Appeal allowed: temporary order granted when creditor proves debtor suffers no loss from the order.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se

razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Pogoj za izdajo začasne odredbe v smislu 3. alinee 2. odst. 272.

člena ZIZ je lahko izkazan že v primeru, če upnik izkaže, da dolžnik

z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne

odredbe za zavarovanje upnikove terjatve in sicer za prepoved

odtujitve, obremenitve ali kakšnega drugega razpolaganja z vozilom

Audi A4, in za hrambo tega avtomobila pri upniku ter postavitev

izvršitelja, pri čemer naj bi takšna začasna odredba veljala do

pravnomočne odločitve v sodnem postopku na vrnitev stvari.

Proti sklepu se pritožuje upnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in

predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da

se predlogu za začasno odredbo ugodi ter dolžniku naloži plačilo

stroškov pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove

odmere do plačila. Poudarja, da sodišče prve stopnje pravilno

ugotavlja, da je izkazana verjetnost zahtevka, napačno pa zaključuje,

da nevarnost neuveljavitve terjatve oziroma precejšnje oteženosti ni

podana. Sodišče ne obrazloži zakaj dejstvo, da je dolžnica upniku

posredovala lažne podatke, ne predstavlja konkretne nevarnosti. Zato

je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP. Pritožnik meni, da je kot verjetno izkazal objektivno

nevarnost, da tretji v dobri veri pridobi lastninsko pravico na

predmetu leasinga v skladu s 64. členom SPZ. Dolžniku je odprta pot,

da odsvoji predmet leasinga dobroverni tretji osebi. Ker je dolžnica

že enkrat ponaredila listine, to predstavlja nevarnost, da bo

uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Nevarnost

predstavlja tudi dejstvo, da ni plačeval leasing obrokov in da po

razvezi pogodbe ni vrnil vozila. Ugotovitev sodišča, da upnik ne

zatrjuje, da bi dolžnik kakorkoli odtujeval ali obremenjeval vozilo

ali z njim kakorkoli drugače razpolagal, je v popolnem nasprotju z

navedbami upnika in predloženimi dokazi. Nevarnost je potrebno

presojati kompleksno in upoštevati pogoje iz prvega odstavka 272.

člena ZIZ. Če bi dolžnik avtomobil že odtujil, ne bi bil več

izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj bi dobroverni

tretji na vozilu pridobil lastninsko pravico. Prodaja je namreč

trenutno dejanje in je razlaga sodišča določbe prve točke drugega

odstavka 272. člena ZIZ preveč zožujoča in v nasprotju z namenom

zavarovanja. Upnik bi moral tudi dokazovati nedobrovernost tretjega.

Jasno je torej izkazana konkretizirana objektivna nevarnost, da bo

uveljavitev njegove terjatve do dolžnika znatno otežena ali

onemogočena, v kolikor ta začasna odredba ne bo izdana. Glede pogoja,

da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode upnik sodišče prav

tako pavšalno zavrača navedbe upnika. Slabo premoženjsko stanje

dolžnice je pogoj za nastanek težko nadomestljive škode. Dolžnik

namreč ne poseduje nobenega premoženja, na katerega bi bilo mogoče

poseči z izvršbo v primeru, če bi dolžnik odsvojil ali pri uporabi

uničil predmet leasinga. Napačna je ugotovitev sodišča, da upnik

navezuje nastanek težko nadomestljive škode na prodajo vozila.

Sodišče zahteva kumulativno izpolnitev prvih dveh pogojev iz drugega

odstavka 272. člena ZIZ, kar pomeni napačno uporabo materialnega

prava, saj so pogoji napisani alternativno. Po drugi strani pa je

potrebno poudariti, da je dolžnik upniku posredoval lažne podatke o

zaposlitvi, torej o svojem premoženjskem stanju. Ni običajno, da bi

bila brezposelna oseba sposobna plačevati obroke leasinga niti

povrniti škode, ki nastaja upniku, v kolikor ne bi bilo pri njem v

najkrajšem času v hrambi. Tekom časa se zmanjšuje tudi vrednost

avtomobila, kar ob neplačevanju uporabnine s strani dolžnika in tudi

ob nesposobnosti plačevanja že samo po sebi predstavlja težko

nadomestljivo škodo. Tudi glede tretjega pogoja iz drugega odstavka

272. člena ZIZ upnik navaja, da sodišče zgolj pavšalno zavrača

navedbe upnika in sklep v tem delu ni zadostno obrazložen. Upnik je

namreč jasno izkazal tako posledice na strani dolžnika kot tudi na

strani upnika. Škoda, ki bi nastala upniku, je nedvomno večja od

tiste, ki bi lahko nastala dolžniku. Upniku bi lahko nastala škoda v

vrednosti vozila oziroma v višini leasing pogodbe. Razen tega pa

upniku nastaja škoda iz naslova neplačevanja uporabnine za vozilo ter

škoda v obliki vseh stroškov, ki jih ima v zvezi z vrnitvijo vozila.

Spregledano je dejstvo, da dolžnik ne bo sposoben upniku povrniti

stroškov oziroma uporabnine, niti plačati vrednost vozila. Na drugi

strani pa je upnik jasno navedel, da dolžniku ne bo nastala nobena

škoda, saj na vozilu nima stvarnih pravic, kar pravilno povzema tudi

sodišče. Vendar sodišče spregleda trditev upnika, da dolžnik tudi

nima pravice uporabe vozila.Upnik je torej jasno navedel, da dolžniku

ne more nastati nobena škoda. Sodišče je torej tudi tu iz navedb

upnika izvedlo napačen sklep in posledično napačno uporabilo

materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da

je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljeval pogoj iz

tretje alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ tako, da je navedel, da

dolžniku ne more nastati nobena škoda. Takšne upnikove trditve pa v

bistvu že same po sebi izkazujejo zatrjevanje navedenega zakonskega

pogoja oziroma vseh njegovih elementov. Po citiranem zakonskem

določilu je namreč mogoče izdati začasno odredbo tudi v primeru, če

upnik izkaže za verjetno, da dolžniku z izdajo začasne odredbe, če bi

se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne more utrpeti hujših

neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe

nastale upniku. Navedeni pogoj je tako lahko izkazan že v primeru, ko

sodišče ugotovi, da dolžniku z izdajo začasne odredbe ne bo nastala

nobena škoda, kar pomeni, da v nobenem primeru njegov položaj ne bo

slabši od upnikovega (torej celo v primeru, če upnik ne bi z neizdajo

začasne odredbe utrpel nobene škode), kar je smisel navedenega

zakonskega pogoja. Sodišče prve stopnje ta uveljavljani razlog ob

povedanem torej nepravilno odpravi z ugotovitvijo, da se upnik

sklicuje le na neobstoj stvarnih pravic, moral pa bi izkazati

posledice tako na strani dolžnika kot tudi na svoji strani, saj bi le

tako sodišče lahko pretehtalo in ugotovilo ali ta pogoj obstoji.

Sodišče prve stopnje pri tem nadalje nepravilno tudi ne upošteva, da

je upnik vendarle v predlogu tudi obširno obrazložil, v čem bi bile

zanj škodljive posledice, če predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi

bilo ugodeno, sicer res v okviru zatrjevanja ostalih pogojev iz 272.

člena ZIZ, vendar pa glede na evidentno in že ne podlagi izkustvenih

in logičnih pravil izkazano hipotetično škodo, ki bi jo upnik utrpel,

če bi se dolžniku vendarle posrečilo odtujiti vozilo, ni mogoče

zaobiti teh upnikovih trditev umeščenih sicer v njegovo obrazložitev

predhodno nanizanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Ob

povedanem je torej v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno.

Izpodbijani sklep je ob povedanem obremenjen z v pritožbi vsebinsko

uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi

ugoditi, izpodbijani sklep pa razveljaviti in vrniti zadevo v nov

postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355/1 členom ZPP v zvezi

s 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti tehtanje

položajev upnika in dolžnika, ki bi nastali v primeru izdaje oziroma

neizdaje predlagane začasne odredbe, pri čemer se bo moralo

natančneje in celoviteje, kot je to storilo v izpodbijanem sklepu,

opredeliti do vseh trditev upnika v smislu zgoraj navedenih izhodišč,

ter o zadevi ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče se do drugih pritožbenih trditev ni opredelilo,

ker je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti iz navedenih

razlogov.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 164/4

ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.