Appeal dismissed; employer lacks standing to claim fixed-term contract conversion for severance exemption.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Če delavcem delovno razmerje preneha na podlagi 51. člena

ZPPSL, jim preneha zaradi insolvenstnosti delodajalca in so zato

izenačeni s trajno presežnimi delavci po ZDR/90. Zato jim pripada

odpravnina v višini in pod pogoji kot trajno presežnim delavcem

pod pogoji iz 3. odstavka 36f člena ZDR/90.

2. Transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen

čas v sodnem postopku lahko v predpisanih prekluzivnih rokih

zahteva le delavec. Delodajalec nima aktivne legitimacije za

vložitev take tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji

terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v

višini 804.524,00 SIT, kar se poplača kot strošek stečajnega

postopka. Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene

stranke v višini 184.622,84 SIT in toženi stranki naložilo, da je

dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku

137.089,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod

izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve

pravdnega postopka po 14. točki 1. odstavka 339. člena Zakona o

pravdnem postopku v povezavi s 14. členom Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih, ker izpodbijana sodba nima razlogov o

odločilih dejstvih, to je o vprašanju, ali so podane predpostavke

za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 14. členom

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker je sodišče na

podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačen sklep,

da je pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko sklenjena

za določen čas. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje,

ter da tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka je terjatvi tožeče

stranke nasprotovala po temelju, ker je tožeči stranki prenehalo

delovno razmerje 26.7.2002, takoj naslednji dan pa jo je tožena

stranka ponovno zaposlila, zaradi česar gre za kontinuiteto

delovnega razmerja v smislu 36. f člena takrat veljavnega Zakona

o delovnih razmerjih in zato tožeči stranki odpravnina ne

pripada. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo 17.

člena Zakona o delovnih razmerjih, ki omejuje avtonomijo

pogodbenih strank pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen

čas. Sodišče tudi ni ugotavljalo predpostavk za sklenitev pogodbe

o zaposlitvi za določen čas, kar je v predmetnem sporu pomembno,

ker je sodna praksa v zvezi s 17. členom Zakona o delovnih

razmerjih zavzela stališče, da se pogodba o zaposlitvi za določen

čas, ki ne izpolnjuje pogojev po 17. členu Zakona o delovnih

razmerjih in formalnih pogojev, ki jih je določila sodna praksa

šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz obrazložitve

izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi o tem, ali prvostopenjsko

sodišče sploh ugotavljalo, ali so podane predpostavke za

sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj

pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni

zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih

očita pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu ugotavljalo obstoj

terjatve iz naslova odpravnine, ki jo je tožeča stranka prijavila

v stečajnem postopku, kjer je bila prerekana in je bila s to

terjatvijo napotena na pot pravde. V postopku pred sodiščem prve

stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožeči stranki delovno

razmerje prenehalo dne 26.7.2002 na podlagi sklepa o prenehanju

delovnega razmerja, izdanega po določbi 6. odstavka 51. člena

Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.

l. RS, št. 67/93 - 52/99). Zoper sklep tožeča stranka ni

ugovarjala, tako da je postal dokončen in pravnomočen ter ji je

na podlagi tega sklepa tožena stranka tudi zaključila delovno

razmerje, kar je vpisala v delovno knjižico. Ta dejstva med

strankama tudi niso sporna.

Delavci, katerim preneha delovno razmerje na podlagi 51. člena

ZPPSL so delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi

insolventnosti delodajalca in so izenačeni s presežnimi delavci,

ker je razlog za prenehanje delovnega razmerja ekonomske narave.

Zaradi navedenega jim pripada odpravnina v višini in pod pogoji,

kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi

nujnih operativnih razlogov, določena v spornem obdobju v 3.

odstavku 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l.

RS, št. 14/90 in naslednji). Da navedenim delavcem pripada

odpravnina enako kot trajno presežnim delavcem izhaja iz določb

Zakona o Jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJ SRS - Ur. l.

RS, št. 52/97 - 53/99), ki je v 19. členu ZJ SRS-C določil, da

imajo do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002

- Ur. l. RS, št. 42/2002) ti delavci pravico do odpravnine v

višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno

razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov. Da tem

delavcem pripada odpravnina, določena v 3. odstavku 36. f člena

ZDR/90 izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS, in sicer

U-I-138/00 in in Up 77/02.

Tožena stranka temu ne oporeka, temveč meni, da bi sodišče moralo

upoštevati, da je s tožečo stranko po prenehanju delovnega

razmerja na navedeni pravni podlagi sklepala delovna razmerja za

določen čas v nasprotju z zakonom, zaradi česar bi moralo sodišče

šteti, da je s tožečo stranko sklenila delovno razmerje za

nedoločen čas, zaradi česar je odpadel razlog, določen v 3.

odstavku 36. f člena ZDR/90 za izplačilo odpravnine. Tako pravno

naziranje tožene stranke pa je zmotno. Iz izvedenega dokaznega

postopka izhaja, da je tožena stranka po prenehanju delovnega

razmerja na podlagi sklepa po 6. odstavku 51. člena ZPPSL s

tožečo stranko sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za

določen čas dveh mesecev na podlagi 5. alinee 17. člena ZDR/90,

in da ji je nato prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa,

za katero je bilo sklenjeno. Navedeno pa ne predstavlja

zagotovitev ustrezne zaposlitve v smislu določb 3. odstavka 36. f

člena ZDR/90, ki delodajalca ekskulpira od izplačila odpravnine

trajno presežnemu delavcu. Delo po pogodbah o zaposlitvi za

določen čas pri toženi stranki je trajalo skupaj le 8 mesecev,

kar nikakor ne more imeti značaja zagotovitve ustrezne

zaposlitve. Ustrezna zaposlitev je le zaposlitev za nedoločen

čas.

Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da transformacijo

delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas oziroma

ugotovitev zakonske domneve o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za

nedoločen čas (54. člen ZDR/02) lahko uveljavlja v sodnem

postopku le delavec v za to predpisanih rokih, ki so prekluzivne

narave. V času veljave prejšnje delovno-pravne zakonodaje, to je

do 31.12.2002, je delavec moral uveljavljati tudi najprej

notranje varstvo pri delodajalcu, kot je bilo to določeno v 80.

členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR -

Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), šele nato je lahko vložil tožbo

pred pristojnim sodiščem. Po uveljavitvi novega ZDR/2002 pa mora

delavec vložiti tožbo najkasneje v roku 30 dni od prenehanja

pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je to določeno v 3.

odstavku 204. člena ZDR/2002. Aktivne legitimacije za vložitev

take tožbe pa zakon ne daje delodajalcu, kar je tudi logično, saj

je delodajalec močnejša pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe o

zaposlitvi, ki tudi sam odloča, ali bo razpisal prosto delovno

mesto za določen ali nedoločen čas. V konkretnem primeru bi tako

lahko uveljavljal obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas le

delavec, to je tožeča stranka, vendar so za to potekli že vsi

zakonski roki. Ne more pa tega uveljavljati delodajalec, to je

tožena stranka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da

tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz

razloga, ker s pritožbo ni uspela.