Appeal allowed: EU Regulation applies to enforcement of foreign judgments issued after its entry into force.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi, in se

zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

[JEDRO]

Upnik je na podlagi sodbe avstrijskega sodiča z dne 1.7.2002, ki je

postala pravnomočna in izvršljiva glede dolžnice 30.5.2003, dlede

dolžnika pa 25.3.2003 vložil predlog za izvršbo dne 6.12.2005, pri

čemer je kot rešitev predhodnega vprašanja predlagal tudi priznanje

navedene sodbe v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru se je

potopek v Republiki Avstriji pričel pred uveljavitvijo Uredbe sveta

(ES), št. 44/2001, z dne 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih

sodnih odločb v civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah (OJ L

12,16.1.2001, str 1), ki je pričela veljati dne 1.3.2002, in ki je

bila dopolnjena z Uredbo, št. 1496/2002, z dne 21.8.2002 (OJ L 225,

22.8.2002, str. 13) in Aktom, ki se nanaša na pristop novih članic

(OJ L 236, 23.9.2003, str. 33). Postopek - za priznanje tuje sodne

odločbe ter sam izvršilni postopek pred našim sodiščem pa se je ob

zgoraj povedanem pričel že po 1.5.2004, ko je Republika Slovenija

postala članica Evropske Unije in jo zato glede na določbo 76. člena

Uredbe veže cit. Uredba, upoštevaje tudi, da se učinki razmerja iz

zamudne sodbe - njena prisilna izvršitev - raztezajo tudi po obdobju

vstopa Republike Slovenije v Evropsko Unijo, torej v čas, ko je v

Republiki Sloveniji že veljala cit. Uredba. V členu 66 Uredbe so

sicer določene tudi nekatere omejitve pri uporabi Uredbe, ki pa v

konkretnem primeru niso izkazane in ne preprečujejo njene uporabe. V

skladu z določbo 66. člena cit. Uredbe se namreč uredba načelno

uporablja za pravne postopke, ki so bili začeti potem, ko je uredba

začela veljati (torej tudi za predmetni postopek pričet pred našim

sodiščem), vendar pa če je bil postopek v članici izvora začet pred

začetkom veljavnosti uredbe (kot v konkretnem primeru, ko je bil

postopek pred avstrijskim sodiščem začet že v letu 1998), pa so sodbe

izdane po dnevu začetka veljavnosti Uredbe (kot v konkretnem primeru,

ko je bila sodba izdana dne 25.3.2003) priznajo in izvršijo v skladu

s poglavjem III le, če je bil postopek v državi članici izvora začet

po začetku veljavnosti Bruseljske ali Luganske konvencije. Ker je bil

postopek pred avstrijskim sodiščem začet po začetku veljavnosti

Bruseljske konvencije o pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in

gospodarskih zadevah iz leta 1968 (začela veljati 27. septembra

1968), pa tudi po začetku veljavnosti vzporedne Luganske konvencije o

pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz

leta 1988 (začela veljati 16. septembra 1988), so torej v konkretnem

primeru izpolnjeni vsi nanizani pogoji za uporabo cit. Uredbe oziroma

tudi ni podan noben izključitveni razlog za njeno uporabo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za

izvršbo.

Zoper navedeni sklep vlaga upnik pritožbo. Uveljavlja pritožbna

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava. Poudarja, da je sodišče v nasprotju z določili

člena ZMZPP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali obstoji vzajemnost

med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo glede medsebojnega

priznavanja odločitev njunih sodišč ter svojo odločitev oprlo na

pojasnilo, ki naj bi ga v konkretnem primeru posedovalo Ministrstvo

za pravosodje, ki pa mnenja ni podalo. Zato je sodišče kršilo določbe

pravdnega poistopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost

odločitve so stavri. Ker domnevno mnenje ministrstva upniku ni

dostopno, upnik ne more preizkusiti pravilnosti odločitve sodišča

oziroma predmetnega sklepa, s čemer mu je onemogočeno uspešno pravno

varstvo ter kršena ustavna pravica do pritožbe. Sodišče je nadalje

nepravilno uporabilo določbo 3. člena Pogodbe med FLRJ in Republiko

Avstrijo o medsebojnem pravnem prometu v zvezi z določili 3. člena

Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in

neodvisnosti Republike Slovenije, izmenjavo not z dne 16.10.1992 in

določili 8. člena Ustave Republike Slovenije. Po navedenih določbah

se pravnomočne in izvršljive odločitve sodišč prve države

pogodbenice, v katerih je določeno, da so pravdne starnke dolžne

povrniti pravdne stroške, izvršijo v drugi državipogodbenici na

zahtevo starnke, ki so ji pravdni stroški dosojeni. Po določilih

avstrijskega zakona o pravdnem posopku je odločitev o pravdnih

stroških vedno vezana na odločitev o glavni stvari, zato sodišče o

zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov ne more odločiti kot o glavnem

zahtevku,kot napačno pravno sklepa sodišče. Zato bi moralo sodišče

priznati zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Celovcu, Republika

Avstrija, opr. štev. 21 C 501/01, z dne 1.7.2002, vsaj v delu, s

katerim je sodišče prvo in drugo toženi stranki - dolžnikoma

naložilo, da tožeči stranki - upniku povrneta stroške postopka v

višini 578,07 EUR s 4% -nimi letnimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2002

do plačila. Uredba ES št. 44/2001, z dne 22.12.2000, o pristojnosti

in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in

gospodarskih zadevah (UL L 012, 16.1.2001, str 1-23 je začela veljati

dne 1.3.2002, to je po izdaji sodne odločbe v državi članici izvora,

v Republiki Sloveniji pa se neposredno uporablja od 1.5.2004.

Cirirana Uredba dokazuje, da je v času odločanja o priznanju zamudne

sodbe Okrajnega sodišča v Celovcu obstajala vzajemnost med Republiko

Slovenijo in Republiko Avstrijo glede medsebojnega priznavanja in

izvrševanja sodnih odločb v gospodarskih in civilnih zadevah, ki ga

kot pogoj za priznanje sodne odločbe avstrijskih sodišč pred

slovenskimi sodišči predpisuje ZMZPP. Zato je ob upoštevanju namena

vzajemnosti v mednarodnem pravu, kot sredstva prisile, s katerim si

država zagotovi, da se tudi v drugih državah priznavajo in izvršujejo

odločitve njenih sodišč, kar med članicami EU zagotavlja pravni red

ES - določbe Uredbe ES št. 44/2001 in Uredbe sveta ES št. 805/2004, z

dne 21.4.2004, o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih

zahtevkov v zvezi z določili 65. člena Pogodbe o ustanovitvi ES, je

sodišče napačno uporabilo določila materialnega prava. Upnik

predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in

zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, dolžnikoma pa

naloži nerazdelno plačilo pritožbenih stroškov upnika z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od odločitve do plačila.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je Okrajno sodišče v Celovcu, Republika

Avstrija, na podlagi v letu 1998 vložene tožbe izdalo zamudno sodbo

opr. štev. 21 C 501/01 d, z dne 1.7.2002. Navedena sodba je postala

glede dolžnice pravnomočna in izvršljiva dne 30.5.2003, glede

dolžnika pa 25.3.2003. Upnik je na podlagi navedene sodbe vložil

predlog za izvršbo dne 6.12.2005, pri čemer je kot rešitev

predhodnega vprašanja predlagal tudi priznanje navedene sodbe v

Republiki Sloveniji.

To pa pomeni, da se je v konkretnem primeru postopek v Republiki

Avstriji pričel pred uveljavitvijo Uredbe sveta (ES), št. 44/2001, z

dne 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v

civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah (OJ L 12,16.1.2001,

str 1), ki je pričela veljati dne 1.3.2002, in ki je bila dopolnjena

z Uredbo, št. 1496/2002, z dne 21.8.2002 (OJ L 225, 22.8.2002, str.

13) in Aktom, ki se nanaša na pristop novih članic (OJ L 236,

23.9.2003, str. 33). Postopek - za priznanje tuje sodne odločbe ter

sam izvršilni postopek pred našim sodiščem pa se je ob zgoraj

povedanem pričel že po 1.5.2004, ko je Republika Slovenija postala

članica Evropske Unije in jo zato glede na določbo 76. člena Uredbe

veže cit. Uredba, upoštevaje tudi, da se učinki razmerja iz zamudne

sodbe - njena prisilna izvršitev - raztezajo tudi po obdobju vstopa

Republike Slovenije v Evropsko Unijo, torej v čas, ko je v Republiki

Sloveniji že veljala cit. Uredba. V členu 66 Uredbe so sicer

določene tudi nekatere omejitve pri uporabi Uredbe, ki pa v

konkretnem primeru niso izkazane in ne preprečujejo njene uporabe. V

skladu z določbo 66. člena cit. Uredbe se namreč uredba načelno

uporablja za pravne postopke, ki so bili začeti potem, ko je uredba

začela veljati (torej tudi za predmetni postopek pričet pred našim

sodiščem), vendar pa če je bil postopek v članici izvora začet pred

začetkom veljavnosti uredbe (kot v konkretnem primeru, ko je bil

postopek pred avstrijskim sodiščem začet že v letu 1998), pa so sodbe

izdane po dnevu začetka veljavnosti Uredbe (kot v konkretnem primeru,

ko je bila sodba izdana dne 25.3.2003) priznajo in izvršijo v skladu

s poglavjem III le, če je bil postopek v državi članici izvora začet

po začetku veljavnosti Bruseljske ali Luganske konvencije. Ker je

bil postopek pred avstrijskim sodiščem začet po začetku veljavnosti

Bruseljske konvencije o pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in

gospodarskih zadevah iz leta 1968 (začela veljati 27. septembra

1968), pa tudi po začetku veljavnosti vzporedne Luganske konvencije o

pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz

leta 1988 (začela veljati 16. septembra 1988), so torej v konkretnem

primeru izpolnjeni vsi nanizani pogoji za uporabo cit. Uredbe oziroma

tudi ni podan noben izključitveni razlog za njeno uporabo. Ni torej

odločilna okoliščina, da je bila sodba, katere priznanje se zahteva,

izdana pred vstopom Republike Slovenije v Evropsku Unijo, kot zmotno

meni prvostopno sodišče, temveč zgoraj navedena dejstva, to je

pričetek postopkov tako v Republiki Avstriji kot tudi v Republiki

Sloveniji v časovnem razmerju do uveljavitve cit. Bruseljske oz.

Luganske konvencije oz. do cit. Uredbe.

Uredba pa ne določa kot pogoja za priznaje tuje sodne odločbe in s

tem posledično za dovolitev izvršilnega postopka v Republiki

Sloveniji v konkretni zadevi, vzajemnosti, kar sicer pravilno

ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato v konkretnem primeru ta

ovira ne obstoji in je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

Ker pa se je postavilo na nepravilno stališče, da Uredba v konkretnem

primeru ne velja, je materialnopravno zmotno uporabilo določbe

ZMZPP, ki kot oviro za priznanje določa neobstoj vzajemnosti, in zato

posledično nepravilno zavrnilo predlog za izvršbo. Zaradi takšne

nepravilne materialnopravne izbire predpisa, pa so ostale dejanske

okoliščine, ki bi utegnile biti pravno pomembne, neugotovljene. Zato

je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena in 3. točke 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugoditi, izpodbijani

sklep pa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov

postopek.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o

priznanju avstrijske sodbe kot o predhodnem vprašanju ob upoštevanju

zgoraj nanizane pravne ureditve, pri čemer bo moralo oceniti ali

morda obstaja kakšna druga ovira za priznanje tuje sodne odločbe, ki

je določena s cit. Uredbo (34. člen Uredbe) ter nato ponovno s

sklepom odločiti o predlogu za izvršbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst.

165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.