Appeal dismissed; court held no procedural violation when defendant missed opportunity to comment on partial withdrawal.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če sodišče ne ugodi predlogu stranke za preklic poravnalnega

naroka in naroka za glavno obravnavo, ni bila kršena možnost

obravnavanja pred sodiščem. Sodišče strank ni dolžno

obveščati, da predlogu za preklic ne bo ugodilo in bi se

tožena stranka glede na to, da ni bila obveščena, da bo

sodišče ugodilo njenemu predlogu za preklic zavedati, da bo

narok opravljen.

Če se tožena stranka ne odzove vabilu na narok, na katerem

bi se lahko izjavila o umiku tožbe, je sama povzročila, da

se o umiku ni mogla izjaviti, zato se ne more sklicevati, da

ji ni bila dana možnost, da se o tem izjavi.

Sodišče bi moralo glede delnega umika tožbe postopek ustaviti.

Kljub temu, da tega ni storilo pa bi zoper to lahko ugovarjala le

tožnica, ki bi v 15 dneh od prejema sodbe lahko zahtevala izdajo

dopolnilnega sklepa. Ker tega ni storila, se šteje, da je tožba v

delu, o katem sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni

odločlo, umaknjena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki

naložilo, da tožnici plača odpravnino v znesku 851.889,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2004 (1. tč. izreka),

regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 104.418,00 SIT neto

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2002 in davek od tega

regresa v znesku 21.387,00 SIT na račun Davčnega urada C. (2. tč.

izreka), regres za letni dopust za leto 2003 v znesku 109.701,00

SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje in

davek od tega regresa v znesku 22.469,00 SIT na račun Davčnega

urada C. (3. tč. izreka) ter regres za letni dopust za leto 2004

v znesku 47.674,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.7.2004 dalje in davek od tega regresa v znesku 9.765,00 SIT na

račun Davčnega urada C. (4. tč. izreka). Toženi stranki je

naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 143.972,40

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2004 (5. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh

pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona

o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04).

Navaja, da je bilo toženi stranki onemogočeno obravnavanje pred

sodiščem, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pooblaščenec

tožene stranke je namreč z vlogo z dne 24.9.2004 prosil za

preložitev naroka, ker je bil zadržan na drugih obravnavah,

sodišče prve stopnje pa temu predlogu ni ugodilo in o tem ni

izdalo nobenega sklepa, temveč je na naroku štelo, da izostanek

ni upravičen, kakor je to razvidno iz izpodbijane sodbe.

Izpodbijana sodba v tem delu tudi nima razlogov. Tožena stranka

se ni mogla izreči glede delnega umika in spremembe podrednega

zahtevka, saj na obravnavi ni bila prisotna. Sodišče prve stopnje

v zvezi z umaknjenimi zahtevki tudi ni sprejelo ustreznega

ugotovitvenega sklepa. Glede ostalih tožbenih zahtevkov pa tožena

stranka opozarja na izredno težko ekonomsko situacijo, zaradi

katere je postala nesolventna in zaradi katere ne more pravočasno

poravnavati svojih obveznosti, sodišče tudi ni izvajalo nobenih

dokazov v zvezi z navedbami tožene stranke o dogovorih z

reprezentativnimi sindikati glede prolongacije plačila obveznosti

do delavcev. Tožena stranka obveznosti do delavcev sicer ne

zanika, vendar želi svoje obveznosti poravnati na način, ki bi

omogočil ohranitev podjetja in socialne varnosti preostalih

zaposlenih. Tožena stranka v zvezi z navedenimi razlogi

nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je

vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem,

zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost

obravnavanja pred sodiščem. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve

stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za preklic

poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ta

pravica toženi stranki ni bila kršena. Tožena stranka ni bila

obveščena o tem, da je sodišče prve stopnje ugodilo njenemu

predlogu za preklic naroka, zato bi se morala zavedati, da bo

narok opravljen. Sodišče prve stopnje tožene stranke ni bilo

dolžno posebej obveščati o tem, da predlogu za preklic naroka ne

bo ugodilo, zlasti še glede na to, da je predlog za preklic

obravnave prejelo le en dan pred obravnavo. Protispisna je

pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje o predlogu za

preložitev naroka ni odločilo, saj je iz zapisnika o poravnalnem

in prvem naroku razvidno, da je bil sprejet sklep, da se ne ugodi

predlogu tožene stranke za preložitev naroka.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se tožena stranka ni

mogla izreči o podanem delnem umiku in spremembi tožbenega

zahtevka (v resnici je šlo zgolj za delni umik tožbe, saj je

tožnica umaknila, kar je v tožbi opredelila kot primarni tožbeni

zahtevek). Tožena stranka je bila o delnem umiku tožbe obveščena

in bi se v skladu z drugim odstavkom 188. čl. ZPP o njem morala

izjaviti v 15 dneh od dneva, ko je bila obveščena o umiku tožbe,

saj se sicer šteje, da je privolila v umik. Pri tem sploh ni

bistveno, ali je ta rok ob poravnalnem naroku že iztekel, saj je

tožena stranka z neodzivom na vabilo sama povzročila, da na

naroku ni mogla podati izjave v zvezi z delnim umikom tožbe.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko ni izdalo

sklepa o ustavitvi postopka, vendar bi zoper to lahko ugovarjala

kvečjemu tožnica, ki bi v 15 dneh od prejema sodbe lahko

predlagala izdajo dopolnilnega sklepa. Ker tega ni storila, se

šteje, da je tožba umaknjena v tistem delu, glede katerega

sodišče prve stopnje ni odločilo z izpodbijano sodbo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z dogovarjanjem

med toženo stranko in reprezentativnimi sindikati glede

prolongacije plačila obveznosti do delavcev, saj bi takšno

prolongacijo tožena stranka lahko dogovorila le s tožnico oz.

posameznim delavcem, ne more pa s temi terjatvami razpolagati

sindikat. Navedeno pomeni, da dejansko stanje ni ostalo nepopolno

ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje glede teh trditev ni

izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, saj ne gre za

odločilna dejstva.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo,

ko je tožnici na podlagi 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) dosodilo vtoževano odpravnino, ki jo

dolžan izplačati delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov. Prav tako je pravilno uporabilo materialno

pravo, ko je na podlagi 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97 - 73/03) in

aneksa št. 2 k tarifni prilogi SKPgd (Ur. l. RS št. 45/02)

dosodilo regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 104.418,00

SIT neto oz. ko je na podlagi aneksa št. 3 k tarifni prilogi

SKPgd (Ur. l. RS št. 38/03) regres za leto 2003 dosodilo ob

upoštevanju bruto osnove 132.170,00 SIT in ko je na podlagi

določb socialnega sporazuma za obdobje 2003-2005 (Ur. l. RS št.

40/03) sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2004

dosodilo od osnove 137.853,00 SIT bruto.

Stroški postopka so odmerjeni v skladu z načelom odgovornosti za

uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP in v skladu z veljavno

Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS št. 67/03), zato je neutemeljen

tudi tisti del pritožbe, s katerim tožena stranka izpodbija

odločitev o stroških postopka.

Na podlagi 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo

kot neutemeljeno, saj niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi

in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

na podlagi prvega odstavka 165. čl. ZPP v zv. s prvim odstavkom

154. čl. ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške

pritožbenega postopka.