Legislator Case Law & Legislation
VSC sodba Cp 1272/2005 ECLI:SI:VSCE:2006:CP.1272.2005 AI generated

Civil court dismisses liability claim for soldier's fall on steep slope due to high danger activity.

Case Number VSC sodba Cp 1272/2005
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that the defendant is fully liable for the soldier's injury. The court found that descending a steep, rocky slope with full military gear at high speed constituted a 'highly dangerous activity' under Slovenian law, creating an extreme risk of injury. Although the defendant argued the path was marked and the plaintiff might share fault, the court rejected these claims, noting the plaintiff failed to prove any negligence by the defendant and that the plaintiff's own footwear and haste contributed to the accident.

Legislator headnote

AI generated

čl. 154/II ZOR; The court established that an activity involving descending a steep, rocky slope with heavy equipment at high speed constitutes a 'highly dangerous activity' under the Liability Act, creating strict liability for the organizer regardless of the participant's fault.

Keywords

AI generated
highly dangerous activity strict liability military descent steep slope terrain organizer liability ZOR article 154 fault exclusion

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Povečano škodno nevarnost predstavlja spust vojakov po strmem pobočju, v hitrem tempu, s polno vojaško opremo po spolzkem terenu z obrabljenimi podplati na čevljih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z vmesno sodbo je sodišče odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožeči stranki za škodo z dne 6.9.1999.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa izpodbija dokazno oceno in pravilno uporabo materialnega prava. Iz izpovedbe priče B. izhaja, da so hodili po poti, ki se ni bistveno razlikovala od markirane poti. Poveljnik S. je izpovedal, da so gotovo šli po markirani poti, saj bi sicer izgubili preveč časa. Sekanje poti, ki ga omenja sodišče, velja za ravninske predele, za gore pa samo izjemoma. S. je podoben N. po reliefu, čeprav je sicer bolj položen. Priče so povedale, da obstoji več poti, ki niso markirane. Odločitev sodišča, da so hodili izven vseh poti je arbitrarna in zmotna. Sploh pa ni šlo za nevarno dejavnost, šlo je samo za spust. Slovenija je gorata in alpska država, zato je toliko bolj neprimerna kvalifikacija, da pomeni spust na višini 400 metrov nevarno dejavnost. Tožena stranka bi lahko odgovarjala le krivdno, če bi ji pooblaščene osebe opustile svoje dolžnosti glede varnostnih ukrepov. Ni mogoče izključiti sokrivde tožnika, sicer pa je tožnik doma pod gorami, ki so enake S. in bi moral biti vajen bolj previdne hoje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno dokazno ocenilo, da se je tožnik z drugimi vojaki vračal iz S. izven markirane poti, ker so hoteli priti čimprej v dolino do tovornjakov. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbi prič S. in G. kot nelogični, ker sta trdila, da so markirane poti krajše. Splošno je znano, da so markirane poti namenjene najširšemu krogu obiskovalcev različnih starosti in različnih fizičnih sposobnosti, zato so speljane na optimalen način, ki omogoča dostop vsem.

Tudi pritožbeno sodišče sprejema kot točno izpovedbo priče F., ki je na listni št. 40 najbolj nazorno opisal vračanje iz S.. Povedal je, da niso hodili po nobeni poti, ampak so si pot utirali med drevjem. Vračati so se morali hitro zaradi kosila. Hodili so po strmini povprek čez skalnat teren. Teren je bil tako nevaren, da je tudi priča padel, padlo pa je tudi več drugih vojakov. Takšna izpovedba je skladna s tožnikovo in z izpovedbo B. na listni št. ....

Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka odgovarja ne glede na krivdo, ker se je tožnik poškodoval pri dejavnosti z večjo škodno nevarnostjo (čl. 154/II ZOR).

Sodišče je pri taki oceni upoštevalo, da že iz zapisnika tožene stranke o poškodbi izhaja, da je vzrok za poškodbo skalnat in spolzek teren. Vojaki so se vračali po pobočju izven poti s polno vojaško opremo (nahrbtnik, orožje in druga oprema) težko do 20 kg na vsakega vojaka. Vračati so se morali zelo hitro (tekli navzdol za poveljnikom) po strmini z velikim naklonom kar 60 %. Tla so bila pokrita s skalami, mahom in listjem. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je obstajala velika nevarnost zdrsov in da je spust v opisanih okoliščinah izjemno nevaren, saj je obstajala večja nevarnost poškodb.

Zelo pomembna ugotovljena okoliščina je časovna komponenta, saj so vojaki morali hiteti (teči), kar je zmanjšalo možnosti, da bi stopali bolj previdno in se izogibali posebej nevarnih in spolzkih mest. Tožnik je že v tožbi poudaril, da je padel na skali pokriti z mahom.

Glede eventualne sokrivde tožnika tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza, saj bi tožencu bilo treba dokazati takšne storitve in opustitve, ki bi bile v vzročni zvezi s škodo.

Pri tem pa ne gre prezreti, da je bil tožnik vojak, ki je moral izpolniti ukaz o hitrem spustu po nevarnem terenu in ni imel možnosti upočasniti hojo ali tek, saj bi s tem ravnal v nasprotju z ukazom. Sodišče pa je tudi sprejelo izpovedbo tožnika, da je imel obute čevlje z obrabljenimi podplati, saj jih je nosil že nekaj mesecev. Takšna obutev pa je še povečala nevarnost padcev.