Appeal dismissed; court found procedural error but refused to correct it without prosecutor's complaint.

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in

sicer povprečnino v znesku 130.000,00 (sto trideset

tisoč 00/100) SIT.

[JEDRO]

Pri preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383.

člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je kaznivo

dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ

v škodo obdolženega in oškodovanca pravno opredelilo kot

eno kaznivo dejanje, čeprav gre za osebnostno kaznivo

dejanje in je obd. s svojim ravnanjem opisanim pod točko

1 prvostopnega izreka, dejansko izvršil dve kaznivi

dejanji grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ,

in sicer eno zoper obd., drugo pa zoper oškodovanca.

Vendar brez pritožbe upravičenega tožilca, pritožbeno

sodišče ne more odpraviti kršitve kazenskega zakona, ki

je bila storjena v korist obd., zato jo v tej sodni

odločbi zgolj ugotavlja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd.

spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega

ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega

zakonika (KZ) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje

stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in mu po 50.

členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za

vsako od kaznivih dejanj določilo kazen en mesec zapora,

nato pa mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ

določilo enotno kazen en mesec in 15 dni zapora s

preizkusno dobo enega leta. Obd. pa je prvostopno

sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja

lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim

odstavkom 133. člena KZ in kaznivega dejanja grdega

ravnanja po prvem odstakvu 146. člena KZ in mu po 50.

členu KZ prav tako izreklo pogojno obdsodbo, v kateri mu

je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca

zapora, za drugo kaznivo dejanje pa en mesec zapora,

nato pa mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ

določilo enotno kazen dva meseca in 15 dni zapora s

preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je prvostopno sodišče

odločilo, da sta obdolženca dolžna nerazdelno povrniti

stroške kazenskega postopka ter plačati vsak na

60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obd. zaradi

bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne

ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da

obd. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano

sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno razsojo.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da

pritožba zagovornika obd. ni utemeljena.

Po mnenju obdolženčevega zagovornika je podana bistvena

kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega

odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja precejšnje

nasprotje o odločilnih dejstvih, med tem, kar se navaja

v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v

postopku. "Obd. namreč v svojem zagovoru ni povedal, da

ga je pritožnik s pestjo udaril v obraz in da je

pritožnik brcal njegovega sina", zato sodišče prve

stopnje na podlagi takšnega zagovora obd. ne more

zaključiti in imeti za dokazano, da je pritožnik s

pestjo udaril soobdolženca v obraz, in da je oškodovanca

brcnil v nogo. Iz takšnih pritožbenih izvajanj

zagovornika obd. pa izhaja, da zagovornik dejansko graja

zaključke sodišča prve stopnje, ki je delno sledilo

zagovoru obd.. Graja zaključkov oziroma dokazne ocene

sodišča prve stopnje pa ne pomeni uveljavljanje

pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega

postopka ampak uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba

zagovornika obd. iz pritožbenega razloga bistvenih

kršitev določb kazenskega postopka je tako brez vsakršne

podlage, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče pri

uradnem preizkusu napadene sodbe (1. točka prvega

odstavka 383. člena ZKP) ni ugotovilo bistvenih kršitev

določb kazenskega postopka.

Pritožba zagovornika obd. pa neutemeljeno graja tudi

pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega

dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč

razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in

zagovor obeh obdolžencev pravilno ocenilo, na tej osnovi

pa zanesljivo zaključilo, da je obd. storil očitana mu

kazniva dejanja. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi

tudi sprejemljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v

celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki prvostopne sodbe, v zvezi s pritožbenimi

izvajanji zagovornika obd. pa le še dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb zagovornika obd. je v

ponavljanju zagovora obd. in izpovedbe oškodovanca ter v

podaji lastne dokazne ocene izpovedb obeh navedenih, iz

katere izhaja, da obd. ni storil očitanih mu kaznivih

dejanj. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče

pritrditi, ker nimajo podlage v podatkih kazenskega

spisa in izvedenem dokaznem postopku. Po oceni

pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem

pravilno ugotovilo, da je obd. s pestjo večkrat udaril v

obraz soobdolženega, saj navedeno izhaja iz izpovedbe

priče in oškodovanca, prav tako pa tudi iz izvedenskega

mnenja izvedenca medicinske stroke dr., v katerega

strokovnost in objektivnost pritožbeno sodišče nima

nobenih pomislekov. Prav tako pa je prvostopno sodišče

pravilno ugotovilo, da je obd. storil tudi kaznivo

dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224.

člena KZ, saj je nelogično in življenjsko

nesprejemljivo, da bi obd. sam poškodoval svoj lastni

traktor.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba zagovornika obd.

ne more omajati pravilnosti prvostopnega krivdnega

izreka.

Pri preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383.

člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je kaznivo

dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ

v škodo obdolženega in oškodovanca pravno opredelilo kot

eno kaznivo dejanje, čeprav gre za osebnostno kaznivo

dejanje in je obd. s svojim ravnanjem opisanim pod točko

1 prvostopnega izreka, dejansko izvršil dve kaznivi

dejanji grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ,

in sicer eno zoper obd., drugo pa zoper oškodovanca.

Vendar brez pritožbe upravičenega tožilca, pritožbeno

sodišče ne more odpraviti kršitve kazenskega zakona, ki

je bila storjena v korist obd., zato jo v tej sodni

odločbi zgolj ugotavlja. Bistvenih kršitev določb

kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v škodo

obdolžencev, na katere je dolžno paziti po uradni

dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji za obd. se

zagovornik ne pritožuje, njen preizkus pa je pritožbeno

sodišče opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter

določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni

nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu

izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Prvostopno

sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanih

kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in vse

ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero

kazenske sankcije, obdolžencu pa izreklo kazensko

sankcijo zgolj opozorilne narave ter mu z njo določilo

ustrezno dolgo enotno zaporno kazen in primerno

preizkusno dobo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na

določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka

98. člena ZKP, povprečnina pa je bila obd. odmerjena v

skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega

zakona.