Appeal granted; conviction quashed due to violation of right to examine witnesses under ECHR Art. 6.3(d).

1.Pritožbi obdolženca se ugodi in se izpodbijani sklep o zavrženju

pritožbe razveljavi.

2.Ob reševanju pritožb državne tožilke in obtoženca se pritožbi

obtoženega B. K. ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Ker je sodišče oprlo svojo odločitev, da je prav obtoženi A.B. prodal

heroin, le na posredne dokaze, to je izpovedbi koordinatorjev, ki sta

izpovedovala, da je tajni sodelavec poznal obtoženca in njegovega

brata, ni pa zaslišalo obremenilne priče - tajnega policijskega

sodelavca, je bila obtožencu kršena pravica iz točke d III. odst. 6.

člena EKČP.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v L. je z izpodbijano sodbo obtoženega B. K. spoznalo

za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po členu

196/I KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo

kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Obtožencu je vzelo

protipravno premoženjsko korist in sicer 270 evrov v tolarski

protivrednosti na dan 25.7.2002. Po IV. odstavku 196. člena KZ mu je

izreklo varnostni ukrep odvzema mamila in sicer 8,78 g heroina. Na

podlagi člena 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v

plačilo stroške kazenskega postopka.

Proti tej sodbi je državna tožilka vložila pritožbo zaradi odločbe o

kazenski sankciji (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP) in

predlagala spremembo sodbe tako, da se obtožencu izreče zaporna

kazen. Na pritožbo državne tožilke je odgovorila obtoženčeva

zagovornica po uradni dolžnosti odvetnica M. C. iz L. in predlagala,

da pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrne kot

neutemeljeno.

Obtoženec ob razglasitvi sodbe dne 14.9.2004 ni bil navzoč, zato mu

je sodišče v skladu z določbo III. odstavka 362. člena ZKP poslalo

prepis sodbe z izrekom in pravnim poukom. Obdolženec je nato

napovedal pritožbo. Sodba je bila obtožencu vročena dne 16.11.2004 z

nadomestno vročitvijo. Dne 3.12.2004 pa je obtoženec priporočeno na

pošti oddal pritožbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom dne

26.12.2004 obtoženčevo pritožbo zavrglo kot prepozno. Zoper ta sklep

se je obdolženec pritožil med drugim tudi z navedbo, da je prejel

nepopolno sodbo, ker ni vsebovala vseh strani. V poizvedbenem

postopku, ki je bil opravljen na zahtevo višjega sodišča, pa je

sodišče prve stopnje obtožencu na naroku dne 4.5.2005 vročilo nov

izvod sodbe in štelo, da mu pritožbeni rok 15 dni začne teči od te

vročitve. Glede na to, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženega

K. podani zoper sklep o zavrženju ugodilo tako, da je izpodbijani

sklep razveljavilo, pritožbo zoper sodbo pa obravnavalo kot

pravočasno.

Višji državni tožilec svetnik J. S. iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije je v predlogu, podanem po II. odstavku 377. člena

ZKP predlagal ugoditvi pritožbi državne tožilke.

Pritožba obtoženca je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na

podlagi izvedenih dokazov in sicer zaslišanja obtoženca ter izpovedbi

prič B. F. in M. D. ter listinske dokumentacije ugotovilo, da je bila

dne 27.7.2002 opravljena prodaja 8,78 g heroina tajnemu policijskemu

sodelavcu. Tega ugotovljenega dejstva obtoženec ne izpodbija, vendar

pa v pritožbi ponavlja svoj zagovor, da prodajalec tega mamila ni bil

on in da sodišče prve stopnje ne bi smelo svoje odločitve opreti na

izpovedbi obeh koordinatorjev policijskega delovanja, ki prodajalca

mamila - torej storilca kaznivega dejanja nista videla. Nadalje pa

zatrjuje, da bi moral biti glede na to, da minister za notranje

zadeve ni dovolil zaslišanja tajnega sodelavca, oproščen.

Iz podatkov spisa izhaja, da so se prikriti ukrepi po 49. členu

Zakona o policiji izvajali od 19.7.2002 dalje zoper brata S.K. in B. K. zaradi suma kaznivega dejanja neupravičenega prometa

z mamili in da je pristojni državni tožilec odredil uporabo ukrepa

navideznega odkupa po I. odstavku 155. člena ZKP zoper oba brata

K. Po opravljenem navideznem odkupu dne 25.7.2002 pa je bila šele

dne 8.11.2002 opravljena hišna preiskava na naslovu P. t. 12 in pri

tej preiskavi so pooblaščene uradne osebe v sobi, ki jo uporabljata

oba brata K., S. K. zasegle PVC vrečko z zeleno posušeno rastino.

Ugotovljeno je bilo, da gre za 101,7 g konoplje. Ob takšnih dejstvih

pa se pokaže, da je utemeljena pritožba obtoženega B. K. Sodišče je

neutemeljeno oprlo svojo odločitev, da je prav on prodal mamilo

(heroin), le na posredne dokaze, to je izpovedbi koordinatorjev, ki

sta izpovedovala o tem, da je tajni policijski sodelavec poznal

obtoženca in njegovega brata in da je povedal, da mu je mamilo prodal

B. K., ki jeclja, njegov brat pa ne, in da je tajni policijski

sodelavec komuniciral z B. K. na njegovo telefonsko številko. S tem,

ko sodišče ni zaslišalo tajnega policijskega delavca, je poseglo v

obtoženčevo pravico do zaslišanja obremenilnih prič. S tem, ker ta

dokaz ni bil izveden, je bila obtožencu kršena pravica iz točke d

III. odstavka 6. člena ZKP. Sodišče tudi ni zaslišalo obtoženčevega

brata S. K., čeprav je obramba to zahtevala. Dejansko stanje je

ostalo nepopolno ugotovljeno in je zato pritožbeno sodišče pritožbi

obtoženca ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče zaslišati obtoženčevega brata

in pritožniku omogočiti tudi, da zasliši tajnega policijskega

sodelavca tako, da bo sodišče tej priči zagotovilo anonimnost in

varnost v skladu z določbo 240.a člena ZKP. Ponovno bo moralo v

skladu z določbo člena 56. Zakona o policiji pozvati ministra za

notranje zadeve, naj koordinatorja razreši dolžnosti varovanja

tajnosti. Iz odgovora ministra z dne 22.9.2004 namreč izhaja, da

minister koordinatorja tajnega delovanja ni razrešil dolžnosti

varovanja tajnosti v delu, ki se nanaša na identiteto tajnega

policijskega sodelavca, ker je ocenil, da bi z razkritjem identitete

lahko nastala nevarnost za življenje tajnega policijskega sodelavca

in njegovih sorodnikov. Z zaščitnimi ukrepi po 240.a členu ZKP je

namreč moč učinkovito zagotoviti varnost teh prič. Po izvedbi tako

dopolnjenega postopka pa bo moralo sodišče prve stopnje o zadevi

ponovno odločiti.

Glede na takšno odločitev pritožbeno sodišče ni preizkušalo pritožbe

državne tožilke.