Court partially allowed appeal by reducing prison terms for forgery and concealment crimes due to misclassification of intent.

Pritožbi zagovornice obdolženega J. S. M. se delno ugodi ter se

izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah tako spremeni, da

se določeni kazni znižata,

za dejanje pod točko 1. na 7 (sedem) mesecev zapora, za

dejanje pod točko 2. na 4 (štiri) mesece zapora,

nakar se obdolženemu J. S. M. na podlagi 3. točke II. odst. 47. člena

KZ

i z r e č e

enotna kazen 10 (deset) mesecev zapora;

izrečena stranska kazen izgona tujca iz države se zniža na

štiri leta.

Na podlagi I. odst. 49. člena KZ se obdolžencu v izrečeno

kazen zapora všteje čas, prestan v priporu od 12.9.2005

dalje.

Sicer pa se pritožba zagovornice zavrne kot neutemeljena in

se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zelena karta služi kot mednarodno potrdilo o zavarovanju avtomobilske

odgovornosti za promet v tujini in jo izda zavarovalnica, ki se

ukvarja s prodajo zavarovanj avtomobilske odgovornosti. Zavarovanje

avtomobilske odgovornosti je po zakonu obvezno.

Zelena karta torej služi kot dokaz, da je vozilo zavarovano. Izdana

je v predpisanem postopku od pooblaščenega organa, kar pravilno

ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v predpisani

obliki in dokazuje, kar je bilo že poudarjeno, da je vozilo

zavarovano po predpisih in zagotavlja zavarovalno kritje pri

zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Zato ima zelena karta vse

lastnosti javne listine.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v B. je z izpodbijano sodbo obdolženega J. S. M.

spoznalo za krivega kaznivih dejanj prikrivanja po III. in I. odst.

221. člena KZ in ponarejenja listin po III. odst. 256. člena KZ.

Določilo mu je kazni osem mesecev in pet mesecev zapora, nakar mu je

po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto zapora, v katero mu

je vštelo čas prebit v priporu od 12.9.2005 dalje. Na podlagi 40.

člena KZ je obdolžencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države

za čas petih let. Obdolžencu je izreklo še varnostni ukrep odvzema

predmetov in sicer prometnega dovoljenja Poljske ter zelene karte. Na

podlagi določb I. in IV. odst. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je

odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka

v znesku 12.311,00 SIT, plačati nagrado zagovornice po uradni

dolžnosti in na 90.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, vse v dveh

zaporednih mesečnih obrokih.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz

vseh pritožbenih razlogov in predlagala, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca

oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v

izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, na podlagi ugotovljenih dejstev

napravilo pravilne dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo.

Pritožnica v pritožbi ponavlja obdolženčev zagovor, da ni vedel, da

gre za ukradeno vozilo ter da bi se obdolžencu lahko očitalo kvečjemu

to, da bi glede na svoje osebne lastnosti in strokovno usposobljenost

ter izkušnje pri nakupu vozila moral in mogel vedeti, da s tem

vozilom nekaj ni v redu. Do obdolženčevega zagovora se je sodišče

prve stopnje opredelilo, navedlo je jasne in konkretne razloge,

zaradi katerih je ocenilo, da obdolženčev zagovor ni verjeten.

Pritožnica le z lastno oceno obdolženčevega zagovora, ki ga vrednoti

drugače, kot ga je vrednotilo sodišče prve stopnje in tako le izraža

nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ne vnaša

dvomov v pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Le izražanje

nestrinjanja z dokazno oceno pa tudi ne predstavlja relevantnih

razlogov za izpodbijanje sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je

obdolženčevemu zagovoru posvetilo vso pozornost in ga utemeljeno

soočilo z izvedenimi dokazi, dejstvom, da je ugotovljeno, da je bilo

vozilo, ki ga je vozil obdolženec ukradeno 8.9.2005 v Rimu, da so

bile na vozilu predrugačene številke šasije, da so bile nanj

nameščene ukradene registrske tablice, da je bilo ugotovljeno, da

vozilo ni moglo biti registrirano na Poljskem, kar zatrjuje

obdolženec, ker dokumenti, ki jih je predložil obdolženec, niso bili

nikoli uradno izdani s strani poljskih organov in vozilo na Poljskem

ni moglo biti nikoli uradno in zakonito registrirano. Vsa ta dejstva

je sodišče prve stopnje pravilno povezalo pri presoji obdolženčevega

zagovora in se pritožbeno sodišče z izčrpno obrazložitvijo na straneh

4, 5 in 6 izpodbijane sodbe popolnoma strinja. Zato pritožnica tudi

ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ravno zapis

obdolženčevega imena v zeleni karti, na način kot ga je mogoče

zapisati po poljskem pravopisu, dokazuje, da so bili dokumenti izdani

na Poljskem ne more uspeti. S to navedbo pritožnica ne more ovreči

prepričljivih in na podlagi presoje sporočenih podatkov opravljene

ocene sodišča o tem, da dokumentacija za avto, ki ga je vozil

obdolženec, na Poljskem zakonito ni bila izdana. Sodišče prve stopnje

je pravilno presodilo okoliščino, da je obdolženec ob mejni kontroli

predložil prometno dovoljenje s številko, ki sodi med ukradene prazne

obrazce prometnih dovoljenj ter da se prometno dovoljenje z navedeno

številko še vedno išče. Na podlagi te okoliščine je sodiče prve

stopnje pravilno sklepalo, da prometno dovoljenje na Poljskem ni

moglo biti izdano. Podlaga za izdajo zelene karte v predpisanem

postopku pa je obvezno avtomobilsko zavarovanje, ki je podlaga tudi

za registracijo avtomobila in izdajo prometnega dovoljenja, kar

pomeni, da po predpisanem postopku zelene karte ni bilo mogoče

izdati. Prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi na podlagi

okoliščine, da je registrska tablica na vozilu pripadala avtomobilu

znamke Ford fiesta in da je bila na Poljskem ukradena, lahko

utemeljeno zaključilo, da dokumenta, ki jih je predložil obdolženec,

nista pristna in zaradi tega vozilo na Poljskem ni moglo biti

registrirano. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi vseh presojenih

dokazov in na podlagi njihove logične in prepričljive ocene,

utemeljeno napravilo sklep o obdolženčevi krvidi, da se je zavedal,

da je bilo vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Zato se pritožbeno

sodišče tudi ne more strinjati s pritožnico, da bi bilo obdolžencu

moč kot obliko krivde očitati kvečjemu malomarnost, kot zatrjuje v

pritožbi.

Kaznivo dejanje ponarejanja listin pritožnica izpodbija, češ da

sodišče prve stopnje obeh dokumentov, prometnega dovoljenja in zelene

karte, ni preverilo s kriminalistično tehnično preiskavo, zaradi

česar krivda in kazenska odgovornost nista ugotovljeni s potrebno

gotovostjo. Sodišče je obdolženca spoznalo za krivega, da je uporabil

krivi javni listini kot pravi. Kriva listina je tista listina, ki ne

izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Ta dejstva je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kar je bilo tudi že

pojasnjeno v tej odločbi. Sodišče prve stopnje pa je tako pravilno

ugotovilo, da nobena izmed obeh listin ni bila izdana s strani oseb,

ki so na njej navedeni kot izdajatelj in se pritožbeno sodišče z

logičnimi in izčrpnimi razlogi prvostopenjske sodbe strinja. Zato

sodišče ni bilo dolžno preveriti obeh listin z strokovno ekspertizo.

Pritožnica tudi nima prav, da zelena karta ni javna listina.

Pritožnica povdarja, da zeleno karto izda zavarovalnica, ki je

gospodarska družba, kar sicer drži. Zelena karta služi kot mednarodno

potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti za promet v tujini

in jo izda zavarovalnica, ki se ukvarja s prodajo zavarovanj

avtomobilske odgovornosti. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je

po zakonu obvezno. Zelena karta kot mednarodno potrdilo o zavarovanju

avtomobilske odgovornosti, zagotavlja zavarovalno kritje v obsegu, ki

ga določi lokalni zakon o obveznem zavarovanju avtomobilske

odgovornosti. Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki ga

mora zavarovalnica skleniti na podlagi zakona, tako krije tudi škodo,

ki je bila povzročena na ozemlju druge države, dokaz o tem

zavarovnaju pa je zelena karta, saj sistem zelene karte temelji na

zakonih o obveznem zavarovanju držav, in je bil uveden na podlagi

Londonskega sporazuma (Enotni sporazum o sistemu zelene karte med

zavaovalnimi biroji). Zelena karta torej služi kot dokaz, da je

vozilo zavarovano. Izdana je v predpisanem postopku od pooblaščenega

organa, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani

sodbi, v predpisani obliki in dokazuje, kar je bilo že poudarjeno, da

je vozilo zavarovano po predpisih in zagotavlja zavarovalno kritje

pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Zato ima zelena karta vse

lastnosti javne listine. Pritožbeno sodišče tako tudi ugotavlja, da

je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo kazenski zakon.

V zvezi s kazensko sankcijo pritožnica navaja le, da je sodišče prve

stopnje obdolžencu za očitana kazniva dejanja izreklo previsoko

kazen. Gre za popolnoma neobrazloženo priožbeno trditev, zaradi česar

pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi kazenske

sankcije ne izpodbija. Ker pa pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in pritožba vložena

iz tega pritožbenega razloga v obdolženčevo korist, obsega tudi

pritožbo zaradi kazenske sankcije (386. člen ZKP), je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus tega

dela sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri sicer pravilno

vrednotenih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah, ki vplivajo na

odmero kazni, pa obdolžencu neutemeljeno upoštevalo kot obteževalno

okoliščino direktni naklep. Direktni naklep ne predstavljata stopnje

kazenske odgovornosti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje,

ampak je zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. 221.

člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. odst. 256.

člena KZ. Zato pritožbeno sodišče ugotavja, da je sodišče prve

stopnje nepravilno upoštevalo krivdo, to je direkten naklep kot

obteževalno okoliščino. Zato je pritožbeno sodišče določeni kazni za

vsako izmed kaznivih dejanj, za katero je bil obdolženec spoznan za

krivega, znižalo ter ob upoštevanju drugih pravilno vrednotenih

okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša,

kazen za kaznivo dejanja prikrivanja znižalo na sedem mesecev zapora

in kazen za kaznivo dejanje ponarejanja listin znižalo na štiri

mesece zapora. Posledica znižanja določenih kazni pa je na novo po

določbah o steku izrečena enotna kazen v višini deset mesecev zapora.

Kazen je sorazmerna s težo in načinom storitve kaznivih dejanj te

obdolženčevimi osebnimi razmerami in lastnostmi in jo pritožbeno

sodišče ocenjuje kot pravično. Ker je sodišče prve stopnje tudi pri

odmeri stranske kazni izgona tujca iz države navedlo, da je

upoštevalo vse že ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine,

ki so vplivale na odmero glavne kazni, je pritožbeno sodišče, ker je

ugotovilo, da so bile obteževalne okoliščine upoštevane nepravilno,

tudi stransko kazen izgona tujca iz države znižalo na štiri leta. Ker

je pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo enotno kazen, je v enotno

kazen po določbi I. odst. 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od

12.9.2005 dalje.

Zagovornica neutemeljeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega

postopka, z navedbo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na

navedbe o neverjetnosti njegovega zagovora o dohodkih, nepravilno

naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. S citirano priožbeno

navedbo se pritožnica tako zavzema za spremembo odločbe o stroških

kazenskega postopka, s tem, da naj se obdolženca plačila stroškov

kazenskega postopka oprosti. Po določbi IV. odst. 95. člena ZKP

sodišče lahko oprosti obdolženca plačila stroškov kazenskega postopka

takrat, če ugotovi, da bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo

vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan

vzdrževati. Pritožnica ne navaja konkretnih dejstev, na podlagi

katerih bi bilo mogoče presoditi, da bi bilo s plačilom stroškov

kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca oziroma njegovih

družinskih članov, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

Po navedenem je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo v odločbi o

kazenskih sankcijah. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s

katerimi pritožnica izpodbija sodbo, niso podani, je pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo delno odločeno v obdolženčevo korist, obdolženec ni

dolžan plačati povprečnine (II. odst. 98. člena ZKP). Drugi stroški,

o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri višjem sodišču niso

nastali.