Appeal dismissed for acquittal; appeal allowed for contradictory verdict of guilt and warning.

I. Pritožba zagovornice obd. se zavrne kot neutemeljena

in se za tega obdolženca v izreku o krivdi, kazenski

sankciji ter stroških kazenskega postopka potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega

postopka, nagrada in potrebni izdatki po uradni

dolžnosti postavljene zagovornice v tem postopku pa se

izplačajo iz proračunskih sredstev.

II. Ob reševanju pritožbe zagovornice obd. se sodba

sodišča prve stopnje za obd. po uradni dolžnosti

razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe obdolženega

najprej spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja

lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim

odstavkom 133. člena KZ, nakar je na podlagi 61. člena

KZ sprejelo sklep in istemu obdolženemu izreklo sodni

opomin. Takšen izrek nasprotuje sam sebi (11. točka

prvega odstavka 371. člena ZKP).

Ker je sodni opomin nadomestilo za kazen, podlaga za

njegov izrek ni v posameznikovi krivdi. Odtod razlika v

vrsti odločbe, ki jo sodišče razglasi in izda v primeru

sodnega opomina in odtod drugi odstavek 447. člena ZKP,

po katerem sodišče v izreku sklepa ne navede, da je

obdolženi kriv, temveč samo, da se mu izreka sodni

opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe in njegovo

zakonsko označbo. Izrek o krivdi in izrek o sodnem

opominu se medsebojno izključujeta in ju v enotnem

izreku ni mogoče trpeti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd.

spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude

telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega

zakonika (KZ), obd. pa storitve kaznivega dejanja lahke

telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom

133. člena KZ. Prvemu obdolženemu je bila po 50. členu

KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila na

podlagi prvega odstavka 134. člena KZ določena enoletna

zaporna kazen s preizkusno dobo dveh let, medtem ko je

bil za drugega obdolženega po 61. členu KZ sprejet

sklep, da se mu na podlagi tretjega odstavka 133. člena

KZ izreče sodni opomin. Obd. je bilo po prvem odstavku

97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naloženo

plačilo nagrade in potrebnih izdatkov po uradni

dolžnosti postavljene zagovornice, oba obdolžena pa sta

bila na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP

oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do

6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obd., zaradi

bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve

kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da le-to napadeno sodbo

spremeni in obdolženega obtožbe oprosti oziroma

podrejeno, da isto sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je 19.07.2006 opravilo sejo v

odsotnosti višjega državnega tožilca, ki je bil o seji

pravilno obveščen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal

naslednje:

K I. točki izreka:

Po pritožničinem je do bistvene kršitve določb

kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.

člena prišlo tedaj, ko je sodišče prve stopnje v

razlogih sodbe navedlo, "da bi naj" zagovor obd.

potrdila tudi priča, ki je izpovedala, da je nož, ki ga

je prinesel s seboj, ves čas ležal na tleh in da ta

obdolženi z njim ni mogel zamahovati proti obd., kar pa

ne drži, saj je priča, ko ji je bil v preiskavi predočen

zagovor zadnjega obdolženca, ki je povedal, da je bil

porezan in da je obd. mahal z nožem proti njemu, izrecno

povedala, da tega ni videla, je pa bila zaradi dogajanja

v šoku in preplašena. Toda zatrjevano nasprotje med

razlogi sodbe o zapisniku o izpovedbi priče in vsebino

tega zapisnika - mimogrede to mora biti precejšnje, po

presoji pritožbenega sodišča ni podano. Sodišče prve

stopnje je namreč pravilno povzelo izpovedbo, ki jo je

ta podala na glavni obravnavi dne 07.10.2005, s katero

je svojo izpovedbo iz preiskave pravzaprav potrdila. Res

je sicer, da je v preiskavi povedala tudi tisto, na kar

opozarja pritožnica, vendar ne sme ostati prezrto, da je

priča pred tem povedala, da je obd., preden je z ročajem

krampa udaril obd., nož izpustil (list. št. 62) in da je

isto povedala še v zadnjem delu njenega pričanja (list.

št. 63), s čemer je zagovor obd. nedvomno potrdila.

Identična ugotovitev sodišča prve stopnje se tako izkaže

za pravilno in v celoti ustreza vsebini zapisnika o

zaslišanju priče, katere izpovedbo je seveda treba

razumeti celovito.

Popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je

glavni pogoj za pravilno uporabo materialnega prava.

Temu pogoju je sodišče prve stopnje v nasprotju s

pritožbenimi prizadevanji povsem zadostilo. V

obrazložitvi pritožbe pritožnica ponuja lastno dokazno

oceno, v kateri poudarja nekatere elemente iz zagovora

obd. in hkrati favorizira posamezne razbremenilne dele

izpovedb zaslišanih prič oziroma dele izvedenskega

mnenja izvedenca medicinske stroke. Takšno - enostransko

dokazno oceno je s tehtnimi razlogi zavrnilo že sodišče

prve stopnje, katerim je, upoštevaje pritožbene navedbe,

treba le še dodati:

Res je, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na

delih zagovora obd., res je, da zagovoru obd. z vidika

pravil logičnega mišljenja in povprečne življenjske

izkušnje ni mogoče veliko očitati in res je, da je obd.

del zagovora spremenil. Toda z vidika odločilnih

dejstev, ki zadevajo obd., je bil zagovor obd. potrjen z

izpovedbami prič, ki jih je treba, kot je to bilo enkrat

že opozorjeno, razumeti celovito in enako je treba

razumeti izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke.

Ko enkrat vemo, da obd. po njegovem zagovoru in po

izpovedbi priče, preden je z ročajem krampa udaril po

obd., v rokah ni (več) imel noža in da je izvedenec

medicinske stroke za ugotovljeno plitko vreznino oziroma

globoko odrgnino praktično izključil, da bi nastala kot

posledica potega z nožem (list. št. 82), potem zagovora

obd. o nadaljevanju napada z nožem, kljub siceršnji

logičnosti in kljub delno spremenjenemu zagovoru obd.,

tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, po kateri je bil obd.

po odvzemu ročaja krampa s strani obd. v nadaljnjem

ravnanju onemogočen, se tako izkaže za pravilno.

Upoštevaje zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1.

točke 372. člena ZKP, zgornja ugotovitev pomeni, da od

navedenega trenutka naprej o napadu obd. na obd. ni več

mogoče govoriti in zato je uporaba prvega odstavka 11.

člena KZ v obravnavanem primeru upravičeno izostala. Ker

morajo biti za uporabo tega zakonskega določila hkrati

izpolnjeni prav vsi predpisani pogoji, pritožbeno

sodišče na ostala pritožbena izvajanja, s katerimi

pritožnica izpostavlja še nekatere druge pogoje

(neogibnost, sorazmernost itd.) ni bilo dolžno

odgovoriti.

Izrečeno in odmerjeno kazensko sankcijo pritožnica graja

z navedbo, da je bilo dejanje obd. storjeno vsaj v

prekoračenem silobranu, da je bil obdolženi razdražen in

prestrašen ter da je bil tudi sam poškodovan. Silobran

je po tretjem odstavku 11. člena KZ prekoračen samo

tedaj, ko je ugotovljeno, da so zanj izpolnjeni vsi

pogoji, storilec pa je prekoračil meje sorazmernosti med

napadom in obrambo. Ker je bilo v obravnavanem primeru

ugotovljeno, da je bil obd. v nadaljnjem ravnanju

onemogočen in da od tega trenutka naprej o napadu ni več

mogoče govoriti, je jasno, da se tudi vprašanje

navedenih meja ne more zastaviti in zato zatrjevanja o

obdolženčevi razdraženosti in prestrašenosti, ki

mimogrede nimajo opore niti v obdolženčevem zagovoru in

ne v izvedenih dokazih, nimajo nobenega pomena. Edino s

čemer se pritožbeno sodišče strinja je, da bi ne smelo

ostati prezrto, da je bil obd. sam poškodovan, vendar je

treba na drugi strani upoštevati, da je dejanje storil

zoper starejšega človeka, s katerim konec koncev živi v

širšem gospodinjstvu, zaradi česar se kazenska sankcija,

ki jo je izreklo in odmerilo sodišče prve stopnje izkaže

kot ustrezen in v nobenem primeru čezmeren odziv na

storjeno kaznivo dejanje.

Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje

je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila stroškov

pritožbenega postopka oprostilo, za nagrado in potrebne

izdatke po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa

odločilo, da se le-ti izplačajo iz proračunskih sredstev

(četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena v

zvezi z 98. členom ZKP).

K II. točki izreka:

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe obdolženega

najprej spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja

lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim

odstavkom 133. člena KZ, nakar je na podlagi 61. člena

KZ sprejelo sklep in istemu obdolženemu izreklo sodni

opomin. Takšen izrek nasprotuje sam sebi (11. točka

prvega odstavka 371. člena ZKP).

Ker je sodni opomin nadomestilo za kazen, podlaga za

njegov izrek ni v posameznikovi krivdi. Odtod razlika v

vrsti odločbe, ki jo sodišče razglasi in izda v primeru

sodnega opomina in odtod drugi odstavek 447. člena ZKP,

po katerem sodišče v izreku sklepa ne navede, da je

obdolženi kriv, temveč samo, da se mu izreka sodni

opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe in njegovo

zakonsko označbo. Izrek o krivdi in izrek o sodnem

opominu se medsebojno izključujeta in ju v enotnem

izreku ni mogoče trpeti.

Ko bo sodišče prve stopnje o zadevi znova odločalo bo v

primeru pritrditve obtožbi razglasilo in izdalo sklep z

izrekom iz drugega odstavka 447. člena ZKP, s čemer

bosta zgoraj ugotovljeno nasprotje in navedena kršitev

odpravljena.