Appeal dismissed; self-defense justified due to disproportionate counter-attack by victim and witnesses.

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot

neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Na mestu je pritožničino opozorilo, po katerem je treba

v obravnavani zadevi upoštevati, da je bil obdolženi

tisti, ki je pričel izzivati in da je S. B. celo udaril,

kar ob znanem stališču, da silobran zoper silobran ni

mogoč/dovoljen odpira vprašanje dovoljenosti njegovega

dejanja, s katerim je oškodovanca nedvomno poškodoval.

Toda natanko to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo,

pri čemer je zaradi izostale sorazmernosti med

obdolženčevim napadom in odvračanjem le-tega s strani

oškodovanca in ostalih dveh prič pravilno ugotovilo, da

se je ravnanje slednjih sprevrglo v nov napad, ki ga

obdolženi, glede na to, da je bil njegov napad že

nevtraliziran, ni bil več dolžan trpeti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd.

oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo

dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim

odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (KZ). V

posledici takšne sodbe je bilo odločeno, da stroški

kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka

92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni

obdolženčevi izdatki obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka

zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,

s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo

razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo

popolno in pravilno. Na podlagi pravilno ocenjenega

obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov so bila

ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki so tudi po oceni

pritožbenega sodišča opravičevala uporabo prvega

odstavka 11. člena KZ in s tem obdolženčevo oprostitev.

Pritožbeno sodišče se zato pridružuje ustrezno izdelanim

razlogom sodbe sodišča prve stopnje, jih povzema, na

bistvene pritožbene navedbe pa odgovarja:

Na mestu je pritožničino opozorilo, po katerem je treba

v obravnavani zadevi upoštevati, da je bil obdolženi

tisti, ki je pričel izzivati in da je S. B. celo udaril,

kar ob znanem stališču, da silobran zoper silobran ni

mogoč/dovoljen odpira vprašanje dovoljenosti njegovega

dejanja, s katerim je oškodovanca nedvomno poškodoval.

Toda natanko to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo

(stran 3 do 4 sodbe), pri čemer je zaradi izostale

sorazmernosti med obdolženčevim napadom in odvračanjem

le-tega s strani oškodovanca in ostalih dveh prič

pravilno ugotovilo, da se je ravnanje slednjih, ki ga

pritožnica v večjem delu bodisi minimalizira ali prezre,

sprevrglo v nov napad, ki ga obdolženi, glede na to, da

je bil njegov napad že nevtraliziran, ni bil več dolžan

trpeti (prim. Bavcon L./Šelih A., Kazensko pravo,

splošni del, ČZ Uradni list Ljubljana, 1996, stran 88).

Poudarjana intenziteta udarcev s samo pravico braniti se

nima veliko opraviti, pomembna pa je za presojo

sorazmernosti kot enim izmed pogojev za priznanje te

pravice. V tej zvezi pritožbeno sodišče v splošnem ne

more nasprotovati pritožničini ugotovitvi, po kateri

upoštevaje obdolženčevo odklonitev zdravniške pomoči,

silovitost napada ni mogla biti velika, še zlasti, ker v

trenutku storitve dejanja med udeleženci ni bilo

neposrednega fizičnega stika. Ko pa k ugotovljenemu

dodamo dejstvo, da so se obdolženca, ki prav gotovo ni

bil trezen, fizično lotili trije fantje, da se jim je

izmuznil in zatekel za točilno mizo ter da je po

izpovedbi U. U. eden od B. v tistem trenutku pričel

mahati s stolom proti obdolženemu, so zaključki enaki

zaključkom sodišča prve stopnje.

Kakšna je vzročna zveza med (ne)verodostojnostjo

izpovedbe priče in dejstvom, da je bil zoper isto podan

predlog sodniku za prekrške zaradi kršitve Zakona o

prekrških zoper javni red in mir, ki ni niti sorodna

obravnavanemu kaznivemu dejanju, ni povsem jasno, medtem

ko pritožbeno sodišče opozarja, da se verodostojnost

dokazov v kazenskem postopku v prvi vrsti preizkuša s

skladnostjo ali razhajanji z drugimi dokazi. V tem

smislu izpovedbi priče, ki v sam dogodek ni bila

neposredno vpletena in ki ni imela motiva, da bi

kogarkoli po krivem obremenjevala, ni mogoče ničesar

očitati. Njena izpovedba se vsaj v kvalitativnem, če že

ne v kvantitativnem smislu sklada z izpovedama, po

katerima oškodovanec in navedeni priči po obdolženčevem

udarcu le niso bili tako nebogljeni, da se obdolženi

zoper njihovo ravnanje ne bi smel braniti.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na

katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi

odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o

pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je

razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).