Appeal dismissed; subrogation action barred against debtor, valid only against third party under ZOR Art. 283.2.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Na podlagi določila drugega odstavka 283. člena ZOR se izpodbojna

tožba ne more naperiti zoper dolžnika (prvega toženca) temveč le

zoper tretjega, s katerim je bila ali v čigar korist je bilo storjeno

izpodbijano pravno dejanje.

Rok za vložitev tožbe določa 285. člen ZOR in sicer se izpodbojna

tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka 281. člena ZOR, torej

pri odplačnem razpolaganju, lahko vloži v enem letu šteto od dneva,

ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, s

katerim je tožnik zahteval, da se šteje, da je pogodba o

razveljavitvi izročilne pogodbe, po kateri je prvi toženec vrnil

drugemu tožencu nepremičnine, brez pravnega učinka glede pravnomočne

in izvršljive terjatve tožnika po sodbi Okrajnega (pravilno:

okrožnega) sodišča v in je drugi toženec dolžan dopustiti v poplačilo

te terjatve izvršbo do celotne vrednosti nepremičnin (vrnjenih z

razveljavitvijo izročilne pogodbe) glede prvega toženca zavrnilo,

glede drugega toženca pa je z izpodbijanim sklepom tožbo (kot

prepozno) zavrglo. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije

svoje stroške pravdnega postopka (tožena stranka stroškov ni

priglasila).

Zoper takšno sodbo in sklep vlaga pravočasno pritožbo tožnik.

Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb Zakona o

pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da

pritožbeno sodišče napadeno sodbo in sklep razveljavi in tožbenemu

zahtevku stroškovno ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zoper prvega toženca pravilno zavrnilo

tožbeni zahtevek. Na podlagi določila prvega odstavka 280. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR lahko vsak upnik, čigar

terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala,

izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v

škodo upnikom. Nobenega dvoma ni, da je imel tožnik zoper prvega

toženca s pravnomočno sodbo ugotovljeno terjatev, ki je že zapadla.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede dejstva, da je bila

izročilna pogodba razveljavljena v škodo tožnika. Na podlagi določila

drugega odstavka 283. člena ZOR se izpodbojna tožba ne more naperiti

zoper dolžnika (prvega toženca) temveč le zoper tretjega, s katerim

je bila ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno

dejanje. Tako se izkaže za pravilen zaključek sodišča prve stopnje,

da prvi toženec ni pasivno legitimiran v tem pravdnem postopku, da je

torej tožnik od njega neutemeljeno nekaj zahteval, zato je pravilno

zoper njega tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zmotna je trditev pritožbe, da določilo 281. člena ZOR opredeljuje

kot posebno obliko razpolaganja v korist tretjega, ki je v

sorodstvenem razmerju s tistim, ki razpolaga. Določilo 281. člena

ZOR določa pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Prvi in

drugi odstavek govorita o odplačnem, tretji in četrti odstavek pa o

neodplačnem pravnem poslu. Ni sporno, da je v tem pravdnem postopku

tretji (drugi toženec) dolžnikov krvni sorodnik v ravni vrsti in se

zato domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s tem razpolaganjem

škoduje upnikom (drugi odstavek 281. člena ZOR). Vendar pa bi ta

domneva lahko tožniku koristila le, če bi tožbo vložil v prekluzivnem

roku iz 285. člena ZOR.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je izročilna pogodba

sklenjena med tožencema odplačni pravni posel in zato pogodba o

razveljavitvi te pogodbe ne more biti neodplačan pravni posel, saj

dobi drugi toženec nazaj svoje nepremičnine, prvi toženec pa je zato

prost obveznosti dogovorjenih z izročilno pogodbo.

Rok za vložitev tožbe določa 285. člen ZOR in sicer se izpodbojna

tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka 281. člena ZOR, torej

pri odplačnem razpolaganju, lahko vloži v enem letu šteto od dneva,

ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, torej od dne, ko je

bila sklenjena pogodba o razveljavitvi izročilne pogodbe, to je od

10.12.1997 in je tako tožba vložena 10.04.2000 prepozna.

Zakaj bi sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, kakor trdi pritožba,

ker je obravnavalo dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka,

pritožbenemu sodišču ni jasno.

Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ne

bi smelo zavrniti zahtevka oziroma zavreči tožbe samo zato, ker je

bila tožena stranka v postopku pasivna, saj mora sodišče po izvedbi

dokazov, ki jih predlagata pravdni stranki, ali samo ena, pravilno

uporabiti materialno pravo in tožbenemu zahtevku ugodi le, če

ugotovi, da je utemeljen in ga obravnavati le, če ugotovi, da je bil

postavljen v zakonsko določenem roku, kadar je tak rok določen, kot v

danem primeru.

Pritožbena trditev, da je izročilna pogodba po svoji formi res

odplačna, po vsebini pa ne, ker je izročitelj premožnejši od

pridobitelja, pomeni nedopustno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka

tega prej ni zatrjevala, v pritožbi pa tudi ne pove, zakaj tega ne bi

mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tudi pritožbena izvajanja, da sodišče ni uporabilo določb Zakona o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih, da so otroci dolžni skrbeti

za svoje starše, s to pravdno zadevo nima nobene zveze, saj tožbeni

zahtevek ne temelji na z zakonom predpisanem odnosu med starši in

otroki, temveč na pogodbi. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je

obveza po izročilni pogodbi za nekoga skrbeti obveza po zakonu, saj

je takšna trditev v nasprotju sama s seboj.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem

preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb

postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo

zoper sodbo na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP pa pritožbo

zoper sklep zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča

prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške

pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena

ZPP).