Appeal allowed: termination notice timing depends on full knowledge of business reasons and retraining impossibility.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (1., 2., 3., 4. in 6. točka izreka) spremeni tako, da se v

tem delu spremenjena glasi:

"1. Zavrne se zahtevek, ki se glasi:

Ugotovi se, da je odločba o prenehanju delovnega razmerja in

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15.12.2003,

podana s strani tožene stranke tožeči stranki nezakonita in se

razveljavi.

Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki

ni prenehalo in še vedno obstoji z vsemi medsebojnimi pravicami

in obveznostmi.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, v 8 dneh

pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku za januar in februar 2004

obračunati mesečno osnovno plačo v znesku 383.000,00 SIT in

pripadajoče dodatke po pogodbi o zaposlitvi ter po odbitku in

plačilu ustreznih prispevkov in akontacije davka tožniku

izplačati ustrezen neto znesek, zmanjšan za 293.208,40 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto razlike za

januar 2004 od 10.2.2004 do plačila, od neto razlike za februar

2004 pa od 10.3.2004 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

2. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

[JEDRO]

Seznanitev z razlogi za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga

nastopi tedaj, ko je delodajalec seznanjen z vsemi okoliščinami,

to je tedaj, ko delodajalec ugotovi obstoj enega od razlogov iz

1. alinee 1. odstavka 88 člena ZDR ter nadalje, da delavca,

katerega dela pod pogoji iz PZ ne potrebuje več, ni mogoče

prekvalificirati, dokvalificirati oz. ga zaposliti pod

spremenjenimi pogoji. Šele po posvetu zakonitih zastopnikov

delodajaca z lastniki družbe, po katerem je bilo jasno, da bo

potrebno tožniku redno odpovedati PZ, se je delodajalec seznanil

z razlogi za redno odpoved PZ zato od tega trenutka dalje tečejo

roki za podajo odpovedi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15.12.2003 nezakonita,

da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo,

ampak z vsemi pravicami in obveznostmi še traja, naložilo toženi

stranki, da ga pozove nazaj na delo, mu za januar in februar 2003

obračuna plačo v znesku 383.000,00 SIT bruto z dodatki ter po

odbitku davkov in prispevkov tožniku izplača neto znesek,

zmanjšan za 293.208,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.2.2004 za januar 2004 in od 10.3.2004 za februar 2004.

Zahtevek, ki je presegal tako določeno plačo, je zavrnilo. Toženi

stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku

194.590,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do

plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov in navaja, da je bilo na sestanku z dne 14.7.2003

poudarjeno le, da je potrebno zaradi slabih rezultatov pristopiti

k reorganizaciji oddelkov, vendar pa se takrat še ni predvidevalo

zmanjšanje števila zaposlenih. V drugi polovici leta 2003 si je

tožena stranka prizadevala doseči boljši promet in znižanje

stroškov in je konkretno odločitev o tem, da se loti zmanjšanja

števila zaposlenih sprejela šele v jeseni 2003. Sodišče prve

stopnje je zavzelo napačno stališče, da objektivni rok za odpoved

začne teči z dnem, ko se v družbi opazijo in izpostavijo

ekonomski ralogi, ki lahko vodijo k zmanjšanju števila

zaposlenih. Pa tudi če bi to držalo, je do tega spoznanja tožena

stranka prišla na sestanku z dne 14.7.2003 in torej do odpovedi

pogodbe o zaposlitvi objektivni rok ni potekel. Ni pa potekel

niti subjektivni rok, saj zgolj predvidevanje enega od vodilnih

še ne pomeni seznanitve z razlogi za odpoved. Sodišče prve

stopnje bi moralo po mnenju pritožbe upoštevati, da je tožena

stranka iskala druge možnosti, ki bi lahko preprečile odpuščanje

in da se je z razlogom za odpoved konkretne pogodbe o zaposlitvi

(s tožnikom) seznanila šele, ko je videla, da drugih možnosti ni.

To pa se je zgodilo v novembru 2003 na sestanku z lastniki

družbe, ko so bile proučene vse možnosti in se je

izkristalizirala odločitev, da se nastalo ekonomsko situacijo

rešuje tudi z odpuščanjem konkretnih delavcev. Pritožba

nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede spremembe

tožbe. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala, zato bi

moralo sodišče presoditi, ali je sprememba smotrna za dokončno

ureditev razmerja med strankama. Prepričana je, da razširitev

zahtevka v nobenem primeru ne izkazuje kriterija smotrnosti.

Sodišče prve stopnje bi moralo o svoji odločitvi glede spremembe

tožbe izdati sklep. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane

sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti oz. razveljavitev in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede spremembe tožbe pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je tožnik prvotno zahteval poleg ugotovitve

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ugotovitev, da

njegovo delovno razmerje pri toženi stranki še vedno obstoji z

vsemi medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Z zahtevkom, naj ga

tožena stranka pozove nazaj na delo in mu izplača plačo za januar

in februar 2004 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je

zahtevek "... z vsemi medsebojnimi pravicami in obveznostmi ..."

le konkretiziral oz. ga določno oblikoval. Konkretizacija

tožbenega zahtevka ne pomeni, da je tožnik spremenil istovetnost

zahtevka, povečal obstoječi zahtevek ali uveljavljal drug

zahtevek poleg obstoječega. Zato sporna dopolnitev ne pomeni

spremembe tožbe v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo pravilno

stališče do večine pogojev, ki so potrebni za zakonitost odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tako je ugotovilo, da

je tožena stranka izkazala utemeljenost in resnost razloga za

odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi vse slabšega

poslovanja zmanjšala število zaposlenih, kar izkazuje kasnejša

ukinitev delovnih mest. Preverila je tudi obstoj možnosti za

zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. Te možnosti ni bilo,

ker so bila vsa sistemizirana delovna mesta zasedena. Nadalje je

pravilno ugotovilo, da opustitev obvestila o nameravani odpovedi

ni vplivala na uveljavljanje tožnikovih pravic v postopku

odpovedi in zato ta pomanjkljivost nima za posledico

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Napačno stališče pa je sodišče prve stopnje zavzelo glede tega,

kdaj so začeli teči roki iz 5. odstavka 88. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Pritožbeno

sodišče se strinja, da so ti roki materialnopravni in prekluzivni

in da mora biti odpoved podana v roku šestih mesecev od nastanka

razloga oz. v 30 dneh od seznanitve z razlogi. Sodišče prve

stopnje je zavzelo stališče, da se je tožena stranka z razlogi za

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika seznanila že julija 2003,

ker je zaslišani direktor izpovedal, da je že takrat vedel, da bo

tožnikovo delo nepotrebno.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v

1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je poslovni

razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod

pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih,

organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov

na strani delodajalca. Na seji z dne 14.7.2003 je bila sprejeta

odločitev, da bo treba pristopiti k reorganizaciji oddelkov,

zmanjšanju stroškov in odpravi določenih delovnih mest. O

konkretnih delovnih mestih še ni bilo govora. Zato je mogoče

ugotoviti, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že

v juliju 2003. Vendar pa ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

15.12.2003 objektivni šestmesečni rok še ni potekel.

Glede na izpoved direktorja so manjša naročila in slaba

pričakovanja v naslednjem mesecu že v juliju 2003 kazala na

potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih, konkretno pa je bilo

njemu takrat že tudi jasno, da bo tožnikovo delo postalo

nepotrebno. Kljub temu je zaključek, da je bil tedaj delodajalec

že seznanjen z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi

tožniku, napačen. V 5. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da

mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od

seznanitve z razlogi. Trenutka seznanitve z razlogi za odpoved

pogodbe o zaposlitvi zato ni mogoče določiti za vse primere

enako, saj nastopi tedaj, ko je delodajalec seznanjen z vsemi

okoliščinami, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa

je takrat, ko ugotovi obstoj enega od razlogov iz 1. alinee 1.

odstavka 88. člena ZDR in ko spozna, da delavca, pri katerem je

prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz

pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi

pogoji ali na drugih delih oz. ga dokvalificirati ali

prekvalificirati. Šele ko delodajalec preveri tudi to možnost in

ugotovi, da je nima, se dokončno seznani z razlogom za odpoved

pogodbe o zaposlitvi. Iz direktorjeve izpovedi izhaja, da ni

pričakoval tako drastičnih ukrepov, da je želel situacijo

izpeljati drugače, npr. z razporeditvami, ki so bile v

pričakovanju boljših rezultatov izvedene na področju trženja,

vendar rezultatov ni bilo. Šele sestanek z lastniki v novembru

2003 je pripeljal do dokončne odločitve, da ni druge rešitve, kot

odpoved pogodb o zaposlitvi. Pritožba ima prav, da se je

delodajalec šele tedaj seznanil z razlogom, ki utemeljuje odpoved

pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato ni pravilno stališče sodišča,

da razgovor vodstva tožene stranke z lastniki podjetja ni vplival

na trenutek seznanitve delodajalca z razlogom za odpoved pogodbe

o zaposlitvi. Delodajalec mora preveriti, ali se bo lahko izognil

odpovedi pogodbe o zaposlitvi s posledico prenehanja delovnega

razmerja. V okvir preverjanja drugih možnosti pa je mogoče šteti

tudi posvet zakonitih zastopnikov delodajalca z lastniki družbe.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialno

pravo napačno uporabilo, ker je štelo, da je tožena stranka pri

odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekoračila prekluzivne roke iz 5.

odstavka 88. člena ZDR. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4.

točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem

ugodilnem delu spremenilo tako, da je zahtevek tožnika za

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za

ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in mu z vsemi

medsebojnimi pravicami in obveznostmi še traja in za vrnitev

nazaj na delo zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo plač

za januar in februar 2004. Tožnik je imel določen 45-dnevni

odpovedni rok, ki se je glede na vročitev odpovedi z dnem

17.12.2003 iztekel 1.2.2004. Zato do plače za februar 2004 ni

upravičen, za januar 2004 pa jo je prejel izplačano v znesku

282.708,40 SIT, kar glede na pogodbeno dogovorjeno bruto plačo v

znesku 383.000,00 SIT pomeni, da mu je bila v celoti izplačana. V

spremembo izpodbijane sodbe je vključena tudi odločitev o

stroških postopka, ki jih tožnik glede na uspeh po 1. odstavku

154. člena ZPP krije sam, tožena stranka pa jih glede na vrsto

spora (prenehanje delovnega razmerja) po 2. odstavku 22. člena

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št.

19/94) tudi krije sama, ne glede na izid.