Appeal dismissed; waste service provider must notify municipality of property changes, not owner.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo in v razlogih sodbe obširno obrazložilo svojo odločitev, pri tem pa se pravilno oprlo na Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Mestni občini Celje. 28. čl. tega odloka nalaga uporabniku storitev oziroma upravljalcu zgradbe pravočasno posredovanje podatkov, ki vplivajo na obseg odvoza smeti ali na obveznost njihovega plačevanja tožeči stranki. Ta določba pomeni, da tožeča stranka ni dolžna sama ugotavljati ali se je morda uporabnik storitev odselil ali prodal nepremičnino ali je bila nepremičnina prodana na javni dražbi, kot v tem primeru.

Dolžnost uporabnika je, da javi takšno spremembo. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da okoliščina, na katero se sklicuje toženec, da od 21.12.2001 zaradi realiziranega izvršilnega postopka glede izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki se nahaja na naslovu R. u. ..., Celje, ne stanuje več na tem naslovu, nima vpliva. Sodišče je zaključilo, da tožeča stranka o tej okoliščini ni bila seznanjena in računov za opravljene storitve brez svoje krivde ni izstavljala dejanskemu uporabniku storitev. Dolžnost toženca je bila, da pravočasno odpove naročilo in posreduje podatke o novem zavezancu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala plačilo stroškov za odvoz smeti za obdobje od 31.12.2001 do 31.7.2002. Ker se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je sodišče s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, toženi stranki pa naložilo še plačilo nadaljnjih stroškov pravdnega postopka. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl.

ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da se pri zmotni odločitvi in razsodbi v celoti sklicuje na Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki Mestne občine Celje in zaključuje, da so tudi osebe brez stanovanja in klošarji kot bivši stanovalci, ki so v izvršilnem postopku izseljeni in vrženi na cesto še vedno naročniki za odvoz smeti v tujih stavbah. Njegova nepremičnina je bila po ZIZ-u prodana na javni dražbi, zato so mu z domikom nepremičnine kupcu na javni dražbi po sklepu o domiku ugasnile vse pravice in javna bremena s tem, da preidejo na kupca, vsled česar kakršenkoli odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki ne more ustvarjati ali vleči nobenih obveznosti in do tožnika ni več v nobeni pravni zavezi.

Tožeča stranka zlorablja pravice zoper toženca kot bivšega stanovalca in pridelovalca smeti očitno do neskončnosti in se okorišča na račun njegove nesreče. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Pritožba ni utemeljena. Vrednost spornega predmeta je 20.547,00 SIT, zato je sodišče prve stopnje pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti in pravilno uporabilo določbe čl. 442-458 ZPP. V tem postopku se sodba ne more izpodbijati zaradi nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339.člena ZPP in nepravilne uporabe materialnega prava.

Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo in v razlogih sodbe obširno obrazložilo svojo odločitev, pri tem pa se pravilno oprlo na Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Mestni občini Celje. 28. čl. tega odloka nalaga uporabniku storitev oziroma upravljalcu zgradbe, pravočasno posredovanje podatkov, ki vplivajo na obseg odvoza smeti ali na obveznost njihovega plačevanja tožeči stranki. Ta določba pomeni, da tožeča stranka ni dolžna sama ugotavljati ali se je morda uporabnik storitev odselil ali prodal nepremičnino ali je bila nepremičnina prodana na javni dražbi, kot v tem primeru.

Dolžnost uporabnika je, da javi takšno spremembo. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da okoliščina, na katero se sklicuje toženec, da od 21.12.2001 zaradi realiziranega izvršilnega postopka glede izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki se nahaja na naslovu R. u. ..., C., ne stanuje več na tem naslovu, nima vpliva. Sodišče je zaključilo, da tožeča stranka o tej okoliščini ni bila seznanjena in računov za opravljene storitve brez svoje krivde ni izstavljala dejanskemu uporabniku storitev. Dolžnost toženca je bila, da pravočasno odpove naročilo in posreduje podatke o novem zavezancu.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe odloka, ki je sicer podzakonski akt, in ki je bil sprejet na podlagi Zakona o lokalni samoupravi, Zakona o varstvu okolja in 17. čl. statuta Mestne občine Celje. Toženčeve trditve o tem, da ni več lastnik nepremičnine, ker je bila ta nepremičnina prodana na javni dražbi so resnične, vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženec dolžan obvestiti tožečo stranko o spremembi lastniškega razmerja, v kolikor pa je ne obvesti pa je tožeča stranka do takšne obvestitve upravičena izterjevati stroške od toženca.

Toženec pa lahko, v skladu z določbami o neupravičeni pridobitvi, te stroške zahteva od dejanskega uporabnika. Toženčeve trditve o tem, da so z domikom nepremičnine novemu lastniku izbrisane vse pravice in bremena so le delno resnične, ker se to ne nanaša na naročniška razmerja, kjer je toženec uporabnik in kjer je toženec dolžan javiti spremembo. Po določbi 192. čl. ZIZ se izbrišejo le tiste pravice in bremena, za katera je to določeno v sklepu o domiku. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo določbe navedenih predpisov, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ( ZPP čl. 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.