Employment dismissal upheld for failure to clean lab; court rejects procedural passivity claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker tožnica, zaposlena na delovnem mestu čistilke, ni čistila

laboratorija tožene stranke, ki se ukvarja s prehrambeno

industrijo, to predstavlja kršitev pogodbene obveznosti iz

delovnega razmerja in s tem resen in utemeljen razlog za redno

odpoved PZ iz krivdnega razloga.

Če si predsednik senata prizadeva za mirno rešitev spora in

zato toženo stranko vpraša, ali bi bila pripravljena tožnici

plačati odškodnino, to ne pomeni, da lahko tožnica pričakuje

odločitev v svojo korist, zaradi česar ji ne bi bilo

potrebno navajati dejstev in predlagati dokazov, s katerimi

utemeljuje svoje navedbe oz. se izjavlja o navedbah in

dokazih nasprotne stranke. Zato je neutemeljen pritožbeni

očitek, da je sodišče s takim postopanjem "pasiviziralo"

tožnico, ki zaradi postopanja sodišča ni aktivneje

sodelovala v postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 10.3.2005 št.:

01/2005-VM/BD nezakonita, in ugotovitev, da tožnici delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja.

Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za poziv

nazaj na delo in plačila vseh pravic iz dela (I. točka izreka).

Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške

postopka (II. točka izreka).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev

določb postopka po določilih 338. člena ZPP. Navajala je, da je

sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede

zatrjevanega dejstva - stalnih kontrol VURS-a in posledične

nevarnosti izrečenih denarnih kazni in celo izgube licence.

Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi navaja, da mora biti

glede na dejavnost toženke v njenih laboratorijih absolutno

zagotovljena čistoča in higiena, saj mora tožena stranka do

popolnosti upoštevati in izpolnjevati veljaven Veterinarski

sanitetni red, ter da ima tožena stranka v podjetju stalen nadzor

VURS-a, ki pa se dejansko izvaja v proizvodnji ne pa v

laboratoriju. Tožnica je čistila laboratorije in pisarne, ni pa

delala v proizvodnji. Sodišče kljub dokaznemu predlogu tožene

stranke ni zaslišalo niti njenega direktorja, kateri bi zagotovo

vedel povedati resnico glede nadzora VURS-a. Bistveno kršitev

določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP tožnica vidi

v tem, da sodišče ni zaslišalo direktorja tožene stranke, saj je

njegovo zaslišanje predlagala tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Izguba delovnega razmerja pomeni za tožnico tudi izgubo socialne

varnosti, saj ima tožnica invalidnega moža in invalidnega otroka.

Predsednica senata se je med obravnavo pred sprejemom dokaznega

sklepa celo dvakrat obrnila k toženki in rekla "ali bi bili

tožnici pripravljeni plačati odškodnino", kar se sicer zdi

popolnoma pravilno postopanje, ki pa je tožnico na neki način

procesno pasiviziralo, saj je logično pričakovala odločitev, ki

bo njej v prid. Zato tudi ni predlagala izvedbe drugih dokazov

npr. zaslišanje M. P., poizvedbe pri VURS-u in poizvedbe pri

sanitarni inšpekciji. Kršitev Ustave je bila podana s tem, ko

sodišče ni izpolnilo zahteve, da morajo biti sodne odločbe jasne

in da morajo vsebovati razloge za odločitev sodišča. Sodišče pa

je svoje argumente v sodbi le abstraktno, pavšalno in splošno

obrazložilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je

po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-

Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega

prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje

zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo

in je na pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pravilno

uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka

tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega

razloga po določilih 3. alinee 1. odst. 88. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki je podan, če

delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja. Delavec mora vestno opravljati delo na

delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi v

času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje

organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, kot to določa 1.

odst. 31. člena ZDR. Tožena stranka je tožnico predhodno večkrat

ustno opozarjala na izpolnjevanje delovnih dolžnosti, pripombe na

njeno delo so bile vsakodnevne, dne 8.9.2004 pa je tožena stranka

tožnico tudi pisno opozorila na slabo opravljanje dela čiščenja

in tudi na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot to

določa 1. odst. 83. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici podala

pisno obdolžitev in jo tudi skladno z 2. odst. 83. člena ZDR

povabila na zagovor, ki je bil dne 9.3.2005 tudi opravljen in na

katerem je tožnica navedla, da je razumela pisno obdolžitev v

kateri ji je tožena stranka očitala hujše kršitve delovnih

obveznosti ki jih je tožnica storila s tem, ko v času od

27.1.2005 do 14.2.2005 sploh ni očistila laboratorija, kar je

bilo ugotovljeno z večimi zapisniki in tudi fotografirano.

Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča

pravilno ugotovilo, da je tožnica slabo čistila oz. zanemarjala

čiščenje prostorov, predvsem laboratorija, kar bi lahko imelo za

posledice celo ukinitev dejavnosti tožene stranke (denarna kazen,

izguba licence). Tako je bil podan tudi resen in utemeljen razlog

ter onemogočeno nadaljevanje delovnega procesa med delavko in

delodajalcem, kot to določa 2. odst. 88. člena ZDR.

Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožnice, da je sodišče

storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst.

339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo direktorja tožene

stranke, ki naj bi pojasnil, da tožena stranka ni imela stalnega

nadzora VURS-a. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje po pravilno ugotovljenem dokaznem postopku ugotovilo vsa

odločilna dejstva pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno

sodišče lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj

je odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče izvaja tiste dokaze, za

katere meni, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno

pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP).

Sodišče izvedbo dokazov odredi s sklepom, predlagane dokaze, za

katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede

v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče tudi ni vezano na svoj

prejšnji dokazni sklep (287. člen ZPP). Ugotoviti je, da se

tožnica pritožuje na to, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo

direktorja, ob navedenem pa ugotavlja, da tožnica dokaznega

predloga za zaslišanje direktorja tožene stranke sploh ni podala,

pač pa je navedeni dokazni predloga podala le tožena stranka.

Zaradi navedenega pritožbeni ugovor tožnice ne more biti

upošteven, saj tožnica navedenega dokaznega predloga ni podala.

Po oceni pritožbenega sodišča so tudi brezpredmetne pritožbene

navedbe tožnice, da tožena stranka ni dokazala stalnega nadzora

VURS-a. Po oceni pritožbenega sodišča niti ni pomembno, ali je

dejansko VURS tudi opravlil nadzore tožene stranke, bistveno je

to, da bi v kolikor bi jih kadarkoli opravil v skladu s svojimi

pooblastili, bi tožena stranka ki se ukvarja s proizvodnjo

prehrambenih artiklov dejansko lahko bila kaznovana v upravnem

postopku ali bi celo lahko izgubila licenco. Tožnica je namreč

bila zadolžena za čiščenje laboratorija, ki je sestavljen iz treh

enot in sicer kemijskega laboratorija, laboratorija, kjer se

opravlja senzorično ocenjevanje in se dnevno odpirajo vzorci

hrane ter laboratorija, v katerem se vzorci pripravljajo. Glede

na dejavnost, ki se opravlja v proizvodnji in laboratorijih

prehrambene industrije, mora biti nedvomno čistoča in higiena

absolutno zagotovljena, saj mora tožena stranka v popolnosti

upoštevati in izpolnjevati veljaven Veterinarski sanitetni red.

Iz predloženih fotografij prostorov, ki jih je čistila tožnica pa

je razvidno, da prostori res niso bili očiščeni, na tleh so vidni

ostanki omake ter drugi madeži. Tožnica je celo sama povedala, da

se je trudila po svojih najboljših močeh, vendar dela res ni

opravljala najboljše. Zaradi zagotavljanja čistoče je tožena

stranka tudi izdala pisna Navodila čistilkam za čiščenje

poslovnih prostorov z dne 24. septembra 2003 (priloga A 15) iz

katerih povsem jasno izhaja, kako mora čistilka čistiti pisarne,

laboratorije, hodnike in toaletne prostore oz., kaj obsega

generalno čiščenje prostorov hodnikov. V navodilu je celo izrecno

opredeljeno delo tožnice in naveden tudi predviden čas čiščenja

(S. in npr. 15 minut, 90 minut ipd. - tožnica S. R.).

Neupošteven in celo zlonameren je pritožbeni ugovor tožnice, da

se je predsednica senata med obravnavo pred sprejemom dokaznega

sklepa dvakrat obrnila na toženo stranko z besedami "ali bi bili

tožnici pripravljeni plačati odškodnino", kar je tožnico procesno

pasiviziralo, saj je logično pričakovala odločitev njej v prid.

Zaradi navedenega naj tudi ne bi podala drugih potrebih dokaznih

predlogov. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da

si mora sodišče oz. predsednik senata ves čas obravnavanja zadeve

prizadevati za mirno rešitev spora v smislu mirne rešitve spora

med pravdnima strankama. Tako tožnica ob navedenem ravnanju

predsednice senata nikakor ni mogla in smela pričakovati

odločitve v svojo korist, kar naj bi jo procesno pasiviziralo.

Pravdni stranki morata po določilu 286. člena ZPP najkasneje na

prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa odločilna dejstva,

ki so pomembna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze,

ki so pomembni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o

navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tako je sodišče

prve stopnje izvajalo dokaze po predlogih pravdnih strank,

tožnica pa je bila tista, ki je lahko predlagala dokaze po svojih

lastni presoji.

Dejstvo da sta tožničin mož in otrok invalidni osebi na postopek

podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga

tožnici ne more vplivati, saj mora delavec opravljati delo vestno

na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v

času in na kraju, ki sta določena za opravljanje dela, upoštevaje

organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, kot to določa 1.

odst. 31. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo Ustave RS (URS - Ur.l. RS št.

33/91 s sprem.) in sicer določil 22. in 25. člena URS. URS v 22.

členu določa načelo enakega varstva pravic in določa, da je

vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku

pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih

skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih

pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnica je bila v

postopku enakopravno obravnavana s toženo stranko in ni mogla

biti procesno pasivizirana. Tožnici pa tudi ni bila kršena

pravica do pravnega sredstva po določilih 25. člena Ustave RS, ki

določa pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti

odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih

skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o

njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnica je

zoper sodbo sodišča prve stopnje s katero se ni strinjala,

vložila pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo in o

njej tudi odločilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.