Appeal dismissed; witness identification evidence upheld despite inconsistencies in criminal trial.

Pritožba zagovornika obtoženega V. J. se zavrne kot neutemeljena in

se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prepoznava po fotografijah na PP v predkazenskem postopku je lahko ob

upoštevanju drugih dejstev in okoliščin razlog za sodno prepoznavo,

ki je dokaz v kazenskem postopku, ki se presoja tako kot vsi ostal

dokazi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v L. obtoženega V. J. spoznalo

za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odst. 212.

člena KZ. Izreklo mu je tri mesece zapora. Oškodovanko je s svojim

premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtoženemu pa je

naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, odmerjene v

povprečnini 80.000,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve

kazenskega zakona ter predlagal, da pritožbeno sodišče obtoženega

oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik pri Vrhovnem državnem tožilstvu

Republike Slovenije J. S. je v svojem pisnem mnenju predlagal

zavrnitev pritožbe. Obtoženi in njegov zagovornik sta predlog višjega

državnega tožilca prejela, vendar nanji nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v svoji pritožbi ponavlja zagovor obtoženega, ki ga je

podal na glavni obravnavi in ki ga je sodišče prve stopnje ocenjevalo

na podlagi drugih izvedenih dokazov in ocenilo, pri čemer je svoje

stališče v razlogih sodbe podrobno in logično obrazložilo. Pritožbeno

sodišče še poudarja, da je sodišče prve stopnje prepoznavo, ki jo

graja pritožnik, natančno in vsestransko ocenilo ter pri tem

ugotovilo, da sta priči D. U. in M. U. toženca z gotovostjo

prepoznali kot osebo, ki sta jo kritičnega dne zalotili v njuni hiši

in je oškodovanka takoj po njegovem odhodu ugotovila manjko

predmetov, ki so navedeni v izreku sodbe. Opozarjanje pritožnika na

posamezne razlike pri prepoznavi obtoženca po fotografijah in na

sodni prepoznavi (sprva je priča D. U. trdila, da je bil storilec

visok od 170 do 180 cm, kasneje od 170 do 175 cm, da je bil star 50

do 60 let, kasneje star okoli 60 let, nosil je sive brke, kasneje je

zatrjevala le brke) niso takšne razlike, ki bi vzpostavljale dvom v

pravilnost prepoznave, tudi v kolikor obtoženi zatrjuje, da nikdar ni

nosil oblačil, kot sta jih navajali oškodovanka in priča. Resda lahko

na podlagi fotografij, posebno še, če so stare prihaja do pomote,

vendar je iz zapisnika o sodni prepoznavi, kot tudi zapisnika o

glavni obravnavi nedvomno razvidno, da ni mogoče govoriti o zmoti v

identifikaciji osebe, ki sta jo U. zasačili v hiši. Tudi ob

upoštevanju obtoženčevega alibija, ki ga navaja in ga je sodišče prve

stopnje ocenjevalo, se ne vzpostavlja nikakršen dvom, da gre za pravo

osebo, čeprav pritožnik zatrjuje, da obtoženi praktično že 10 let ne

izvršuje kaznivih dejanj, prejema socialno pomoč v znesku 47.000,00

SIT in ne 75.000,00 SIT, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje tudi ni pri ocenjevanju izpovedi prič uporabilo

različnih kriterijev, kot zatrjuje pritožnik. Res da je priča M. U.

stara 70 let in uporablja očala, vendar je priča prepričljivo

povedala, v kakšni situaciji in na kakšno razdaljo je srečala

storilca ter bila na glavni obravnavi 100%-tna, da je prav obtoženi

oseba, ki je bil zaloten v hiši. Razlike v izpovedih oškodovanke in

njene matere s tem, da ena trdi, da je bil obtoženi v kuhinji, druga

pa ne, pa ne vzpostavljajo dvoma v prepoznavo, v kateri je

oškodovanka prepoznala obtoženca kot storilca dejanja. Prav tako pa

tudi ne okoliiščina, da nista pozvali moža oziroma očeta, ki je spal

v kuhinji, da bi v zadevi posredoval. Logično je, da je storilec po

srečanju z stanovalkama hiše (oškodovanke in njene matere), takoj

zapustil kraj dogodka in se odpeljal ter ni bilo niti časa, niti ne

razloga, da bi budili očeta oziroma moža. Prav tako dejstvo, da sta

oškodovanka in mati oškodovanke uporabili pri prepoznavanju obtoženca

identični izraz, ne vzpostavlja dvoma v pravilnost zaključkov sodišča

prve stopnje. Tudi dejstvo, da je obtoženi predlagal zaslišanje

oškodovankine matere, ni okoliščina, ki bi kazala na nepravilne

zaključke sodišča prve topnje, saj se je morda nadejal, da se ga

glede na njeno starost ni zapomnila.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev na katere mora paziti po

uradni dolžnosti, ugotovilo pa je tudi, da je izrečena kazenska

sankcija primerna teži očitanega dejanja kot tudi obtoženčevi

kazenski odgovornosti, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo

kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik prejema dejansko samo socialno pomoč v višini 45.000,00

SIT, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka v

skladu z določilom člena 98 v zvezi IV. odst. člena 95. ZKP.