Slovenian court dismisses appeal on conviction for concealment, ruling general knowledge of crime suffices.

Pritožba zagovornika obd. A. N. se zavrne kot

neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega

postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena

ZKP.

[JEDRO]

Kaznivo dejanje prikrivanja iz drugega odstavka 221.

člena KZ stori, kdor bi za stvar, ki jo je kupil, moral

in mogel vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim

dejanjem. Storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku

221. člena KZ lahko ravna z tremi oblikami krivde -

eventualnim naklepom, z zavestno ali nezavestno

malomarnostjo, pri čemer pa za temeljno dejanje ni

potrebno, da bi bila izrečena obsodilna sodba, kar sicer

pravilno ugotavlja pritožba sama. Sam obdolženec pa je

povedal, da se na računalnike spozna in je zato vedel za

ceno v trgovini, ki je bistveno višja, ob nakupu pa si

je mislil, da neznanec računalnika po normalni poti že

ni kupil. Zato za storitev kaznivega dejanja po drugem

odstavku 221. člena KZ ni potrebno, da bi storilec vedel

za pravo opredelitev kaznivega dejanja, pomembno je le,

da na splošno ve za obstoj kaznivega dejanja. Z izrazom

"mogel in moral vedeti" pa se pri tem kaznivem dejanju

nakazuje na nakup in druge oblike prikrivanja tako

imenovanih sumljivih stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo

obd. za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po drugem

v zvezi s prvim odstavkom 221. člena Kazenskega zakonika

(KZ) in mu po drugem odstavku 50. člena istega zakonika

izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen dva

meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 69.

členu KZ je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema

predmeta - računalnika. Na podlagi določbe četrtega

odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je

obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega

postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena

ZKP.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik

zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka,

kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da

obdolženca oprosti obtožbe ali obtožbo zavrne, podrejeno

pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik v pritožbi ne opredeljuje, iz

katere točke in odstavka 371. člena ZKP bi naj

prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega

postopka, kot tudi ne, iz katere točke 372. člena ZKP bi

naj bil kršen kazenski zakon. Vendar pa iz obrazložitve

izhaja, da bi naj prvostopno sodišče kršilo kazenski

zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, ko je sprejelo

obsodilno sodbo, ne da bi obstajali zakonski znaki

kaznivega dejanja prikrivanja, torej da bi obstajalo

temeljno kaznivo dejanje. Po mnenju pritožbe pa je iz

istega razloga prvostopno sodišče bistveno kršilo še

določbe kazenskega postopka in očitno torej iz 11. točke

prvega odstavka 371. člena ZKP, saj o tem, čigav je

računalnik, ki ga je kupil obdolženec ter o tem, kje se

obravnava kaznivo dejanje tatvine tega računalnika,

izpodbijana sodba nima razlogov.

Stališče obdolženčevega zagovornika v pritožbi je

zgrešeno. Kaznivo dejanje prikrivanja iz drugega

odstavka 221. člena KZ stori, kdor bi za stvar, ki jo je

kupil, moral in mogel vedeti, da je bila pridobljena s

kaznivim dejanjem. Storilec kaznivega dejanja po drugem

odstavku 221. člena KZ lahko ravna z tremi oblikami

krivde - eventualnim naklepom, z zavestno ali nezavestno

malomarnostjo, pri čemer pa za temeljno dejanje ni

potrebno, da bi bila izrečena obsodilna sodba, kar sicer

pravilno ugotavlja pritožba sama. Sam obdolženec pa je

povedal, da se na računalnike spozna in je zato vedel za

ceno v trgovini, ki je bistveno višja, ob nakupu pa si

je mislil, da neznanec računalnika po normalni poti že

ni kupil. Zato za storitev kaznivega dejanja po drugem

odstavku 221. člena KZ ni potrebno, da bi storilec vedel

za pravo opredelitev kaznivega dejanja, pomembno je le,

da na splošno ve za obstoj kaznivega dejanja. Z izrazom

"mogel in moral vedeti" pa se pri tem kaznivem dejanju

nakazuje na nakup in druge oblike prikrivanja tako

imenovanih sumljivih stvari. Uveljavljana pritožbena

razloga zato nista podana, kršitev, na katere je dolžno

paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni

ugotovilo.

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji se

zagovornik ne pritožuje, njen preizkus pa je pritožbeno

sodišče opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog

kršitve kazenskega zakona in določbo 386. člena ZKP. Pri

tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za

spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v

korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo

težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo

obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so

pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije,

obdolžencu pa izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne

narave ter mu z njo določilo ustrezno dolgo zaporno

kazen in primerno preizkusno dobo.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev

zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti

(prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o

pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je

razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi

pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov

pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi

s prvim odstavkom 98. člena ZKP).