Appeal dismissed because late passive legitimacy objection constitutes a new ground barred by law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka ugovor pasivne legitimacije podala šele v

pritožbi, predstavlja pritožbeno novoto in je podan prepozno

(337. člen ZPP).

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi PZ

po 112. členu ZDR (izredna odpoved delavca), ker mu tožena

stranka ni zagotavljala dela in izplačevala plače. Za čas do

prenehanja PZ je tožnik upravičen do neizplačene plače, poleg

tega pa je skladno z 2. odstavkom 112 člena ZDR upravičen tudi do

odpravnine po 109. členu ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati neizplačane plače za

čas od novembra 2003 do aprila 2004 v višini, razvidni iz izreka

sodbe, odvesti predpisane prispevke in davke in izplačati neto

plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v naslednjem mesecu

do plačila. Iz naslova odpravnine izplačati znesek 301.875,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2004 dalje do plačila in

povrniti stroške postopka v znesku 134.640,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 dalje do plačila, vse v roku 8

dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati

takso za tožbo in sodbo v znesku 34.200,00 SIT, ki bi jo morala

plačati tožeča stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodne

takse.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.

členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji) in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Meni, da ni pasivno

legitimirana v tem sporu, saj se pogodbena obveznost iz leta 2003

nanaša na drug subjekt po Zakonu o društvih. Tožbeni zahtevek pa

ni utemeljen tudi po višini, saj tožnik dela ni opravljal pri

toženi stranki, za nedelo pa ne more izplačevati plače. Sodišče

je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o plači in

odpravnini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena

ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v

postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil

postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

in ki jih očita pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na

pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Ugovor pasivne legitimacije je pritožbena novota, ki je ni mogoče

uveljavljati šele v pritožbenem postopku, kot to določa 337. člen

ZPP. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožena stranka pasivno

legitimacijo ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Iz spisa je

namreč razvidno, da tožena stranka ni vse do zaključka glavne

obravnave nikoli ugovarjala pasivne legitimacije. Nasprotno, v

odgovoru na tožbo je navedla, da je nesporno, da je bil tožnik

pri njej v delovnem razmerju. Zato so pritožbene navedbe v tej

smeri neutemeljene.

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku ne pripada plača za

vtoževano obdobje iz razloga, ker naj bi ne opravljal dela pri

toženi stranki. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem

prve stopnje namreč izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri

toženi stranki prenehalo na podlagi določbe 112. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) zaradi izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, ker mu tožena

stranka ni zagotavljala dela in izplačevala plače. Tožnik je

izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z določili 1.

odstavka 112. člena ZDR, in sicer je pred izredno odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi podal tudi prijavo inšpektorju za delo.

Sodišče je ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni delal zaradi

tega, ker mu tožena stranka ni zagotovila dela in ne iz razloga

na njegovi strani. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje

utemeljeno priznalo tožbeni zahtevek iz naslova neizplačane plače

za čas od vključno novembra 2003 do aprila 2004 in tudi

odpravnino v skladu s 109. členom ZDR, ki delavcu pripada v

primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca na

podlagi določbe 2. odstavka 112. člena ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeni ugovor o nepravilni uporabi

materialnega prava neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno tožniku priznalo stroške

postopka pred sodiščem prve stopnje, saj je s svojim tožbenim

zahtevkom v celoti uspel. Stroške je odmerilo skladno z

Odvetniško tarifo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da

tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz

razloga, ker s pritožbo ni uspela.