Appeal against refusal of interim order in parental dispute dismissed due to lack of reasoning on irreparable harm.

1. Pritožbi tožnice zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6.1.2006

se ugodi in se ta sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve

stopnje v nov postopek.

2. Pritožbi tožnice zoper sklep z dne 14.12.2005 v delu, v katerem je

bil njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, se ugodi in se v

tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za

končno odločitev.

[JEDRO]

Pri odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in

otroki je treba upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in

jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe

otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva

škoda. Odločitev sodišča o začasni odredbi namreč lahko močno in

trajno prizadene interese in koristi otroka in pravdnih strank, zato

mora biti ta temeljni pogoj izpolnjen. Sodišče prve stopnje pa

obstoja tega pogoja ni obrazložilo, temveč je svojo

odločitev obrazložilo le z oceno, da ima v konkretni

situaciji oče prednost pri varstvu in vzgoji sina.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj mladoletnega sina

pravdnih strank F. K., rojenega 4.9.2003 zaupa v varstvo in vzgojo

njej, tožencu pa naloži plačilo preživnine v znesku 25.000,00 SIT

mesečno in plačilo stroškov pravdnega postopka. Predlagala je tudi,

naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj mld. F. začasno - do

pravnomočne odločitve - zaupa njej v varstvo in vzgojo in očetu

naloži tudi začasno plačilo preživnine v znesku 25.000,00 SIT. Dne

15.11.2005 je tudi toženec predlagal izdajo začasno odredbe, s katero

naj sodišče mld. F. zaupa v varstvo in vzgojo njemu, tožnici pa

naloži, da mu je otroka dolžna izročiti. Sodišče prve stopnje je s

sklepom z dne 14.12.2005 odločilo o obeh predlogih pravdnih strank za

izdajo začasne odredbe. Predlogu toženca je ugodilo, predlog tožnice

pa je zavrnilo. Zoper ugodilni del je tožnica ugovarjala in sodišče

prve stopnje je s sklepom z dne 6.1.2006 njen ugovor zavrnilo. Zoper

zavrnilni del sklepa z dne 14.12.2005 in zoper sklep z dne 6.1.2006

se pritožuje tožnica. Navaja, da je v vmesnem času sklenila aneks k

pogodbi o delu, ki ji omogoča zaposlitev le v dopoldanskem času, kar

bi moralo upoštevati sodišče pri nadaljnjem odločanju. Poudarja, da

se sodišče ne bi smelo opreti le na mnenje izvedenke A. U., na

katerega je tožnica dala pripombe, na te pa izvedenka še ni

odgovorila. Tožnica poudarja tudi, da sodišče prve stopnje sploh ni

obrazložilo ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Dejstvo, da naj bi imel oče po mnenju izvedenke A. U. prednost pri

varstvu in vzgoji otroka nikakor ne zadošča za odločitev, da je

predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Pri ugotavljanju

otrokove koristi pa bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju tožnice

upoštevati tudi navezanost F. na polsestro. Tožnica meni, da je

sodišče prve stopnje z izpodbijanima odločbama le prejudiciralo

zadevo, saj je ocenjevalo korist otroka z vidika utemeljenosti

tožbenega zahtevka, ni pa ugotovilo, ali so sploh izpolnjeni pogoji

za izdajo začasne odredbe. Pritožba je utemeljena. Zakon o pravdnem

postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v 411. členu

določa, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in

sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke, ali po

uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju

mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi

pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Po tretjem

odstavku 411. člena ZPP se začasne odredbe iz prejšnjih odstavkov

izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po določbah

Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v

nadaljevanju ZIZ). Res je kar navaja tožnica v pritožbi, da sodišče

prve stopnje ni obrazložilo zakaj ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji

za izdajo začasne odredbe. Kot je navedlo že Ustavno sodišče

Republike Slovenije v odločbi št. Up-410/01 je treba pri odločanju o

začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in otroki

upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo lahko

sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko

nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (enako

v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-232/99).

Odločitev sodišča o začasni odredbi namreč lahko močno in trajno

prizadene interese in koristi otroka in pravdnih strank, zato mora

biti ta temeljni pogoj izpolnjen. Sodišče prve stopnje pa obstoja

tega pogoja ni obrazložilo temveč je svojo odločitev obrazložilo le z

oceno, da ima v konkretni situaciji oče prednost pri varstvu in

vzgoji sina. V obrazložitvi sklepa o zavrnitvi tožničinega ugovora pa

sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na navedbe tožnice,

da pri odločanju ni upoštevalo dejstva, da je oče prvi

nasilno zadržal sina in da oče kljub sklenjenemu dogovoru ni

omogočal stikov mld. F. z materjo. Sodišče prve stopnje je

tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka

iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15.

členom ZIZ, zato je višje sodišče na podlagi tretje točke 365. člena

ZPP razveljavilo sklep z dne 6.1.2006, s katerim je sodišče prve

stopnje odločilo o tožničinem ugovoru, prav tako pa tudi sklep z dne

14.12.2005 v delu, v katerem je sodišče prve stopnje njen predlog za

izdajo začasne odredbe zavrnilo in je zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju

ponovno obravnavati tožničin ugovor in odgovoriti na tožničine pravno

pomembne ugovore. Najprej bo moralo ponovno oceniti, ali so otrokove

koristi tako resno ogrožene, da je potrebna izdaja začasne odredbe

zlasti glede na to, da sta izdelani že dve izvedenski mnenji in bo

treba v postopku le še v skladu s prvim odstavkom 254. člena ZPP z

zaslišanjem obeh izvedencev razjasniti razlike v njunih mnenjih nato

pa bo lahko sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku

tožnice. Čimprejšnja odločitev o glavni stvari je zagotovo tudi

najbolj v korist otroka. Če pa bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je

izdaja začasne odredbe utemeljena, pa bo moralo upoštevati tudi druge

pravno relevantne navedbe tožnice (zatrjevano onemogočanje stikov z

otrokom s strani očeta, navezanost mld. F. na polsestro...). Upoštevati

pa bo moralo tudi, da je toženčev predlog za izdajo začasne odredbe

predlog za izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe - saj toženec

nasprotne tožbe ni vložil in bi moralo sodišče prve stopnje postopati

v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZIZ. Zakon o pravdnem

postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži

odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo,

če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.