Criminal appeal partially allowed; court remands sexual assault case for new trial on specific facts.

I. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke in delni

ugoditvi pritožbi zagovornice in pritožbi zagovornika se

sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i :

-v odločbi o krivdi in posamezni kazni za kaznivo

dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po

tretjem odstavku 183. člena KZ, opisano pod 1. točko

prvostopnega izreka,

-v odločbi o enotni kazni,

-v odločbi o vštetju pripora,

-v odločbi o napotitvi mladoletne oškodovanke na pravdo

-v odločbi o stroških kazenskega postopka

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zagovornice in pritožba

zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in v

nespremenjenem obsegu p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Sodišča so v presoji, katere dokaze bodo izvedla in kako

jih bodo ocenila, prosta (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Presoja ustreznosti in sprejemljivosti dveh različnih

izvedenskih mnenj ni nobena izjema. To pomeni, da lahko

sodišče posamezno izvedensko mnenje deloma ali v celoti

sprejme ali pa ga zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti

ali dvomov, ki jih z novim zaslišanjem ni mogoče

odpraviti, delno ali v celoti zavrne. Presojo, ki mora

temeljiti na pravilih logičnega mišljenja in povprečni

življenjski izkušnji, je sodišče, enako kot pri

zavrnitvi dokaznega predloga dolžno ustrezno obrazložiti

in to je na načelni ravni praktično vse, kar mora v tej

zvezi storiti.

Po uveljavitvi Kazenskega zakonika Republike Slovenije

(Ur.l. RS, št. 63/94) je kaznivo dejanje nasilništva v

njegovi temeljni obliki, v primerjavi z nekdanjim

kaznivim dejanjem nasilniškega obnašanja iz prvega

odstavka 222. člena Kazenskega zakona (Ur.l. SRS, št.

12/77 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) storjeno

z izvršitvenim ravnanjem, ki že samo po sebi pomeni

kaznivo dejanje (razen seveda delanja nasilja), vendar

je bilo izvršeno na način ali v okoliščinah, ki

povzročajo zgražanje ali prestrašenost v javnosti (prim.

Kazenski zakonik Republike Slovenije z uvodnimi

pojasnili, ČZ Uradni list, Ljubljana 1994, str. 87), po

noveli zakonika iz leta 1999 pa še ogroženost ali vse

našteto v družini. Če se strinjamo, da morajo imeti

izvršitvena ravnanja iz prvega odstavka 299. člena KZ,

med katerimi so tri kazniva dejanja, najprej za

posledico prizadetost posameznikove telesne ali duševne

celovitosti, potem je jasno, da je vsako izmed teh

ravnanj in z njimi obravnavano kaznivo dejanje, kljub

uporabljenim nedovršnim glagolom v zakonskem opisu

dejanja, mogoče izvršiti že z enim samim in ne šele z

večimi istovrstnimi ravnanji. V nasprotnem se moramo

soočiti s sklepom, da z enim samim ravnanjem, ne glede

na njegovo vrsto, posameznikove telesne ali duševne

celovitosti ni mogoče prizadeti, kar pa je ponovno

seveda nesprejemljivo.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče na je obd. spoznalo za krivega storitve

kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena

Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja po prvem

odstavku 299. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je

bila po tretjem odstavku 183. člena KZ določena kazen

dve leti zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem

odstavku 299. člena KZ dva meseca zapora, nakar mu je

bila na podlagi 47. člena KZ izrečena enotna kazen dve

leti in en mesec zapora. V izrečeno kazen je bil

obdolženemu na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ

vštet pripor. Mladoletna oškodovanka je bila z njenim

premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, medtem

ko je bilo obdolženemu naloženo še plačilo stroškov

kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka

92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), stroškov iz

7. točke istega odstavka ter plačilo povprečnine v

višini 500.000,00 SIT. Povzeto je bilo storjeno s sodbo.

Zoper sodbo so se pritožili:

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazni v

zvezi s kaznivim dejanjem pod 1. točko prvostopnega

izreka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno

sodbo spremeni tako, da obdolženemu za to kaznivo

dejanje določi ustrezno višjo kazen, nato pa za obe

kaznivi dejanji izreče višjo enotno kazen zapora,

- obdolženčeva zagovornica, zaradi bistvenih kršitev

določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi

"zmotne uporabe materialnega prava" s predlogom, da

pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da

obdolženca obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da

sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim

senatom in

- obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev

določb kazenskega postopka, nepopolno oziroma

zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, "zmotne

uporabe materialnega prava" ter odločbe o kazni in

stroških kazenskega postopka s predlogom, da

pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da

obdolženega obtožbe oprosti oziroma, da isto sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Obdolženčeva zagovornica je še odgovorila na pritožbo

okrožne državne tožilke. Z odgovorom pravzaprav

dopolnjuje razloge iz podane pritožbe in obnavlja

predlog, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi.

Pritožbeno sodišče je po predhodno podanem predlogu o

seji obvestilo obdolženega, njegovo zagovornico in

zagovornika ter zagovornika, ki ga je obdolženi (znova)

pooblastil za zagovarjanje v pritožbenem postopku. Seje

so se udeležili vsi, razen obdolženčeve zagovornice, ki

je svoj izostanek obrazložila z drugimi službenimi

obveznostmi, kar pa ni bila ovira, da seja ne bi bila

opravljena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Seja je bila iz istih razlogov kot glavna obravnava

opravljena ob izključeni javnosti (295. člen ZKP).

Ni se mogoče strinjati z obdolženčevim zagovornikom, ko

uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 8.

točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je

izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska

mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (v

nadaljevanju: Komisija) nedovoljen dokaz, "saj temelji

na podatkih, ki jih je skupina izvedencev komisije

pridobila iz posrednih ali neposrednih navajanj

oškodovane, ki je privilegirana priča in je uporaba

njenega pričevanja, ker ne more razumeti pravic do

zavrnitve pričanja zoper očeta, za namene procesa

prepovedana". Če lahko pustimo ob strani, da pritožnik

ne pove, za katero kršitev z Ustavo določenih pravic in

temeljnih svoboščin v tem primeru gre in ne določbe

zakona, po kateri uporaba takšnega dokaza ni dovoljena,

je treba opozoriti, da trditev temelji na posplošeni

zaznavi, da so članice Komisije postavljanje takšnih

vprašanj zanikale z enakimi odgovori, pri čemer so

uporabljale pravniško terminologojo, ki jo tudi če bi

bila ta zaznava povsem pravilna, ne gre razumeti kot

hibo temveč kot kakovost. Članice Komisije so namreč na

ta način samo dokazale, da so jim znane zakonsko

postavljene meje, ki jih pri svojem delu in njegovi

nepravni naravi navkljub ne smejo prestopiti. Navedena

kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

Obdolženčev zagovornik nima prav niti tedaj, ko sodišču

prve stopnje očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka

371. člena ZKP, "ker je obrazložitev sodbe v nasprotju

sama s seboj, ker v sodbi niso navedeni razlogi o

odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni". Nasprotij in

nejasnosti zagovornik ne obrazloži, medtem ko so po

njegovem izostali razlogi o zavrnitvi predloga za

izločitev izvedenskega mnenja Komisije in razlogi o

načinih zadovoljitve obdolženčevega spolnega nagona. Nič

od navedenega ne drži. Sodišče prve stopnje zavrnitve

predloga za izločitev omenjenega izvedenskega mnenja ni

odpravilo z "češ da je že vse obrazloženo v sklepu in da

se sklicuje nanj", temveč je na deseti strani sodbe

odločitev o zavrnitvi korektno in ustrezno obrazložilo,

v presežku ("več o tem"), pa je napotilo na posebni

sklep, s katerim je to odločitev izdalo. Enako velja

glede obrazložitve zadovoljitve spolnega nagona, ki jo

je sodišče prve stopnje podalo na deseti in enajsti

strani sodbe, ko je ocenjevalo ugotovitve in predvsem v

delu, ko je ta govorila o brisanju mej med običajnimi

ravnanji in ravnanji s spolno konotacijo. Slednja že po

naravi stvari stvari služijo zadovoljitvi spolnega

nagona, zaradi česar kakšna obširna obrazložitev v tej

smeri pravzaprav niti ni potrebna.

Če je obdolženčeva zagovornica s tako imenovanimi

protispisnostmi v 8. točki pritožbe (razen s pripombo iz

predzadnje alineje) imela v mislih kršitev določb

kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.

člena ZKP in ne morebiti zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, je treba opozoriti, da se mora

nasprotje nanašati na odločilna dejstva, razen tega pa

mora biti precejšnje. Ničesar od povzetega zagovorničine

pripombe na izpolnjujejo in zato o navedeni kršitvi

določb kazenskega postopka ni mogoče govoriti.

Sodišča so v presoji, katere dokaze bodo izvedla in kako

jih bodo ocenila, prosta (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Presoja ustreznosti in sprejemljivosti dveh različnih

izvedenskih mnenj ni nobena izjema. To pomeni, da lahko

sodišče posamezno izvedensko mnenje deloma ali v celoti

sprejme ali pa ga zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti

ali dvomov, ki jih z novim zaslišanjem ni mogoče

odpraviti, delno ali v celoti zavrne. Presojo, ki mora

temeljiti na pravilih logičnega mišljenja in povprečni

življenjski izkušnji, je sodišče, enako kot pri

zavrnitvi dokaznega predloga dolžno ustrezno obrazložiti

in to je na načelni ravni praktično vse, kar mora v tej

zvezi storiti.

S tem, ko je sodišče prve stopnje glede jedrnega

vprašanja v obravnavani zadevi sprejelo izvedensko

mnenje Komisije in ne izvedenskega mnenja oziroma, ko je

prvo ocenilo kot bolj ustrezno od drugega, se ni

postavilo za razsodnika v stroki in v ničemer ni kršilo

določb kazenskega postopka kot to neobrazloženo

uveljavlja obdolženčeva zagovornica v 4. točki pritožbe.

Če bi njeno stališče obveljalo, bi to pomenilo, da

sodišča pod nobenim pogojem ne bi smela posameznega

izvedenskega mnenja oceniti kot pomanjkljivega in/ali

dvomljivega, kar ne samo da je nezdružljivo z 258.

členom ZKP, temveč je z vidika zgoraj citiranega načela

nevzdržno. Takšno stališče bi namreč v končni posledici

predpostavljalo naknadno postavljanje nekakšnega

nadizvedenca, ki bi ocenjeval strokovnost njegovega

predhodnika. Mnenje navedenega izvedenca bi sodišče v

vsakem primeru zavezovalo do te mere, da bi mnenje

predhodno postavljenega izvedenca moralo sprejeti ali ga

zavrniti, s čemer bi se znova vrnili v obdobje, ko je

bila presoja dokazov zakonsko ali kako drugače

zapovedana. Drugo vprašanje pa je, na kakšen način je

sodišče omenjene pomanjkljivosti ugotovilo in na čem

temeljijo dvomi, zaradi katerih posamezno izvedensko

mnenje ni bilo sprejeto. To vprašanje bo v nadaljevanju

obrazložitve posebej obravnavano.

Neutemeljen je tudi pomislek obdolženčevega zagovornika

o tem, ali je bila Komisija sestavljena v skladu z

odredbo sodišča in v skladu z določili Zakona o

kazenskem postopku, pri čemer je ostalo zamolčano,

katera zakonska določila so bila z aktualno sestavo

kršena in kako je to vplivalo ali moglo vplivati na

zakonitost in pravilnost sodbe. Treba je namreč

opozoriti, da je sodišče prve stopnje v skladu z 255.

členom ZKP zaupalo izvedenstvo strokovnemu zavodu

(Medicinski fakulteti) in da v tem primeru zadostuje že,

če izvedensko mnenje neposredno izdelajo strokovnjaki

tega zavoda. Izvedence, ki so v navedeni odredbi sodišča

prve stopnje ločeni s pomišljajem od strokovnjakov je

zato treba razumeti kot opcijo in ne kot zapoved, ki

konec koncev nima niti zakonske podlage.

Pritožnika pa imata prav, ko grajata ravnanje sodišča

prve stopnje, ki ni odločilo o dokaznem predlogu po

postavitvi izvedenca psihiatrične stroke za obdolženca,

ki ga je 14.04.2003 podala obdolženčeva nekdanja

zagovornica in ki ga je njegova aktualna zagovornica

ponovila na glavni obravnavi 09.12.2004, potem ko

izvedenca ni soočilo s preostalima dvema članicama

Komisije in ko je njegovo mnenje v sodbi zavrnilo s

strokovnimi razlogi, brez da bi bili ti s predočenjem

izvedencu pretreseni na glavni obravnavi. Gre za kršitve

četrtega odstavka 299. člena ZKP, 258. člena ZKP in

prvega odstavka 355. člena istega zakona, ki bi

upoštevaje naravo kaznivega dejanja in razlike v

izvedenskih mnenjih tudi po oceni pritožbenega sodišča

utegnile imeti za posledico nepravilnost in z njo

nezakonitost sodbe.

Kot to utemeljeno opozarja obdolženčev zagovornik in

nekoliko posplošeno še njegova zagovornica, je

zadovoljitev spolnega nagona sestavni del opisa

očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183.

člena KZ. S tem je zadovoljitev nedvomno postala

dejstvo, o obstoju katerega je treba odločiti (odločilno

dejstvo), čeravno ne gre za zakonski znak navedenega

kaznivega dejanja. Nenazadnje tudi zato, ker

zadovoljitev spolnega nagona osmišlja opisana

obdolženčeva ravnanja oziroma jih loči od podobnih,

vendar spolne konotacije prostih ravnanj. Obdolženčevi

spolni nagibi in morebitne motnje kot tako imenovana

dejstva indici zaradi povezanosti z zadovoljitvijo

spolnega nagona kot odločilnim dejstvom niso brez

vsakršne spoznavne vrednosti in zato se je treba

strinjati, da bi sodišče prve stopnje o tovrstnem

dokaznem predlogu moralo odločiti. Res je sicer, da v

primeru pozitivne odločitve izvedensko mnenje, v katerem

bi bilo ugotovljeno, da obdolženčevi nagibi ne odstopajo

od običajnih in da pri njemu ni prisotna nobena motnja,

slednjega kot storilca očitanega kaznivega dejanja ne bi

izključevalo, spet pa ni mogoče zanikati določenega

vpliva, ki bi ga takšno mnenje utegnilo imeti na izvedbo

in oceno ostalih, pretežno protislovnih dokazov. Da gre

pri vseh za tako imenovane posredne dokaze verjetno ni

treba posebej opozarjati. Z izostalo odločitvijo o

zagovorničinem dokaznem predlogu je tako nastal prazen

prostor, ki odpira možnost drugačne dejanske presoje,

kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. To pa se,

upoštevaje zahteve po pravilnosti in zakonitosti sodbe

ne bi smelo zgoditi.

Na glavni obravnavi je bilo opravljeno soočenje med

dr. , ki je sam izdelal izvedensko mnenje in mag. kot

članico Komisije, katere mnenje se v končni ugotovitvi

razlikuje od mnenja prvega izvedenca. Soočenje ni bilo

popolno. Bržkone je k temu prispeval sam dr. , ko je ob

soočenju dvakrat povedal, da svojega mnenja ne more

spremeniti. Toda po drugi strani ne sme ostati prezrto,

da je izvedensko mnenje Komisije celota, ki je

sestavljena iz treh, z vidika strok niti ne tako

različnih delov. To pomeni, da bi moral biti dr. , ne

oziraje se na njegovo kategoričnost, tudi po presoji

pritožbenega sodišča soočen s preostalima dvema

članicama Komisije. Nenazadnje že zato, ker navedeni

izvedenec le ni povsem "zaprl vrat" z izraženo domnevno,

da se utegnejo stvari razjasniti po zaslišanju

preostalih dveh članic Komisije. V takšnem primeru je

soočenje s ciljem odprave razlik v izvedenskih mnenjih

sestavni del zaslišanja posameznega izvedenca ali

strokovnjaka - seveda ko slednji nastopa kot član

strokovnega zavoda. V nasprotnem njihova zaslišanja niso

v celoti izvedena. Izvedenci ali strokovnjaki lahko

namreč po opravljenem soočenju svoje ugotovitve

uskladijo, s čemer sodišče dobi končen odgovor na

vprašanje, ki ga je s postavitvijo izvedenca iskalo ali

pa, ko isti svojih ugotovitev ne morejo uskladiti,

končno podlago za sprejem ali za vrnitev posameznega

izvedenskega mnenja ali za odločitev o postavitvi novega

izvedenca. Z izostalim soočenjem med dr. in preostalima

dvema članicama komisije, njihova zaslišanja niso bila

izvedena v celoti, zaradi česar še vedno ni mogoče

izključiti možnosti, da kateri izmed zgoraj navedenih

razultatov ne bi bil obdolžencu v korist. Vzročna zveza

med neuresničenimi zahtevami iz 258. člena ZKP in

morebitno nepravilnostjo sodbe je na ta način izkazana,

do česar pa upoštevaje vsebino določbe drugega odstavka

371. člena ZKP ne bi smelo priti.

Kot to izhaja iz obrazložitve sodbe je sodišče prve

stopnje opravilo preizkus ugotovitev, ki jih je v

izvedenskem mnenju podal dr. tudi s primerjavo stališč

različnih avtorjev (mimogrede teh ni težko

identificirati) iz strokovne literature. Toda stališča

niso bila izvedencu predočena med njegovim zaslišanjem

na glavni obravnavi. To pomeni, da je del predmeta

dokazne ocene postalo nekaj, kar ni bilo izvedeno -

pretreseno na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena

ZKP). Če lahko prezremo, da je bil na ta način strankam

odvzet določen vpliv na dokazno oceno sodišča,

izvedenčevo zaslišanje, brez opravljenega predočenja

navedenih stalič ne more biti v celoti izvedeno. Enako

kot zgoraj ob izostalem soočenju tudi v tem primeru ni

mogoče izključiti možnosti, da dr. na predočeno ne bi

odgovoril na način, ki bi rezultiral v sprejetju

njegovega mnenja. Da bi takšen rezultat obdolžencu v

dokaznem smislu utegnil koristiti verjetno ni treba

posebej izpostavljati.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje

ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka odpravilo

s tem, da bo odločilo o navedenem dokaznem predlogu, da

bo izvedencu dr. - če se bo za takšen način preizkušanja

ugotovitev odločilo - zgornja stališča avtorjev iz

strokovne literature predočilo in da bo istega izvedenca

soočilo z vsemi članicami Komisije. Preizkusilo pa bo

tudi ostale pritožbene navedbe obeh pritožnikov, s

katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi navedene kršitve

ni moglo ukvarjati, kot se iz istih razlogov ni moglo

ukvarjati s pritožbenimi navedbami okrožne državne

tožilke. Upoštevaje omenjeno posrednost dokazov, in da

bi bilo povsem preizkušeno, ali je oškodovankino

vedenje, kot so ga opazili dr. in članice Komisije

posledica opisanega obdolženčevega ravnanja in ne

morebiti zlitja različnih vzrokov (predvsem

oškodovankine specifične razvojne faze, zdravstvenih

težav s kožo ter razpada skupnosti med obdolženim in)

naj kot splošna usmeritev v tej zvezi velja premislek o

novih spoznanjih, ki bi jih sodišče prve stopnje

utegnilo pridobiti z zaslišanjem v dokaznem postopku

nekajkrat omenjene, potem s postavitvijo izvedenca

dermatologa v zvezi z oškodovankinimi hospitalizacijami

in s pridobljeno dokumentacijo, ki naj bi govorila o

oškodovankinih obiskih pri kliničnem psihologu že pred

obravnavanim obdobjem.

K točki II:

Pritrditi je obdolženčevi zagovornici, da je sodišče

prve stopnje v izreku sodbe navedlo, da je obdolženi to

kaznivo dejanje storil 09.05.2002, medtem ko je

oškodovanka ob vložitvi zasebne tožbe navajala, da je do

dogodka prišlo dne 08.05.2002, kar potrjuje tudi

medicinska dokumentacija, ki jo je ob tem predložila.

Toda to še ne pomeni, da imamo opraviti s kršitvijo iz

11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izrek sodbe

zaradi napačno navedenega datuma storitve kaznivega

dejanja, sploh pa ko ta ni znak kaznivega dejanja

oziroma ko se ne "pokriva" s kakšnim drugim kaznivim

dejanjem ne more biti nerazumljiv, si ne nasprotuje in

ne nasprotuje razlogom sodbe. Slednja ugotovitev je

navidez tvegana, ker je sodišče prve stopnje v razlogih

sodbe vsaj dvakrat določno navedlo, da je do

obravnavanega dogodka prišlo 08.05.2002, vendar je to

nasprotje (če je v primeru razlike enega dne o nasprotju

sploh mogoče govoriti) po presoji pritožbenega sodišča

posledica očitne pisne pomote, ki jo je mogoče odpraviti

s sklepom iz 365. člena ZKP (prim. Horvat Š., Zakon o

kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana

2004, stsr. 794). Priložena dokumentacija, oškodovankina

izpovedba, izpovedbe prič, mogoče celo izvedenca in

obdolženčev zagovor, skratka vsa izvedena dokazna

sredstva govorijo, da je opisani historični dogodek

potekal 08.05.2002 in da je sodišče prve stopnje izreklo

sodbo v zvezi s tem in ne morebiti s kakšnim drugim

historičnim dogodkom, ki ga predhodno niti ni

obravnavalo.

Nobenega nasprotja tudi ni med vsebino zapisnikov o

izpovedbah prič v postopku, razlogi sodbe in posledično

z njenim izrekom, kot to zatrjuje obdolženčeva

zagovornica. Vznemirjenost je podpomenka prepovedani(m)

posledici(am) iz prvega odstavka 299. člena KZ (prim.

Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, GV

Založba, Ljubljana 2002, str. 727) in hkrati nadpomenka

natanko tistim občutenjem, ki sta jih navedeni priči s

svojima izpovedbama posredovali in zato smiselno

uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 11.

točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti

podana.

Pritožbeno sodišče je pozorno preučilo tudi pritožničino

manjšo retrospektivo razvoja obravnavanega kaznivega

dejanja, ki jo je zaključila s stališčem, da mora

storilec za uresničitev zakonskega dejanskega stanu

kaznivega dejanja nasilništva iz prvega odstavka 299.

člena KZ, različno kot je to bilo v danem primeru

izvršiti več istovrstnih ravnanj, kar bi pomenilo, da

mora drugega večkrat hudo razžaliti, z njim grdo

ravnati, mu delati nasilje ali ogrožati njegovo varnost.

Takšnega stališča ni mogoče sprejeti. Po uveljavitvi

Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur.l. RS, št.

63/94) je navedeno kaznivo dejanje v njegovi temeljni

obliki, v primerjavi z nekdanjim kaznivim dejanjem

nasilniškega obnašanja iz prvega odstavka 222. člena

Kazenskega zakona (Ur.l. SRS, št. 12/77 s kasnejšimi

spremembami in dopolnitvami) storjeno z izvršitvenim

ravnanjem, ki že samo po sebi pomeni kaznivo dejanje

(razen seveda delanja nasilja), vendar je bilo izvršeno

na način ali v okoliščinah, ki povzročajo zgražanje ali

prestrašenost v javnosti (prim. Kazenski zakonik

Republike Slovenije z uvodnimi pojasnili, ČZ Uradni

list, Ljubljana 1994, str. 87), po noveli zakonika iz

leta 1999 pa še ogroženost ali vse našteto v družini. Če

se strinjamo, da morajo imeti izvršitvena ravnanja iz

prvega odstavka 299. člena KZ, med katerimi so tri

kazniva dejanja, najprej za posledico prizadetost

posameznikove telesne ali duševne celovitosti, potem je

jasno, da je vsako izmed teh ravnanj in z njimi

obravnavano kaznivo dejanje, kljub uporabljenim

nedovršnim glagolom v zakonskem opisu dejanja, mogoče

izvršiti že z enim samim in ne šele z večimi

istovrstnimi ravnanji. V nasprotnem se moramo soočiti s

sklepom, da z enim samim ravnanjem, ne glede na njegovo

vrsto, posameznikove telesne ali duševne celovitosti ni

mogoče prizadeti, kar pa je ponovno seveda

nesprejemljivo. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona

iz 1. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

Isto kršitev je uveljavljal tudi obdolženčev zagovornik,

vendar z obrazložitvijo, s katero pravzaprav graja

dokazno oceno sodišča prve stopnje, zaradi česar je bilo

treba njegovo pritožbo v tem delu obravnavati znotraj

pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja.

Oba pritožnika uveljavljata še kršitev kazenskega zakona

iz 3. točke 372. člena ZKP. Opozarjata namreč, da je

oškodovanka v zvezi z istim dogodkom podala zasebno

tožbo, ki jo je kasneje umaknila, sodišče pa je nato

izdalo sklep, s katerim je to tožbo zavrglo.

Po prepričanju pritožnikov je s tem nastopila ovira, ki

je sodišču prve stopnje preprečevala meritorno odločitev

in bi le-to v obravnavani zadevi moralo izdati zavrnilno

sodbo. Kljub prepričanju pritožnikoma ni mogoče

pritrditi in to iz istih razlogov, kot jih je v

obrazložitvi sodbe podalo že sodišče prve stopnje.

Dodati je le, da v primeru odločitev sodišča iz prvega

odstavka 437. člena ZKP kazenski postopek ni začet in da

zato tudi ne more biti ustavljen ter na ta način končan.

Skratka, prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena

Ustave RS in prvega odstavka 10. člena ZKP tovrstnih

odločitev ne zajema.

Kot rečeno je obdolženčev zagovornik, sicer v okviru

drugega pritožbenega razloga grajal tudi dokazno oceno

sodišča prve stopnje. Tej nasprotuje predvsem v delu, ko

je bilo ugotovljeno, da je bilo dejanje storjeno v

javnosti in da so bile v izreku sodbe navedene osebe

zato vznemirjene, vendar njegove graje ni bilo mogoče

sprejeti. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je

dokazna ocena sodišča prve stopnje popolna in pravilna.

Ker je tudi ustrezno obrazložena, jo pritožbeno sodišče

povzema na pritožbene navedbe pa odgovarja:

Nikakor ne drži, da je do obravnavanega dogodka prišlo

"med štirimi stenami" in da zato javnost ni mogla biti

vznemirjena oziroma prestrašena. Že zato ne, ker

potemtakem dogodka sploh ne bi zaznal in ga sodišču niti

ne bi mogel posredovati. S tem, ko je s klicem

pritegnila pozornost, ki je stal na dvorišču se je

obravnavani dogodek v prenesenem pomenu besede iz

zasebnih prostorov preselil v javnost. Ta je lahko

dogodek zaznala neposredno ali posredno, morala pa je

biti vznemirjena, kar je kot vemo podpomenka za

zgražanje in/ali prestrašenost. Upoštevaje vsebino

oškodovankine izpovedbe in izpovedb prič je bil zadnji

pogoj nedvomno izpolnjen in tega dejstva, pritožnikovi

parcialni povzetki izpovedbe priče ne morejo spremeniti.

Obdolženčev zagovornik se je zoper sodbo pritožil tudi

zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar glede tega

kaznivega dejanja pritožbe ni obrazložil. Toda ko je

podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja v obdolženčevo korist, zajema tudi

pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen

ZKP). Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni

utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi moralo sodišče

prve stopnje obdolženca mileje kaznovati. Obdolženemu je

bila izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in višini

ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi

ter v splošnem pomeni sorazmeren odziv na storjeno

kaznivo dejanje.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi po

opravljenem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo

preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni

dolžnosti, je pritožbi obdolženčeve zagovornice in

obdolženčevega zagovornika v tem delu moralo kot

neutemeljeni zavrniti (391. člen ZKP).