopne sodbe v smeri ugoditve tudi

dajatvenemu delu tožbenega zahtevka (člen 358/IV ZPP).

S pritožbo neuspešen toženec nosi sam svoje pritožbene stroške (člen

165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP). Dolžan pa je povrniti s

pritožbo uspešni tožeči stranki njene potrebne pritožbene stroške

(nagrada, obvestilo stranki in DDV) v znesku 53.220,00 SIT, kot tudi

stroške uspešne revizije (nagrada, DDV in stroški obvestila stranki)

v znesku 75.340,00 SIT (člen 165/I-II ZPP v zvezi s členom 154/II

ZPP).