Appeal dismissed; illegal termination due to business transfer requires automatic reinstatement under Art. 73 ZDR.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

V primeru nezakonite odpvedi PZ lahko delavec zahteva

reintegracijo v delovno razmerje k svojemu delodajalcu, lahko pa

zahteva tudi vzpostavitev delovnega razmerja pri novem

delodajalcu, če je bila PZ odpovedana nezakonito, ker se je obšlo

določbe o spremembi delodajalca po 73. členu ZDR.

Delničarji morajo pred sprejemom sklepa o prenehanju družbe

urediti vsa vprašanja, ki se sicer urejajo v likvidacijskem

postopku. Sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku

ne more biti podlaga za odpovedi PZ, ampak morajo te biti

odpovedane že pred tem, na drugi pravni podlagi (npr. iz

poslovnega razloga glede na odločitev delodajalca, da bo

prenehal s poslovanjem). V tem primeru zato ne gre za

odpoved PZ po 108. členu ZDR in posledično za 30-dnevni

odpovedni rok, ampak za redno odpoved PZ po 88. členu ZDR

(oz. 96. do 102. členom ZDR), z daljšim odpovednim rokom v

skladu z 92. členom ZDR.

Osnovna značilnost prenosa podjetja je ohranitev identitete

podjetja in sprememba identitete nosilca podjetja -

delodajalca. Med toženo stranko in pravno osebo X je prišlo

do prenosa podjetja smislu 73. člena ZDR, saj je pravna

oseba X prevzela komitente tožene stranke, poslovne enote,

posle pa je opravljala na istem področju kot tožena stranka

in na podlagi razpisu delovnih mest tudi prevzela tri

zaposlene pri toženi stranki. Ker je identiteta podjetja

ostala ohranjena, bi morala pravna oseba X prevzeti tudi

delavce tožene stranke in sicer neposredno na podlagi

pogodbe o prenosu pravic in obveznosti. Na to obveznost ne

vpliva določba prvotne pogodbe o prenosu pravic in

obveznosti po kateri je tožena stranka dolžna za nedoločen

čas prevzeti le direktorico tožnene stranke in štiri

delavce, niti to, da je bilo s kasnejšim dodatkom k pogodbi

določeno, da tožena stranka sama, na lastno odgovornost,

brez pravne osebe X ureja delovna razmerja svojih delvcev. V

primeru prenosa podjetja v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR

se stranke pogodbenice ne morejo izogniti obveznosti iz te

določbe ali te obveznosti obiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30.4.2004 in toženi stranki

naložilo, da tožečo stranko vrne na delo s 1.7.2004, jo s tem

datumom prijavi v socialno zavarovanje po osnovi najmanj

253.579,00 SIT, ji s tem dnem vpiše delovno dobo v delovno

knjižico ter na tekoči račun pooblaščenca plača pravdne stroške v

znesku 131.274,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe

sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu

sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe

in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče

prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker je tožeči

stranki v postopku dopustilo, da se je sklicevala in uporabljala

razne listine, do katerih je prišla nezakonito in nepooblaščeno.

Pri tem gre tudi za izdajo poslovne skrivnosti stranke, ki ni

udeležena v tem postopku, to je X. d.d., L.. Sodišče prve stopnje

takšnega postopanja ni preprečilo, čeprav mu je tožena stranka

ves čas odločno nasprotovala. Izrek sodbe je nerazumljiv in ga je

nemogoče izvršiti, saj predvsem ignorira dejstvo, da je zoper

toženo stranko pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti v teku

postopek prisilne likvidacije. V takšnem postopku ni predvideno,

da bi likvidacijski upravitelj lahko vrnil delavce na delo.

Bistveno kršitev določb postopka tožena stranka vidi tudi v tem,

da je sodišče v izreku sodbe vzpostavilo delovno razmerje tožeči

stranki pri toženi stranki, hkrati pa je v razlogih sodbe

navedlo, da je tožena stranka s pogodbo z X., d.d., L. pravzaprav

obšla določbo 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS

št. 42/2002). Če bi res obveljal takšen zaključek, bi od dneva

prenosa vseh sredstev in obveznosti na X. d.d., L. ne bilo več

podlage za reintegracijo tožeče stranke v delovno razmerje pri

toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko

stanje, saj so na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi (30.4.2004)

obstajali pogoji za odpoved iz poslovnega razloga. Pri toženi

stranki je namreč prišlo do prenehanja potreb za opravljanje

dela, pri čemer je tožena stranka po zaključnem računu za leto

2002 izkazala večjo izgubo in se ni mogla prilagoditi zahtevam

Zakona o bančništvu (ZBan, Ur.l. RS št. 7/99 - 59/2001), zaradi

česar je bilo jasno, da bo prenehala s poslovanjem, in sicer po

prvotnem predlogu v skladu s 394. čl. Zakona o gospodarskih

družbah (ZGD-UPB 1, Ur.l. RS št. 25/2005). Tožena stranka je

upoštevala odpovedni rok v skladu s 108. čl. ZDR ter tožeči

stranki izplačala odpravnino. V nadaljevanju pritožbe tožena

stranka poudarja, da je bil rok za uskladitev z ZBan 20.2.2004.

Ker do uskladitve ni prišlo, je že takrat nastopil zakonski

razlog za prisilno likvidacijo in je bilo jasno, da bo tožena

stranka tako ali drugače prenehala obstajati. Tožeča stranka je

prejela odpoved dne 30.4.2004, torej več kot dva meseca po tem,

ko je bilo jasno navedeno dejstvo prenehanja obstoja tožene

stranke. Ko je bila tožnici vročena odpoved, je tožena stranka

tudi dejansko pričakovala, da bo z iztekom odpovednega roka, to

je z 31.5.2004, prenehala poslovati. Odprto je bilo le vprašanje,

na kakšen način in kako točno bo do tega prenehanja prišlo. Banka

Slovenije je po 20.2.2004 počakala s postopkom stečaja tožene

stranke, ker sta tožena stranka in X., d.d., L. sklepali pogodbo

o prenosu vseh sredstev in obveznosti, predvsem prenosu nepokrite

izgube, ki je na dan prenosa znašala kar 135.000.000 SIT. Če do

prenosa ne bi prišlo, bi se zaradi izkazane izgube tožena stranka

neizogibno znašla v stečaju. Kasneje pri toženi stranki do

sprejema sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku brez

likvidacije ni prišlo, vendar tožena stranka tega ni mogla vedeti

v naprej in ne more nositi posledic tega. Šele naknadno namreč

vse ustanoviteljice tožene stranke niso bile pripravljene na

prenehanje po skrajšanem postopku brez likvidacije, brez soglasja

vseh pa takšnega postopka ni bilo mogoče izvesti. Kljub temu je

bistveno, da je v trenutku vročitve odpovedi tožeči stranki

tožena stranka utemeljeno pričakovala, da bodo ustanoviteljice

sklep o prenehanju po skrajšanem postopku sprejele najkasneje do

31.5.2004. Povsem neživljenjska je po mnenju tožene stranke

interpretacija, da lahko začne teči 30-dnevni odpovedni rok po 1.

odst. 108. čl. ZDR šele s sprejemom sklepa ustanoviteljev oz.

članov delodajalca o prenehanju po skrajšanem postopku brez

likvidacije. 394. čl. ZGD predpostavlja, da so poplačane vse

obveznosti družbe ter urejena vsa razmerja z delavci. Če bi torej

tožena stranka še po sprejemu takega sklepa zaposlovala delavce

in še poslovala, bi to po naravi stvari pomenilo, da omenjeni

pogoj iz ZDR ni mogel biti izpolnjen.

Tožena stranka tudi izrecno zavrača trditev, da je s sklenitvijo

pogodbe o prenosu pravic in obveznosti na X., d.d., L. zaobšla

73. čl. ZDR oz., da je zlorabila ta institut. Po pogodbi so

namreč na X., d.d., L. prešle samo pravice in obveznosti, delavci

pa so bili iz prenosa izključeni. Po sodni praksi je bistveni

element prehoda na podlagi 73. čl. ZDR ohranitev identitete

prenesenega podjetja, o čemer pa v danem primeru ne more biti

govora. Prvič zato, ker do prehoda ni prišlo, drugič pa zato, ker

identiteta tožene stranke ni bila ohranjena, saj so se prevzeta

sredstva in obveznosti vključila oz. postala del obstoječe družbe

X., d.d., L.. Tudi s povsem praktičnega in logičnega vidika bi

bil nesmiseln zaključek, da so delavci po zakonu hkrati s

prevzetimi sredstvi in obveznostmi prešli v delovno razmerje k

X. d.d., L.. V takšnem primeru bi jih namreč morala iz poslovnega

razloga odpustiti X. d.d., L. saj v poslovni enoti te banke v

Murski Soboti dejansko ni večjih potreb po delavcih, kot je

trenutno zaposlenih. Banka Slovenije je tudi izvajala nadzor nad

usklajevanjem hranilno kreditnih služb in med njimi tožene

stranke vse od leta 1999. Ta nadzor še vedno traja, saj ima Banka

Slovenije določene pristojnosti v postopku likvidacije tožene

stranke. Sodišče ni ugotovilo, ali je pri toženi stranki po

izteku odpovednega roka še kaj dela ali ne. Po mnenju tožene

stranke je to bistvena okoliščina za presojo obstoja poslovnega

razloga. Odločitev sodišča je tudi vsebinsko

napačna zaradi tega, ker bi morala tožena stranka ponovno

zaposliti tožečo stranko, čeprav je popolnoma jasno, da se nahaja

v postopku prisilne likvidacije in dejansko ne posluje več.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb postopka

pritožbeno sodišče ugotavlja, da te niso podane.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu vpogledalo vso

dokumentacijo v spisu, med drugim tudi listine, za katere tožena

stranka trdi, da jih je tožeča stranka pridobila nezakonito in

nepooblaščeno. Te listine pa v konkretnem sporu praktično nimajo

pomena, saj sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo nanje.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nerazumljiv

izrek sodbe, ki naj je ne bi bilo mogoče izvršiti zaradi tega,

ker se tožena stranka nahaja v postopku prisilne likvidacije.

Navedeno dejstvo namreč ne onemogoča oz. ne preprečuje vrnitve

delavca na delo, saj po pozitivni delovni zakonodaji (ki je

usklajena z mednarodnimi konvencijami na tem področju) začetki

stečajnih, likvidacijskih in podobnih postopkov za prenehanje

delodajalca nimajo več (tako kot pred novim ZDR) za posledico

avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi oz. odpovedi te

pogodbe (103. in 108. čl. ZDR). Če delodajalec oz. v njegovem

imenu stečajni ali likvidacijski upravitelj meni, da je zaradi

začetka stečajnega oz. likvidacijskega postopka pri delodajalcu

nepotrebno delo delavcev, mora tem delavcem (po predvidenem

postopku) izrecno odpovedati pogodbo o zaposlitvi z odpovednim

rokom. Glede na to torej ni ovir za reintegracijo delavcev v

delovno razmerje tudi po začetku stečajnih oz. likvidacijskih

postopkov. Seveda je pričakovati, da bo po takšni reintegraciji

delavcev, razen izjemoma, slej ko prej sledila odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Brez izrecne pisne odpovedi pa kot navedeno delavcem

delovno razmerje v takšnih primerih ne more prenehati ne glede na

to, če delodajalec dejansko ne posluje več.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev

določb postopka, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval razlogom

sodbe v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obšla

določbo 73. čl. ZDR. Po tolmačenju tožene stranke bi to namreč

pomenilo, da sodišče tožeče stranke ne bi moglo in smelo

reintegrirati v delovno razmerje pri toženi stranki. Takšno

tolmačenje je napačno. Tožeča stranka bi glede na to, da je

uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi iz

razloga, ker je tožena stranka predhodno obšla določbo 73. čl.

ZDR, lahko uveljavljala obstoj delovnega razmerja in vzpostavitev

delovnega razmerja z novim delodajalcem, to je X. d.d.,

L.. Vendar pa tega ni bila dolžna storiti in tega tudi ni

storila. Zahtevala je reintegracijo le v delovno razmerje pri

toženi stranki, kot njenem dosedanjem delodajalcu. Takšno

postopanje ni nepravilno, saj je reintegracija v delovno razmerje

s toženo stranko dejansko posledica razveljavitve oz. ugotovitve

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tem delodajalcu.

Posledice za tožečo stranko bodo lahko drugačne le v

nadaljevanju, saj bo po odločitvi sodišča o reintegraciji tožeče

stranke k toženi stranki, ki je v postopku prisilne likvidacije,

gotovo prišlo do ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s

103. čl. ZDR. Integracija v delovno razmerje k prevzemniku, to je

X. d.d., L., ne bi imela te posledice. Kot navedeno pa tožeča

stranka ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu

prevzemniku ni zahtevala, prehod k novemu delodajalcu v skladu s

5. odst. 73. čl. ZDR pa lahko delavec tudi odkloni (čeprav temu

lahko sledi izredna odpoved prenosnika). Če delodajalec delavcu

nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je obšel

oz. ni upošteval določbe o spremembi delodajalca (73. čl. ZDR),

moral pa bi postopati v skladu s to določbo, lahko torej delavec

zahteva reintegracijo v delovno razmerje k svojemu delodajalcu,

lahko pa zahteva vzpostavitev delovnega razmerja pri novem

delodajalcu. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1.

odst. 2. čl. ZPP), torej je v konkretnem primeru povsem pravilno

vzpostavilo delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki.

V nadaljevanju se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo v obsegu,

v katerem ta nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da

v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dne 30.4.2004) še niso

obstajali poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. so

bili ti razlogi neresnični. Kljub temu bo v nadaljevanju

pojasnjeno, da ta ugotovitev ne vpliva na drugačno odločitev v

zadevi.

Tožena stranka se v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicuje tako

na obstoj poslovnega razloga za odpoved po 1. alinei 1. odst. 88.

čl., kot na določbo 1. odst. 108. čl. ZDR in pri tem tudi v

obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja kot razlog za

odpoved izgube v poslovanju, zmanjšanje obsega poslovanja,

negativne trende v poslovanju in neuspešnost prilagoditve tožene

stranke ZBan (rok za prilagoditev je bil 20.2.2004) ter

napoveduje skorajšnje prenehanje poslovanja tožene stranke.

Navedeni podatki, ki jih je tožena stranka tekom postopka dodatno

pojasnila, bi izkazovali obstoj poslovnega razloga za odpoved

pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, vendar pri tem razloga za

odpoved pogodbe o zaposlitvi po 88. čl. ZDR, ne pa po 108. čl.

ZDR. Posledica takšne ugotovitve bi bil lahko daljši odpovedni

rok za tožečo stranko v skladu z 92. čl. ZDR in ne le 30-dnevni

odpovedni rok po 108. čl. ZDR.

Podlaga za zaključek, da se je tožena stranka pri odpovedi

pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki dne 30.4.2004 neutemeljeno

sklicevala tudi na 108. čl. ZDR je v tem, da je to določbo

povezovala s predvidenim prenehanjem svojega poslovanja po 394.

čl. ZGD, vendar do prenehanja tožene stranke na tej podlagi sploh

ni prišlo. Postopek prenehanja v skladu s 394. čl. ZGD je bil s

pogodbo o prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja hranilno

kreditne službe z dne 26.2.2004 sicer predviden in ga je tožena

stranka navedla tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči

stranki, vendar se vsi ustanovitelji tožene stranke s tem niso

strinjali, to pa je imelo v nadaljevanju (šele nekaj mesecev po

odpovedi pogodbe o zaposlitvi) za posledico tudi začetek postopka

prisilne likvidacije tožene stranke na podlagi odločbe o

ugotovitvi pogojev za začetek takšnega postopka s strani Banke

Slovenije z dne 22.7.2004. Glede na to se tožena stranka torej v

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki neutemeljeno

sklicuje na prenehanje tožene stranke po skrajšanem postopku, kar

pa, kot navedeno, ne pomeni, da v času odpovedi vendarle ne bi

mogli govoriti o obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožeči stranki.

Kljub navedeni ugotovitvi pritožbenega sodišča o obstoju

poslovnega razloga, se pritožbeno sodišče strinja z nadaljnjim

zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopala

nezakonito, saj je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči

stranki in ostalim zaposlenim obšla določbo 73. čl. ZDR o

spremembi delodajalca. V takšnem primeru preidejo pogodbene in

druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih

imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na

delodajalca prevzemnika brez predhodne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku.

Še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki in ostalim

zaposlenim sta tožena stranka in X., d.d., L. sklenili pogodbo o

prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja tožene stranke z dne

26.2.2004, ki sta jo spremenili oz. dopolnili 5.3. in 28.5.2004.

Na podlagi te pogodbe naj bi sprva z 31.5.2004, kasneje pa po

pogodbi in tudi dejansko s 1.7.2004 prišlo do prenosa pravic in

obveznosti tožene stranke na X. d.d., L. pri čemer je bistvenega

pomena, da je X. d.d., L. prevzela vse komitente tožene stranke

(Banka Slovenije v svojem pojasnilu z dne 9.2.2005 govori o

15.000 varčevalcih), prevzela pa je tudi njene nepremičnine -

skoraj polovico poslovne stavbe tožene stranke v Murski Soboti

ter poslovni objekt v P.. X. d.d., L. je torej prevzela stranke

tožene stranke na lokaciji, na kateri je tožena stranka poslovala

s svojimi komitenti in s temi strankami kot banka opravlja iste

storitve (morda še v večjem obsegu), kot pred tem tožena stranka.

V pogodbi o prevzemu je navedeno, da X. d.d., L. prevzema do

varčevalcev tožene stranke vse obveznosti za tolarske hranilne

vloge, za transakcijske oz. osebne račune, varčevalci tožene

stranke pa so z dnem prevzema postali varčevalci X. d.d., L..

Že navedeni podatki povsem zadoščajo za zaključek, da sta se

tožena stranka in X. d.d., L. dogovorili za prenos, ki izpolnjuje

kriterije za uporabo 73. čl. ZDR. Te kriterije je oblikovala tudi

sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti (Court of Justice of the

European Communities) v zvezi z direktivo 77/187/EEC, direktivo

98/50/EC in zadnjo direktivo 2001/23/EC o približevanju zakonov

držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru

prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Prav v

skladu z zadnjo direktivo je novi ZDR uvedel in uredil institut

spremembe delodajalca (73. in 74. čl.). Zaradi usklajenosti

navedenih določb našega ZDR z direktivo 2001/23/EC, ki je

nadomestila prejšnji direktivi 77/187/EEC oz. 98/50/EC, in kar je

bila tudi posledica sodne prakse Sodišča Evropske skupnosti (glej

uvodne določbe direktive), tudi naša zakonodaja zahteva enako

tolmačenje teh določb oz. v konkretnem primeru določbe o tem, kaj

se šteje za prenos podjetja v skladu s 1. odst. 73. čl. ZDR.

Evropsko sodišče je kriterije za opredelitev prenosa podjetja

izoblikovalo v sodni praksi, iz katere izhaja, da se je odločilo

za široko interpretacijo. Osnovna značilnost prenosa je dejansko

ohranitev identitete podjetja in sprememba identitete nosilca

podjema - delodajalca. V primeru Spijkers (Spijkers V. Gebroeders

Benedik Abattoir, Case 24/85 (1986) ECR, page 1119) je mogoče

razbrati kriterije za opredelitev prenosa podjetja v smislu

direktive, in sicer: vrsta podjetja ali obrata, ali so prenesene

stavbe in nepremičnine, vrednost pravic v času prenosa, ali je

novi delodajalec prevzel večino zaposlenih, ali so prenesene

stranke, stopnja podobnosti med dejavnostmi, ki so se opravljale

pred prenosom in po njem ter čas morebitne začasne prekinitve

dejavnosti. Kasneje se je sodišče odločilo za še širšo

interpretacijo prenosa, pri čemer je kot odločilni kriterij štelo

ohranitev identitete podjetja v smislu dejanskega nadaljevanja

ali ponovnega začetka opravljanja enake ali podobne dejavnosti. V

primeru Schmidt (C. Schmidt v. Spar - und Leihkasse der fruheren

Amter Bordesholm, Kiel und Cromshage, Case 392/92 (1994) ECR,

page I-1311) je sodišče dogovor o prenosu opravljanja pomožne

dejavnosti čiščenja, ki jo je pred prenosom opravljala ena sama

delavka, štelo za prenos obrata v smislu direktive. V primeru

Merckx and Neuhuys v Ford Motors (Cases 171/94 and 172/94 (1996),

page I-01253) je sodišče iz enakega razloga za prenos štelo

situacijo, v kateri je ena družba prenehala prodajati avtomobile,

priporočila svojim strankam drugo družbo, ki je tudi zaposlila

neke delavce prve družbe in začela prodajati avtomobile, pa

čeprav v drugih prostorih, le z nekaj delavci prve družbe in brez

pogodbe med obema družbama.

Glede na navedeno je v konkretni zadevi jasno, da je med toženo

stranko in X., d.d., L. dejansko prišlo do prenosa podjetja v

smislu direktive oz. (po direktivi prevzete) določbe 73. čl. ZDR.

X. d.d., L. je kot rečeno prevzela vse komitente tožene stranke,

posle opravlja na istem področju, prevzela je tudi poslovne

prostore tožene stranke, sicer pa po razpisu delovnih mest tudi

tri zaposlene pri toženi stranki. Identiteta podjetja v smislu 1.

odst. 73. čl. je bila ohranjena, kar pomeni, da bi X. d.d., L.

morala prevzeti tudi ostale zaposlene pri toženi stranki, in

sicer neposredno že na podlagi pogodbe o prenosu pravic in

obveznosti. Na takšen zaključek ne vpliva določba prvotne pogodbe

o prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja tožene stranke, po

kateri X. d.d., L. prevzame direktorico tožene stranke in največ

štiri delavce tožene stanke za nedoločen čas (11. čl. prvotne

pogodbe), niti dejstvo, da sta s kasnejšim dodatkom k pogodbi

tožena stranka in X. d.d., L. določili, da tožena stranka ureja

delovna razmerja svojih delavcev samostojno in na lastno

odgovornost, torej brez vsakršnega sodelovanja X. d.d., L. (4.

čl. dodatka 2 k pogodbi z dne 28.5.2004). V primeru prenosa

podjetja v smislu 1. odst. 73. čl. ZDR se namreč stranke

pogodbenice ne morejo izogniti obveznosti iz te kogentne določbe

ali te obveznosti obiti. To v nadaljevanju pomeni, da bi morala

prevzemnica - X. d.d., L. prevzeti vse delavce tožene stranke.

Prav zaradi tega ni bilo podlage, da je tožena stranka delavcem,

med njimi tožeči stranki, odpovedala pogodbo o zaposlitvi in s

tem, kljub utemeljitvi poslovnega razloga za to odpoved,

nezakonito obšla določbo 73. čl. ZDR. Nasprotne pritožbene

navedbe so glede na pojasnjeno neutemeljene.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena

stranka ni priglasila.