Appeal dismissed; employee entitled to annual solidarity aid for two years of long-term sickness under collective agreement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Skladno z panožno KP delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat

letno v primeru daljše bolezni (nad 3 mesece). Ker je bil tožnik

v daljšem bolniškem staležu v dveh letih, je upravičen do

izplačila solidarnostne pomoči za vsako leto, v katerem je

izpolnil pogoje iz 2. odstavka 68. člena panožne KP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je

tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati

solidarnostno pomoč v višini 154.361,30 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni,

pod izvršbo (1. odstavek). V presežku je tožbeni zahtevek

zavrnilo (2. odstavek). Odločilo je, da tožena stranka sama krije

svoje stroške postopka (3. odstavek).

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe (1.

in 3. odstavek) iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in

pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo

sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni

zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala

je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pravica do

solidarnostne pomoči ni zakonska pravica, temveč pravica iz

kolektivne pogodbe, zmotno pa je navedlo, da se upošteva

veljavnost in uporaba aneksa k podjetniški kolektivni pogodbi od

dneva podpisa vseh pogodbenih strank, ker so podpisnice šele s

svojim podpisom izrazile sporazum o bistvenih sestavinah

kolektivne pogodbe kot to določa 15. člen Obligacijskega zakonika

in aneks k podjetniški kolektivni pogodbi ne more imeti učinka za

nazaj, to lahko določi le zakon, če to zahteva javna korist in če

se s tem ne posega v pridobljene pravice (155. člen Ustave RS).

Za urejanje razmerij, ki niso oblastveni akti, je uveljavljeno

načelo dispozitivnosti oziroma načelo avtonomije volje, kar

pomeni, da lahko stranke same urejajo ta razmerja na način, za

katerega menijo, da je najprimernejši oziroma najpravičnejši.

Aneks ni bil samovoljno sprejet s strani tožene stranke, bil je

sklenjen z dogovorom med obema reprezentativnima sindikatoma in

toženo stranko. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da ne

gre posegati v pridobljene pravice. Pri določitvi višine

solidarnostne pomoči v znesku 154.361,30 SIT je sodišče svojo

odločitev oprlo na 58. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki

določa, da se solidarnostna pomoč izplača v višini 100% povprečne

plače. Podjetniška kolektivna pogodba le določa, da pripada

solidarnostna pomoč zaradi nepretrgane bolniške odsotnosti

najmanj 3 mesece. Tako je sodišče storilo absolutno bistveno

kršitev pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339.

člena Zakona o pravdnem postopku. Glede na to, da višina

solidarnostne pomoči ni opredeljena v zadevni podjetniški

kolektivni pogodbi, gre za neizvršljiv tožbeni zahtevek, zato bi

moralo sodišče tak tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve

stopnje pa se tudi ni opredelilo do ustaljene sodne prakse v

zadevi opr. št. Pdp 1173/95, kjer je pritožbeno sodišče zavzelo

stališče, da solidarnostna pomoč pripada delavcu v primeru dalj

časa trajajočega bolniškega staleža le kot enkratna oblika

pomoči. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri

čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje

zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo

in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo.

V zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno

sodišče ugotavlja, da le-ta ni podana. Obrazložitev sodišča prve

stopnje v zvezi s prisojeno višino solidarnostne pomoči je jasna

in nedvoumna. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo potrebno

posebej opredeljevati do zadeve Pdp 1173/95 z dne 9.5.1997, ko

naj bi pritožbeno sodišče zavzelo drugačno stališče glede

izplačila solidarnostne pomoči v primeru daljšega bolniškega

staleža, saj v našem pravnem sistemu ne velja precedenčno pravo

(po katerem predstavlja izrečena sodba formalni vir za odločanje

v enakih zadevah). Ustaljena sodna praksa pa je sestavina pravne

prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih

pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi. Ob navedenem pa

pritožbeno sodišče še poudarja, da različne branžne oziroma

podjetniške kolektivne pogodbe različno urejajo pravico do

solidarnostne pomoči iz različnih razlogov tako po temelju kot

tudi po višini. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje,

da je v zadevi Pdp 1173/95 z dne 9.5.1997 šlo za pravico do

izplačila solidarnostne pomoči zaradi smrti ožjega družinskega

člana - tožnikove matere, pravna podlaga za odločanje pa je bila

podana v Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma

Slovenije (Ur.l. RS št. 2/91) in torej ni šlo za solidarnostno

pomoč v primeru dalj časa trajajočega bolniškega staleža.

Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn

ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur. l. RS št.

37/96 - panožna KP) v 2. odstavku 68. člena določa, da delavcu

pripada solidarnostna pomoč enkrat letno tudi v primeru daljše

bolezni (nad 3 mesece). O višini solidarnostne pomoči se

dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine

posameznega primera.

Neupošteven je pritožbeni ugovor glede veljavnosti aneksa k

podjetniški KP, saj je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno

stališče, da aneks ne more veljati za nazaj in velja šele od

podpisa dne 10.5.2004. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še

pojasnjuje, da za rešitev predmetne zadeve niti ni pomembno

dejstvo od kdaj aneks k podjetniški KP velja, saj so pravice, ki

jih določajo branžne KP neposredno iztožljive in sta se tako

tožena stranka in sindikat lahko dogovorila la za večje pravice

kot jih določa njihova branžna KP ne pa za manjše.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da je bil tožnik v daljšem bolniškem staležu tako leta

2003 kot leta 2004 in sicer v vsakem letu več kot 3 mesece za

poln delovni čas. Glede na to, da je tožena stranka tožniku

izplačala le solidarnostno pomoč za leto 2003, je tožnik

upravičen do izplačila solidarnostne pomoči tudi za leto 2004.

Sodišče prve stopnje je ob navedenem pravilno upoštevalo

podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke, ki v 58. členu

določa, da delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna

pomoč zaradi nepretrgane najmanj 3 mesečne bolniške odsotnosti

zaradi poškodbe pri delu v višini 100% povprečne plače, kot

povprečna plača pa se vzame povprečno neto plačo v Republiki

Sloveniji za pretekle 3 mesece.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi višino pripadajoče

solidarnostne pomoči v znesku 153.521,00 SIT in sicer upoštevaje

povprečne plače v gospodarstvu RS za mesec januar, februar in

marec 2004, saj 58. člen podjetniške KP določa solidarnostno

pomoč v primeru nepretrgane bolniške odsotnosti zaradi poškodbe

na delu v višini 100% povprečne plače, kot povprečna plača pa se

vzame povprečna neto plača v RS za pretekle tri mesece. V kolikor

pa sindikat ali direktor ni podal predloga za izplačilo, kot to

določa 2. odstavek 58. člena podjetniške KP, pa to ne more iti na

škodo delavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka

tako, da je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške

postopka iz razloga, ker je tožnik uspel s pretežnim delom

svojega tožbenega zahtevka. Pravna podlaga za navedeno odločitev

pa je podana v določilu 3. odstavka 154. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zoper sodbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo odločitev

sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu

353. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 1.

odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

Ker denarna terjatev tožnika proti toženi stranki ne presega

revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo

potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) in 32. členom

istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V

skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti

revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča

mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali

če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse

vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za

odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem

pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni

odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov,

zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne

dopusti.