Appeal allowed: Court prioritized legality of land registry entry over good faith reliance when fraud is proven.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da izrek

sedaj glasi:

"Ugotovi se, da je izvršba na nepremičnine vpisane pod vl. št. k.o.

dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča opr. št. z dne 18.4.1995 (sedaj

opr. št. ), po izvršilnem predlogu prvotožene stranke kot upnika

zoper drugotoženo stranko kot dolžnico, nedopustna.

Tožena stranka in sta nerazdelno dolžni povrniti tožnikom povzročne

pravdne stroške 1,024.026,00 (en milijon štiriindvajset tisoč

šestindvajset 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.10.2005 do plačila v 15 dneh pod izvršbo."

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti njene pritožbene

stroške v znesku 296.355,00 (dvesto šestindevetdeset tisoč tristo

petinpetdeset 00/100) SIT v 15 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo in načela

zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo od katerega vsaj enega v tej

pravdni zadevi ni mogoče spoštovati, je pritožbeno sodišče kljub

dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo s strani prvotožene stranke

ob upoštevanju nesporne nedobrovernosti drugotožene stranke tako ob

vknjižbi lastninske pravice, kakor tudi ob vknjižbi hipoteke in ob

upoštevanju vseh ostalih okoliščin primera dalo prednost načelu

zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo pred načelom zaupanja v

zemljiško knjigo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov

v celoti zavrnilo in jim naložilo v plačilo stroške

tožene stranke.

Zoper takšno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka,

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava,

podrejeno pa tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 3.

in 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku -

ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu

zahtevku v celoti ugodi, le podrejeno pa njeno razveljavitev in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi pravilno in popolno,

glede na podane dokazne predloge pravdnih strank, v skladu s pravilom

o dokaznem bremenu (212. člen ZPP), ugotovilo dejansko

stanje.

Ugotovilo je, da je s sklenitvijo kupnih pogodb med prodajalko in ter

sklenjenih 10.3.1981 in 25.7.1984, postala sporna nepremičnina

družbena lastnina. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na

določilih Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76)

in Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št.

43/72). Za družbeno lastnino je bila sicer predvidena vknjižba v

zemljiško knjigo, vendar pa vknjižba ni bila konstitutivnega temveč

zgolj dekleratornega značaja.

Iz povedanega je mogoče zaključiti, da so pravni predniki tožnikov s

sklenitvijo kupnih pogodb s prodajalko 10.3.1981 in 25.7.1984

postali imetniki pravice uporabe na sporni nepremičnini, ki je takrat

postala družbena lastnina, pa je s tem izgubila svojo lastninsko

pravico na tej nepremičnini, čeprav je še vedno ostala vknjižena kot

lastnica v zemljiški knjigi.

Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 - SZ)

19.10.1991 so pravni predniki tožnikov (kupci po pogodbah z dne

10.3.1981 in 25.7.1984) na podlagi določila 112. člena SZ, postali

lastniki te nepremičnine. Res je sicer, da se tožniki potem, ko sto

stanovanja kupili od tedanjih lastnikov po določilih o privatizaciji

iz SZ 18.2.1993 in 15.4.1993, niso vknjižili v zemljiško knjigo,

čeprav bi skladno z določilom 33. člena Zakona o temeljnih lastninsko

pravnih razmerjih - ZTLR le tako nanje prešla lastninska pravica,

vendar pa so lastniki ostali njihovi pravni predniki, ki so z njimi

sklenili prodajne pogodbe in ne , ki je svojo lastninsko pravico

izgubila že s sklenitvijo pogodb 10.3.1981 in 25.7.1984.

Nesporno med pravdnimi strankami je, s strani tožnikov zatrjevano

dejstvo, da drugotoženka, ki ji je njena mati sporno nepremičnino

podarila s pogodbo z dne 1.3.1993, ob vknjižbi v zemljiško knjigo

29.12.1993 glede vknjižbe ni bila v dobri veri, saj je vedela, da

njena mati ni več lastnica nepremičnine. Tako drugotoženka ni bila v

dobri veri, ko je vknjižila svojo lastninsko pravico v zemljiško

knjigo in tudi ne, ko je s prvotoženo stranko sklepala poravnavo, na

podlagi katere je slednja vložila hipoteko.

Po drugi strani pa se prvotožena stranka sklicuje glede vknjiženih

podatkov v zemljiški knjigi na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in

s tem povezane varnosti pravnega prometa. Načelo zaupanja v zemljiško

knjigo pomeni, da ima vpis prednost pred dejanskim stanjem, zaradi

česar dobrovernemu pridobitelju (v našem primeru prvotožene stranke

kot pridobiteljice hipoteke) ne bi bilo potrebno preverjati

dejanskega stanja glede nepremičnine temveč zadostuje že vpogled v

zemljiško knjigo.

Tako se postavita nasproti publicitetno načelo (načelo zaupanja v

zemljiško knjigo), ki je vsekakor že veljalo v času sklenitve

poravnave med toženima strankama in načelo zakonitosti vpisa v

zemljiško knjigo.

Dobra vera je ena od predpostavk za zakonitost vpisa v zemljiško

knjigo. Če vpis ni zakonit, ima prizadeti pravico do izbrisne tožbe,

pri čemer je po stališču pritožbenega sodišča tožbo na nedopustnost

izvršbe, ki je naperjena tudi proti zemljiškoknjižni lastnici

vsebinsko potrebno šteti za izbrisno tožbo (podobno sodba in sklep

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije).

Ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo in načela

zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo od katerega vsaj enega v tej

pravdni zadevi ni mogoče spoštovati, je pritožbeno sodišče kljub

dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo s strani prvotožene stranke

ob upoštevanju nesporne nedobrovernosti drugotožene stranke tako ob

vknjižbi lastninske pravice, kakor tudi ob vknjižbi hipoteke in ob

upoštevanju vseh ostalih okoliščin primera dalo prednost načelu

zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo pred načelom zaupanja v

zemljiško knjigo.

Glede na povedano, je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno

dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno

sodišče na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo

spremenilo.

Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo

odločitve o pravdnih stroških, saj je sedaj tožeča stranka s svojim

zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene

potrebne pravdne stroške, ki jih je priglasila do konca glavne

obravnave (prvi odstavek 154. 155. in tretji odstavek

163. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 61.680,00 SIT takse za

tožbo, 700 točk za prvi pripravljalni spis z dne 7.1.2003, 700 točk

za zastopanje na glavni obravnavi 13.3.2003, 525 točk za

pripravljalni spis z dne 8.4.2003, 350 točk za zastopanje na glavni

obravnavi 20.5.2003, 50 točk za prejem sodbe in posvet s stranko, po

350 točk za zastopanje na glavnih obravnavah 20.6.2005, 2.9.2005 in

5.10.2005, 50 točk za končno poročilo stranki, 40 % za zastopanje

petih strank, 2 % materialne stroške in 20 % DDV na priznane

odvetniške storitve. Odvetniški stroški tako znašajo 8.748,60 točke,

skupaj s sodno takos torej 1,024.026,00 SIT.

Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo 50 točk za posvet s

stranko, ker je to opravilo zajeto v tarifi za sestavo tožbe, iz

istega razlota tudi ne 150 točk za študij dokumentacije, 50 točk za

prejem odgovora na tožbo in posvet s stranko, 50 točk za prejem

pripravljalne vloge z dne 3.2.2003, pregled in posvet s stranko, 525

točk za pripravljalni spis z dne 10.3.2003, ker bi tožeča stranke

svoje navedbe prav tako lahko podala na glavni obravnavi dne

13.3.2003 in zato ti stroški niso bili potrebni, 50 točk za prejem

pripravljalne vloge, 50 točk za informacijo in posvet s stranko, 100

točk za pregled dokumentacije in 350 točk za zastopanje na glavni

obravnavi 20.6.2005, ker to ni bila prva glavna

obravnava.

Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji morata toženi

stranki v celoti poravnati njene pritožbene stroške (prvi odstavek

154 in prvi odstavek 165. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa je tožeči

stranki kot potrebne pritožbene stroške (155. člen ZPP) priznalo 875

točk za sestavo pritožbe, 50 točk za pregled in posvet s stranko

(končno poročilo stranki), 40 % za zastopanje petih strank, 2 %

materialne stroške in 20 % DDV na priznane odvetniške stroške.