Appeal against refusal of interim order in parental dispute dismissed due to lack of reasoning on irreparable harm.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the plaintiff's appeal, setting aside the first-instance court's rejection of her request for an interim order regarding custody and alimony. The lower court had denied the order based solely on the father's preference without addressing the plaintiff's claim of irreparable harm to the child. The court ruled that such orders are exceptional and require explicit justification that no other remedy exists to prevent severe damage to the child's interests.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku; Zakon o izvršbi in zavarovanju: Interim orders in parental disputes are exceptional measures requiring a finding of irreparable or disproportionately difficult-to-repair harm to the child, and the first-instance court must explicitly justify this condition rather than relying on a general assessment of parental preference.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1. Pritožbi tožnice zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6.1.2006
se ugodi in se ta sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve
stopnje v nov postopek.
2. Pritožbi tožnice zoper sklep z dne 14.12.2005 v delu, v katerem je
bil njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, se ugodi in se v
tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
3. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za
končno odločitev.
[JEDRO]
Pri odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in
otroki je treba upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in
jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe
otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva
škoda. Odločitev sodišča o začasni odredbi namreč lahko močno in
trajno prizadene interese in koristi otroka in pravdnih strank, zato
mora biti ta temeljni pogoj izpolnjen. Sodišče prve stopnje pa
obstoja tega pogoja ni obrazložilo, temveč je svojo
odločitev obrazložilo le z oceno, da ima v konkretni
situaciji oče prednost pri varstvu in vzgoji sina.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj mladoletnega sina
pravdnih strank F. K., rojenega 4.9.2003 zaupa v varstvo in vzgojo
njej, tožencu pa naloži plačilo preživnine v znesku 25.000,00 SIT
mesečno in plačilo stroškov pravdnega postopka. Predlagala je tudi,
naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj mld. F. začasno - do
pravnomočne odločitve - zaupa njej v varstvo in vzgojo in očetu
naloži tudi začasno plačilo preživnine v znesku 25.000,00 SIT. Dne
15.11.2005 je tudi toženec predlagal izdajo začasno odredbe, s katero
naj sodišče mld. F. zaupa v varstvo in vzgojo njemu, tožnici pa
naloži, da mu je otroka dolžna izročiti. Sodišče prve stopnje je s
sklepom z dne 14.12.2005 odločilo o obeh predlogih pravdnih strank za
izdajo začasne odredbe. Predlogu toženca je ugodilo, predlog tožnice
pa je zavrnilo. Zoper ugodilni del je tožnica ugovarjala in sodišče
prve stopnje je s sklepom z dne 6.1.2006 njen ugovor zavrnilo. Zoper
zavrnilni del sklepa z dne 14.12.2005 in zoper sklep z dne 6.1.2006
se pritožuje tožnica. Navaja, da je v vmesnem času sklenila aneks k
pogodbi o delu, ki ji omogoča zaposlitev le v dopoldanskem času, kar
bi moralo upoštevati sodišče pri nadaljnjem odločanju. Poudarja, da
se sodišče ne bi smelo opreti le na mnenje izvedenke A. U., na
katerega je tožnica dala pripombe, na te pa izvedenka še ni
odgovorila. Tožnica poudarja tudi, da sodišče prve stopnje sploh ni
obrazložilo ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.
Dejstvo, da naj bi imel oče po mnenju izvedenke A. U. prednost pri
varstvu in vzgoji otroka nikakor ne zadošča za odločitev, da je
predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Pri ugotavljanju
otrokove koristi pa bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju tožnice
upoštevati tudi navezanost F. na polsestro. Tožnica meni, da je
sodišče prve stopnje z izpodbijanima odločbama le prejudiciralo
zadevo, saj je ocenjevalo korist otroka z vidika utemeljenosti
tožbenega zahtevka, ni pa ugotovilo, ali so sploh izpolnjeni pogoji
za izdajo začasne odredbe. Pritožba je utemeljena. Zakon o pravdnem
postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v 411. členu
določa, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in
sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke, ali po
uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju
mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi
pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Po tretjem
odstavku 411. člena ZPP se začasne odredbe iz prejšnjih odstavkov
izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po določbah
Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v
nadaljevanju ZIZ). Res je kar navaja tožnica v pritožbi, da sodišče
prve stopnje ni obrazložilo zakaj ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji
za izdajo začasne odredbe. Kot je navedlo že Ustavno sodišče
Republike Slovenije v odločbi št. Up-410/01 je treba pri odločanju o
začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in otroki
upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo lahko
sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko
nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (enako
v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-232/99).
Odločitev sodišča o začasni odredbi namreč lahko močno in trajno
prizadene interese in koristi otroka in pravdnih strank, zato mora
biti ta temeljni pogoj izpolnjen. Sodišče prve stopnje pa obstoja
tega pogoja ni obrazložilo temveč je svojo odločitev obrazložilo le z
oceno, da ima v konkretni situaciji oče prednost pri varstvu in
vzgoji sina. V obrazložitvi sklepa o zavrnitvi tožničinega ugovora pa
sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na navedbe tožnice,
da pri odločanju ni upoštevalo dejstva, da je oče prvi
nasilno zadržal sina in da oče kljub sklenjenemu dogovoru ni
omogočal stikov mld. F. z materjo. Sodišče prve stopnje je
tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka
iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku
(Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15.
členom ZIZ, zato je višje sodišče na podlagi tretje točke 365. člena
ZPP razveljavilo sklep z dne 6.1.2006, s katerim je sodišče prve
stopnje odločilo o tožničinem ugovoru, prav tako pa tudi sklep z dne
14.12.2005 v delu, v katerem je sodišče prve stopnje njen predlog za
izdajo začasne odredbe zavrnilo in je zadevo vrnilo sodišču prve
stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju
ponovno obravnavati tožničin ugovor in odgovoriti na tožničine pravno
pomembne ugovore. Najprej bo moralo ponovno oceniti, ali so otrokove
koristi tako resno ogrožene, da je potrebna izdaja začasne odredbe
zlasti glede na to, da sta izdelani že dve izvedenski mnenji in bo
treba v postopku le še v skladu s prvim odstavkom 254. člena ZPP z
zaslišanjem obeh izvedencev razjasniti razlike v njunih mnenjih nato
pa bo lahko sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku
tožnice. Čimprejšnja odločitev o glavni stvari je zagotovo tudi
najbolj v korist otroka. Če pa bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je
izdaja začasne odredbe utemeljena, pa bo moralo upoštevati tudi druge
pravno relevantne navedbe tožnice (zatrjevano onemogočanje stikov z
otrokom s strani očeta, navezanost mld. F. na polsestro...). Upoštevati
pa bo moralo tudi, da je toženčev predlog za izdajo začasne odredbe
predlog za izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe - saj toženec
nasprotne tožbe ni vložil in bi moralo sodišče prve stopnje postopati
v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZIZ. Zakon o pravdnem
postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži
odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo,
če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.