Workplace injury claim dismissed for soldier returning to base; appeal allowed regarding evidence assessment.

1. Pritožba tožnika se, kolikor se nanaša na odločitev o prvi toženi

stranki, Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, zavrne in se

sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

2. Pritožbi tožnika zoper odločitev o drugem tožencu, R. K., pa se

ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na drugega

toženca, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

[JEDRO]

Škoda, ki jo povzroči vojak, ki se z dopusta vrača v vojašnico, kamor

mora prispeti ob točno določeni uri, ni nastala pri delu oziroma v

zvezi z delom, ker ni podana funkcionalna zveza med nalogami vojaške

osebe in škodnim dogodkom, zato njegov delodajalec (Ministrstvo za

obrambo) za povzročeno škodo ne odgovarja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 07.12.2004, opr.

št. I P 1141/2004-40, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim

je ta od Republike Slovenije in R. K. zahteval nerazdelno plačilo

škode v višini 847.590,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od dne 15.11.1995 dalje do plačila, ter povrnitev stroškov pravdnega

postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje

do plačila. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da prvi toženi

stranki povrne pravdne stroške v višini 145.750,00 SIT, drugemu

tožencu pa v višini 14.030,00 SIT, vse v 15 dneh, v primeru zamude z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila,

pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno

pritožuje tožnik, ki navaja, da sodišče prve stopnje ponovno ni

pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Glede statusa drugega toženca

sodišče ugotavlja, da je ta res imel status vojaške osebe, vendar je

bil na prostem izhodu in ni izvrševal nobene službene dolžnosti.

Tožnik trdi, da je bil drugi toženec na poti v vojaško enoto, kamor

se je moral vrniti ob točno določeni uri, in sicer po razporedu, ki

je veljal v vojaški enoti. Čeprav v času prostega izhoda ni izvrševal

nobene konkretne zadolžitve, ki jo je kot vojaški obveznik dolžan

spoštovati, to seveda pomeni, da je prva tožena stranka s svojim

sistemom delovanja in izvajanja nalog avtomatično odgovorna za škodo,

ki jo povzroči vojaški obveznik na poti v svojo vojaško enoto. Drugi

toženec je namreč s svojim prihodom v vojaško enoto ob točno

določenem času izpolnjeval službeno dolžnost oziroma gre za dejavnost

v zvezi z delom in dolžnostmi vojaškega obveznika. Tožnik res ni

dokazoval, da je drugi toženec kot vojaška oseba storil očitano

dejanje naklepoma ali iz hude malomarnosti, vendar to izhaja že iz

samega pravdnega spisa, ko je ta vojaška oseba močno vinjena pri

rdeči luči prečkala prehod za pešce, zaradi česar je prišlo do

prometne nezgode. Tožnik verjame, da vojaška oseba tega ni storila

naklepoma, seveda pa je nedvomno podana malomarnost. Glede

okoliščine, da sodnik za prekrške ne hrani spisa, na podlagi katerega

izhaja, da naj bi policisti ugotoviti, da naj bi drugi toženec cesto

prečkal ob rdeči luči, tožnik pojasnjuje, da ni odgovoren, če je

poslovanje pri sodniku za prekrške takšno, da ne najdejo spisa, spis

pa se prav gotovo da obnoviti. Gre za uradno evidenco državnega

organa, na katero se tožnik sklicuje in je že s tem, ko je bil drugi

toženec spoznan za krivega, da je storil prekršek, dokazal njegovo

nedopustno ravnanje, ki ima za posledico njegovo odškodninsko

odgovornost. V tem postopku ni bistvena alkoholiziranost obeh

udeležencev, temveč je bistveno, da je drugi toženec kršil CPP in

prečkal rdečo luč, kar izhaja iz same odločbe o plačilu. Da je drugi

toženec prečkal cesto pri rdeči luči, izhaja tudi iz dopisa z dne

07.05.1998, ki ga je tožnik predlagal kot dokaz. Tožnik pa se

sklicuje tudi na predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper drugega

toženca in tožnika, iz katerega izhaja tudi, da je bil opravljen

strokovni pregled, katerega analiza je pokazala, da je bil tudi drugi

toženec pod vplivom alkohola, kar je v odgovoru na tožbo priznala

tudi prva tožena stranka. Sodišče se zato ne more sklicevati, da ni s

popolnostjo ugotovljeno, da naj bi bil drugi toženec alkoholiziran,

ko je prečkal prehod za pešce. Tožnik meni, da gre za neprerekano

dejstvo, da je drugi toženec prečkal cesto pri rdeči luči, saj je

prva tožena stranka to v svojem dopisu priznala. Zaradi napačnega

pristopa ter nepravilne uporabe materialnega prava se sodišče ni

ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze in ter višino škode, kar bo

treba v ponovljenem postopku storiti. Glede na to, da je sodnica že

drugič zavrnila tožnikov tožbeni zahtevek, predlaga, da se zadeva

dodeli drugemu sodniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu

sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno

zavrnitev, toženec pa na vročeno pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je drugi toženec (v nadaljevanju

toženec) s svojim protipravnim ravnanjem povzročil materialno škodo,

ki mu je dolžan povrniti na podlagi splošnih pravil o odškodninski

odgovornosti. Ker pa je bil toženec v tem času vojaška oseba, dejanje

pa je bilo storjeno iz hude malomarnosti, za škodo, ki jo je

povzročil, odgovarja tudi prva tožena stranka (v nadaljevanju tožena

stranka).

O odgovornosti Ministrstva za obrambo - prve tožene stranke: V skladu

z določbo 14. točke 5. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št.

82/1994, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju

Zobr) je vojaška oseba tista oseba, ki opravlja vojaško službo,

slednja pa v skladu s 13. točko istega člena pomeni opravljanje

vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter

drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu,

pristojnem za obrambo, ter v drugih državnih organih. Med pravdnima

stranka ni sporno, da je bil toženec v času, ko je prišlo do

obravnavanega škodnega dogodka, vojaška oseba v smislu navedih določb

ZObr. V skladu z določbo 2. odstavka 56. člena ZObr se odškodninska

odgovornost vojaških oseb presoja po predpisih, ki urejajo

odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev. V času, ko je prišlo do

škodnega dogodka, je slednjo urejal Zakon o delavcih v državnih

organih (Ur. list RS, št. 15/1990, s kasnejšimi spremembami in

dopolnitvami, v nadaljevanju ZDDO), ki je v 1. odstavku 51. člena

določal, da je delavec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je pri

delu oziroma v zvezi z delom v državnem organu namenoma ali iz hude

malomarnosti povzročil državnemu organu ali komu drugemu. Dne

13.07.2002 je pričel veljati Zakon o javnih uslužbencih (Ur. list RS,

št. 56/2002, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju

ZJU), ki je med drugim razveljavil tudi določbo 51. člena ZDDO,

vendar se v skladu s prehodno določbo 199. člena ZJU ta še vedno

uporablja za primere, začete pred pričetkom veljavnosti tega zakona.

Ker je bila tožba v obravnavanem primeru vložena 21.07.1998, je treba

za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke uporabiti določbo 51.

člena ZDDO.

Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je, ali je

toženec kot vojaška oseba tožniku povzročil škodo pri opravljanju

vojaške dejavnosti oziroma v zvezi z vojaško dejavnostjo. Škoda je

storjena pri delu ali v zvezi z njim, če je neposredni povzročitelj

(tj. toženec) deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru

dejavnosti delodajalca (tj. tožene stranke). Bistvena je vsebinska

povezava med dejavnostjo delodajalca (Ministrstvom za obrambo

Republike Slovenije) in delavčevim (vojakovim) dejanjem, ki je

povzročil škodo, torej mora biti podana funkcionalna zveza med

škodnim ravnanjem toženca in njegovimi nalogami (primerjaj Sklep

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.12.2003, opr. št. II

Ips 8/2003). Med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da se je

toženec v času, ko je prišlo do prometne nezgode, vračal z

nekajdnevnega dopusta nazaj v vojašnico, kamor je moral prispeti ob

točno določenem času. Po oceni pritožbenega sodišča tako dejansko

stanje ne predstavlja potrebne funkcionalne zveze med nalogami

toženca kot vojaške osebe in škodnim dogodkom, zato odgovornost

tožene stranke, Ministrstva za obrambo, ni podana. Ker ni podan ta

predpogoj, se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba podrobneje

ukvarjati z vprašanjem, s kakšno obliko krivde je toženec povzročil

škodni dogodek.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbo tožnika,

kolikor se ta nanaša na odločitev o odgovornosti prve tožene stranke

(tudi v stroškovnem delu glede njenih stroškov) v skladu z določbo

353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 -

uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in sodbo

sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo.

O odgovornosti R. K. - drugega toženca:

Za presojo utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka zoper

toženca pa je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v

nadaljevanju ZOR), ki se na podlagi določbe 1060. člena

Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001) uporablja v

obravnavani zadevi. Po navedeni določbi ZOR je dolžan tisti, ki

drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda

nastala brez njegove krivde. Pri dokazovanju (ne)krivde torej velja

pravilo obrnjenega dokaznega bremena (ta je v konkretnem primeru na

tožencu), medtem ko mora oškodovanec (oziroma konkretno tožnik)

dokazati obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta, tj., da škoda

izvira iz nedopustnega dejanja, da je škoda sploh nastala (obstoj

škode) ter da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem

povzročitelja (konkretno tožene stranke) in nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper toženca zavrnilo, ker

je ocenilo, da tožnik ni dokazal, da je dejanje toženca protipravno.

Pri tem je izhajalo iz dejstva, da ni vezano na pravnomočno odločbo

sodnika za prekrške, s katero je bilo ugotovljeno, da je toženec

storil prekršek tako, da je ob 21.25 uri 01.11.1995 kot pešec pri

rdeči luči prečkal vozišče Celovške ceste v Ljubljani, nato pa na

podlagi dokazne ocene zaslišanja obeh pravdnih strank (tožnika in

toženca) zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi toženec cesto

prečkal pri rdeči luči. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikovimi

pritožbenimi navedbami, da je dokazna ocena neprepričljiva in

pomanjkljiva (pritožbeni razlog iz 2. točke 1. odstavka 338. člena

ZPP). Sodišče res ni vezano pravnomočno odločbo sodnika za prekrške,

vendar ji sodišče prve stopnje zgolj zato ne bi smelo odreči sleherne

dokazne vrednosti, saj gre za listino, ki je lahko dokaz v postopku

in na katero se sklicuje tožnik, ki nosi dokazno breme glede te

predpostavke odškodninskega delikta. Pavšalna in neustrezna ocena

nekega dokaza namreč lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev iz

8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je izhodišče sodišča,

da odločba sodnika za prekrške ne dokazuje ničesar, zato je

protipravnost toženčevega ravnanja ugotavljalo na podlagi zaslišanja

pravdnih strank. Sodišče je dolžno presoditi vsak dokaz posebej, nato

pa vse skupaj in ugotoviti, ali je stranka, ki nosi dokazno breme,

določeno dejstvo uspela dokazati ali ne. Če sodišče na podlagi

izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, pa

sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Obenem velja pritrditi tožniku, da sodišče ni ocenilo dopisa

Ministrstva za obrambo z dne 07.05.1998 (v prilogi A5), v katerem

tožena stranka priznava dejansko stanje, kot ga v tožbi zatrjuje

tožnik, zavrača pa lastno odgovornost za nastalo škodo. Na podlagi

vsega navedenega je pritožbeno sodišče (tako iz razloga nepravilne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - 355. člen ZPP - kot zaradi

absolutno bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP - 1. odstavek 354. člena ZPP) tožnikovi pritožbi ugodilo in

sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na drugega toženca

R. K., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče oceni vse predlagane dokaze (torej

obe zaslišanji pravdnih strank, predlog policije za uvedbo postopka o

prekršku, odločbo sodnika za prekrške in dopis prve tožene stranke),

po potrebi pa naj pravdni stranki znova zasliši. Pritožbeno sodišče

na tem mestu opozarja še naslednje: Toženec je v postopku trdil, da

je cesto prečkal, ko je gorela zelena luč, vendar se je ta, ker je

interval zelo kratek, ko je bil na sredini cestišča, spremenila v

rdečo, zato se bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju

podrobneje ukvarjati z vprašanjem, kdaj se je prižgala rdeča luč in

kje se je toženec v tistem trenutku nahajal oziroma v katerem

trenutku se je tožniku prižgala zelena luč. Če bo sodišče prve

stopnje ob ponovljenem sojenju ugotovilo, da je protipravnost toženca

podana, se bo moralo v nadaljevanju ukvarjati še s preostalimi

predpostavkami odškodninskega delikta. Pritožbeno sodišče opozarja,

da alkoholiziranost tožnika ne vpliva na protipravnost ravnanja

toženca, je pa lahko to predmet obravnavanja ugovora, ki ga je podal

toženec, in sicer, da do nesreče ne bi prišlo, če tožnik ne bi bil

alkoholiziran, s čimer se želi ekskulpirati lastne (krivdne)

odgovornosti oziroma jo (delno) prevaliti na tožnika.

O predlogu za predodelitev zadeve drugemu sodniku:

Tožnik v pritožbi predlaga dodelitev te zadeve v obravnavanje drugemu

sodniku. Tožnikov tožbeni zahtevek je ista sodnica res že dvakrat

zavrnila, vendar iz različnih razlogov, zato pritožbenemo sodišče

tožnikovemu predlogu ni ugodilo.